Majda Juvan

Dogovor o plačah javnih uslužbencev je podpisan. V državni blagajni bo ostalo 100 milijonov evrov več. Nekaj manj bodo dobili tudi funkcionarji in poslanci. Slednji bodo krizo lajšali  z 165-timi evri mesečne.

Irma Pavlinič Krebs je bila vesela. Lahko bi bilo slabše. Očitno je imela opraviti  z razumevajočimi sindikalisti. V glavnem. Tudi razmere so jih treznile. Ko gre iz slabega na slabše tudi javni uslužbenci ne morejo zahtevati nemogočega. Vsaj mislim si, da ne bi smeli. Konec koncev tudi plače najvišje plačanim direktorjem zdravstvenih zavodov, izbranim sodnikom in profesorjem  sestavljajo evri, ki jih od svojih plač morajo odvajati tisti, ki so jim v teh dneh 500 evrov plače znižali še za 10 odstotkov. Kdor tega ne razume, kdor se dela kot, da se ga to ne tiče, pravzaprav v javnem sektorju sploh ne bi smel biti. Ta naj gre na prosti trg in tam ponuja svojo vrhunskost, če bo kje kdo, ki jo bo hotel in zmogel plačati. A to je že neka druga zgodba, ki bi se na koncu gotovo končala z vprašanjem zakaj pa, če mi ni treba?
To pa seveda ne pomeni, da nekaterim vendarle ne gre zelo dobro in, da se nekateri še kar naprej ne obnašajo kot, da so v naše kraje in v naš čas padli iz nekega drugega planeta. Recimo  uprava Mercatorja.  Za vsak primer, če bi jo odpustili, bo pred nadzorni svet bo prišla s predlogom o podvojitvi odpravnin- iz 12 na 24 plač in  nekakšnem 6 mesečnem  roku v katerem  bi za nič dobivali sedanjo plačo. Če bi upravo nadzorniki odslovili bi to Mercator stalo nekaj milijonov evrov. Seveda je res, da gre za zasebno podjetje, a tudi v takih ima vreča dno. In, ko bodo enkrat tam, bodo začeli odpuščati tiste, ki nikogar ne morejo z ničemer izsiljevati. In odpuščeni bodo pristali na zavodih za zaposlovanje in na nadomestilih za brezposelne, ki pa jih – kot je znano- s prispevki zagotavljamo vsi zaposleni. Dokler pač smo. In torej ni res, da se nas plačna megalomanija v zasebnih podjetjih ne tiče. Kar delodajalci, pa gospodarska zbornica in še kdo, tako radi poudarjajo. Preprosto ni res. Ko zasebnik delavca odrabi, ga odslovi in obesi na državne jasli. Ker kam pa naj tak človek sicer gre? Saj nima prihrankov, kot jih imajo lastniki, ki si praviloma, preden se stvar dokončno sesuje, dobro omastijo prste. In jim o zavodu za zaposlovanje ni potrebno razmišljati.
Če na vse skupaj pogledamo iz tega zornega kota  in ugotovimo, da teh jasli vendarle ni  toliko kot se nam zdi, ampak so na koncu za vse nas ene same, potem ima prav Jelinčič, ki pravi, da je varčevanje pri njihovih plačah bedarija. No, ni bedarija, je pa drobiž. Vsi poslanci bi  morali varčevati kar 9 let, če bi hoteli nabrati toliko kot bi Mercatorejva 4-članska uprava  dobila samo za svoje 6 mesečno nedelo, ki naj bi jim ga plačali, če bi si jo Nadzorni svet slučajno drznil odsloviti. Bog si ga vedi, ali bodo tudi onikaj dali za zamorčke?

Katarina Kresal je interpelacijo »fasala » le nekaj ur potem, ko je na tiskovni konferenci razložila kako razume pravno državo in kako je potrebno končno enkrat tudi zaradi tega z dnevnega reda spraviti sramoto,ki so nam jo politiki pridelali s tako imenovanimi izbrisanimi.

