Majda Juvan

Sindikati javnega sektorja so zavrnili večji del varčevalnega paketa, ki jim ga je ponudila ministrica Irma Pavlinič Krebs. Prihranek naj bi bil okoli 160 milijonov evrov, oni  pa so se pripravljeni pogovarjati le o 40 tih milijonih.

Naslovnice dnevnika, z še vedno največjo naklado, jim niso v pomoč. Dva dni zapored zremo v obraze žensk za tekstilnimi stroji, ki jim nihče ne ponuja zamika uskladitve ampak le še zavod za zaposlovanje. Če bodo dobile še kaj v obliki odpravnine pa je bolj kot ne, odvisno od tega ali bo za, z zlatom plačanimi pravnimi svetovalci, ki morajo predvsem poskrbeti zato, da čim več pobašejo lastniki, čim manj pa delavci in država, ostal sploh še kak drobiž.
Te delavke vsem, ki si služijo kruh v javnem sektorju  gotovo zavidajo.Vtis je, da tam nihče ne bo izgubil službe in, da je največ kar se jim lahko zgodi, malo počasnejše usklajevanje plač. Tudi to, da naj bi nekateri – tisti nad 40-tim plačnim razredom ostali brez regresa- jih ne gane. Mnoge med njimi so morale čakati celo na svoje bedne plače.
V takih razmerah in v takem razpoloženju sindikalistom, ki predstavljajo zaposlene v javnem sektorju  ni lahko. Vsaj tistim bolj izkušenim je gotovo jasno, da se v časih, ki jih živimo, ne morejo obnašati kot sloni v trgovini s porcelanom. Razen njihovih članov jih vsaj delno razumejo le tisti davkoplačevalci, ki se zavedajo, da brez zdravstva, šolstva in celo kakšnega urada, kjer urejamo vse od matičnih reči do socialnih pomoči, policije in sodnikov, res ne moremo. A tudi ti se ob tem gotovo spomnijo vseh tistih lestvic o najbolje plačanih iz tega istega javnega sektorja, kjer se posamezni zdravniki, sodniki in univerzitetni učitelji lahko pohvalijo tudi z dvakrat ali trikrat višjo plačo od predsednika vlade. Kar je gotovo anomalija, ki pa je očitno nihče nima namena odpraviti. Sicer ne bi vsi odgovorni, z ministri vred hiteli razlagati kako je v določenih razmerah to mogoče in celo dobro.
Tudi v javnem sektorju je tako kot v realnem. Pas si morajo zategovati le tisti z nizkimi plačami. Ostali se smejo znajti.
Pogajanja bodo gotovo še dolga. Tako kot se tam, kjer dialog je, zgodi, se bodo srečali nekje na sredi. Zdi se, da so edini ,ki v teh naših zgodbah o pogajanjih, ne izgubljajo, pravniki.Če ne drugje, bodo tudi v pogajanjih v javnem sektorju  morali presodili kdo ima bolj prav: sindikati, ki trdijo, da jim usklajevanje dolgo zadrževanih plač pripada, ali  pač ministrica, ki je v podpisanem dogovoru našla člen, ki pravi, da so plače v javnem sektorju, glede na rast produktivnosti v državi, že sedaj previsoke. In kot vidimo po tovarnah, takšna presoja še zdaleč ni zastonj.