In interpelacija ni bila nepričakovana. Takšne priložnosti pač Janša, Grims in kompanija res ne morejo zamuditi. 150-tič bomo poslušali isto.Poslušali smo minula štiri leta, ko je prejšnja vlada počela vse, samo , da tega problema ne bi rešila, poslušali smo tudi prej, ko je tudi Bohinc počepnil zaradi ulice in interpelacije. Skratka nedolžnih v tej zgodbi ni. Izbrisani so že17 let priročni  populistični »kanon futer«
Če bi država napako začela popravljati vsaj leta 1999, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, bi bila škoda, ki so jo na eni strani utrpeli prizadeti in jo bomo morali poplačati davkoplačevalci, manjša. Če nič drugega izbrisani ne bi bili izbrisani 17 ampak le sedem 7 let. Tisti, ki bi odškodnino zahtevali in iztožili– za osnovo jemljem Todorovićevih 17 tisoč evrov, se pravi 1000 evrov na leto- bi dobili namesto 17 »le« 7 tisoč evrov.
Ampak zdaj je kar je. Že nekaj časa ugotavljamo, da s politiki vseh barv v Sloveniji nimamo posebne sreče. Predvsem imamo take, ki vidijo le lastno slavo in korist in, ki ne znajo ali pa nočejo videti niti ped pred nosom.
Kako bo v resnici z odškodninami, ne vem. Sama bi se skorajda strinjala s tistimi, ki pravijo, da izbrisani pogosto niso bili v dosti slabšem položaju kot mnogi drugi državljani, ki so prav tako izgubljali in zamanj iskali službe ter bili na milost in nemilost prepuščeni lastni iznajdljivosti. Dejansko. Ne pa tudi formalno.
Izbrisani bodo z vso pravico na sodiščih dokazovali, da je na njihovo nemoč vplival prav izbris. In verjamem, da bo velika večina terjala odškodnino. Prepričana sem, da imajo v posameznih odvetniških pisarnah že spiske vseh, ki jim bodo vročene odločbe. In v teh dneh že trkajo na njihova vrata. Naši odvetniki znajo služiti.
In Grims ima prav, ko pravi, da bo to državo veliko stalo.
Nisem pa prepričana, če res več, kot jo stanejo vsi predvolilni cukrčki, ki jih je lansko leto razdelila njegova vlada in zdajšnja ne ve, kje bi vzela. Samo zaradi uvedbe vinjet, bo potrebno Darsu iz proračuna dati nekaj deset milijonov evrov. Odvisno pač od cene kratkotrajnih vinjet.
O odškodninah izbrisanim bodo odločala vsaj sodišča. Predvolilna darilca pa so si izglasovali Grims in njegovi kar sami. Saj veste: po meni le lahko potop!

V Evropi se vrstijo srečanja in sestanki. Rdeča nit je kriza. Kaj storiti, da bi se izognili popolnemu, svetovnemu gospodarskemu zlomu? Vlade poskušajo rešiti paradne konje domačega gospodarstva, a vtis ni dober. Največje države stavijo na aprilski London.

No, slovenskih ni poleg. Tudi hrvaških ne. Ne ena ne druga država ne pomenita kaj dosti na parketih velikih  diplomacij. Tudi zato tako z veseljem preusmerjata pozornost k temam, ki za jutrišnji dan niso pomembne. Ne za Slovenijo in ne za Hrvaško. Saj vemo, ne glede na vse, morje iz zaliva ne bo odteklo, skale in zemlja pa bodo tudi ostale tam kjer so.
Ni pa nujno, da bodo obstale tovarne, ni nujno, da bodo delovna mesta, ni nujno, da bo za plače, pokojnine, bolnišnice in šole. Sploh ni nujno.
Ste opazili kako se primerjave sedanje krize spreminjajo? Začeli smo s trditvami, da  gre za največjo krizo v tem tisočletju, pa v dvajsetih letih, pa po drugi svetovni vojni! Zdaj so primerjave z veliko depresijo stalnica. Kdo ve kaj bo sledilo?
Izziv je večji od Slovenije in mnogo večji od slovenskih politikov. Razočaranje nad tako imenovano sanjsko ekipo je iz dneva v dan večje. Močna v besedah, nepomembna v dejanjih!
Volivci pač pričakujejo. Na koga pa naj računajo, če ne na tiste,ki so jim obljubljali. Razumem, da je kriza svetovna, da torej majhna Slovenija sama komaj kaj lahko naredi. A nekakšno vizijo, nekakšno voljo, ki bi segla nad garancije, ki jih nihče ne uveljavlja, nad šparanje drobiža v javnem sektorju in nad subvencije za skrajšan delovni čas, bi pač morala sestaviti.
Farsa, ki smo jo spremljali minuli konec tedna, ko je predsednik vlade tekal od enega do drugega marginalca in moledoval, da naj se vendar- v izogib mednarodni sramoti- odrečejo referendumu, pa je Pahorju pobrala domala vso človeško in premiersko dostojanstvo. Pa ne samo zato, ker je tekal, temveč predvsem zato, ker je dokazal , da ne on ne njegova ekipa niso dovolj dobri, da bi se takšni situaciji izognili. Konec koncev z referendumom so grozile tudi nekatere parlamentarne stranke in prav nobene potrebe ni bilo za čakanje zadnjih rokov. A to je seveda treba predvideti in to znajo le najboljši. Pa ne le to.
Več kot očitno je, da je zakonodaja o referendumih zrela za prenovo. Če mene vprašate, bi morala vlada predlog za spremembo napisati v noči po dnevu v katerem je ugotovila, da  lahko dva preračunljivca in en arestant v šahu držita celo državo. Pa ga ni! In, ker ga ni, se nam lahko zgodi, da si bo slave zaželel še kdo, ki sicer nikakor ne more v časopise in bo sprožil zbiranje podpisov za referendum o tem, da je Zagreb naš in, da je potrebno dostop na odprto morje omogočiti kar po Ljubljanici! Na primer!

Spet se bomo lahko smejali. Pust bo. Letos ima delo. Zima prav nič ne kaže, da ima namen kar sama oditi Pa se še znamo namaškarati in zabavati?

Zaradi krajev,kjer sem preživela svoja rosna leta, je zame sinonim za pustne norčije kurant ali pač korant, kakor vam ljubše. Čisto zares je bilo tako, kot nas danes poskušajo prepričati etnologi. Kuranta so se ljudje na dravsko-ptujskem polju res razveselili. Verjeli so, da odganja zimo in , da je treba s šemami- niso bili le kuranti, tudi kakšna Škomrda se je našla med njimi, biti prijazen in gostoljuben.
Takšnega navdušenja nad simbolom nečesa, kasneje nisem več srečala. Iz svojih otroških let se spomnim kako smo se otroci našemili v »nevemžekaj« in se hodili kazat v šolo in po blokih. Takrat so se krofi še cvrli doma in otroci smo jih bili veseli. Bili so pač to časi,ko jih tudi v trgovinah niso podajali vse leto, takrat pa, ko so jih, si jih večina ni mogla nakupiti za cel pladenj. Tako je pač bilo. In ni bilo slabo. Na srečo sem takrat,ko se je zvonenje na vratih močno približalo beračenju za denar, ker krofi in bonboni  pač niso več zadovoljili otroških pričakovanj, maškare že prerasla.
Kasneje sta  vlogo pustnih šem v družini prevzela sinova. Pa ju vse skupaj ni zabavalo prev dolgo. Samo dokler so to terjale vzgojiteljice v vrtcu in učiteljice v nižjih razredih.
Potem se v naši družini nismo več šemili. Vsaj za Pusta ne.
Do pred nekaj leti. Takrat pa se je naša druščina, načeloma povsem odraslih in domnevno razsodnih ljudi odločila, da bomo spet maškare. Bolj malo zamisli nam je ponudilo več smeha in krohota kot ta.
Seveda pa vse to maškaranje že dolgo nima nič več skupnega s tistim iz mojih otroških let. Resnici na ljubo Pust tudi tam, kjer ga še vedno glasno častijo, nima prav dosti opraviti z izročilom.
Tudi  prireditelji ptujskega karnevala ne razmišljajo o tem kako bo množična povorka kurentov odgnala  zimo, temveč upajo, da bodo obiskovalci v teh dneh, z zapitkom vsaj stroške pokrili. Kurenti že dolgo niso več le za ženitev godni fantje, ki nabirajo robce deklet ampak je med njim veliko otrok in tistih, ki jim kurentija reže vsaj dodaten kos kruha. Brez tega  noben kurent ne gre sredi poletja poskakovat na športno ali pa kulturno prireditev.
Tako pač je, vse se vrti okoli denarja, takšni so časi.
Pa vendar! Dokler se nam še da tudi v zrelih letih in teh časih vsaj tu in tam kaj storiti samo zaradi veselja in dobre volje, je dobro. Nič hudega, če vam je v teh dneh šlo razmišljanje o tem v kaj se našemiti na jetra, glavno je, da ste se še prepričali, da ga ne boste prešpricali. Vam povem, sem bila že zelo na tem… Ampak smeh pač res nikomur ne škodi. In zanj se je, v teh resnih časih, vredno tudi malo potruditi. Doma ali pa na karnevalu!

Še včeraj se je zdelo, da bo Slovenijo in narod reševal Marijan Podobnik. No, danes vemo. Marijan Podobnik  ni faktor. Tisti, ki nas bo popeljal v svetlo prihodnost je Zdenko Vinkov Vincenc. Če se seveda v božjih mlinih le kje ni zataknilo še kakšno zrno. Zrno pameti.

Zdenko Vinkov Vincenc. Sama že kar dolgo spremljam slovensko politično srenjo. A vedno znova me presenečajo zaslužni  oporečniki. Vedno več jih je. Od tistih, ki so res že globoko v 80-tih prejšnjega stoletja pisati teoretične temelje za Ustavo in osamosvojitev, do tistih, ki so domoljubni postali šele takrat, ko so stranke že nudile obet imenitni karieri. Pa ne le ti, tudi mnogi, ki so se morali kdaj na policiji zagovarjati zaradi gostilniškega poguma, so pristavili svoj lonček. Sodeč po dokumentaciji na strankini strani, je eden takih tudi  zgoraj omenjeni Zdenko Vinkov Vincenc. Sklepam iz tega, ker je ena od prič, ki jih je sodišče poklicalo, da bi potrdile njegovo izjavo- bilo je leta 1974-  da je « nacionalist in, da bi za Slovenijo dal tudi življenje« natakarica. Prav, zakaj pa ne! Vsakdo je na kaj ponosen v svojem življenju.
Vinkov je k svojemu življenjepisu dodal tudi fotografije iz Peker, kjer je bil v skupini ljudi, ki so preprečevali pot vojaškim tankom. Kar veliko ljudi je bilo tam. A vsi se pač kasneje niso odločili za politično kariero. Svojo je Vinkov začel  v Jelinčičevi stranki. Leta 93 ga je s še nekaj somišljeniki, nevarno bistri Zmago, postavil na hladno.Grdo sta se ozmerjala. Vinkov mu je pisno sporočil, da on Jelinčičevega šovenizma, nacikomunizma in ekstremizma, ne podpira.
O tem, da ima ta Vinkov tudi kak poklic ali pa morda službo, ne piše nikjer prav nič.S čim preživlja družino, pa tudi ne.
Sporom navkljub bosta Jelinčič in Vinkov pri zbiranju podpisov, če se bo to res začelo- združila moči.V politiki je pač tako, da res nikoli, ampak res nikoli, ne reci nikoli.
Jelinčič bo z nastopi, ki dvigajo rejtinge  pogosto gost v raznih omizjih, soočenjih, trenjih. Če bo 40 tisoč podpisnikov, bo to njegova zasluga. Vinkov se bo še enkrat moral zadovoljiti z vlogo Zmagovega oprode. Vinkov ne prispeva k visoki gledanosti in zagotavljam vam, da ga v medijih skorajda ne bo.
Je pa res, da tudi on ne bo nič izgubil. Pri nas nihče, ki sproži brezvezni referendum ne izgubi niti beliča. Razen davkoplačevalcev. 3 milijone evrov.
Kaj pa Hrvati, Nato In EU? Prvi Slovenijo zaradi njenih stališč z lahkoto pribijajo na križ, Nato in EU pa tako že nekaj časa- ne le zaradi izpadov majhnih držav, na primer Slovenija zdaj s Hrvaško, Irska zaradi lisbonske pogodbe in Češka zaradi- za velike- povsem neprimernega  sloga predsedovanja EU, razmišljata, da  konsenz o vsem z vsemi morda le ni najboljšia rešitev. Da bo to začetek konca EU in Nata, ni dvoma. V teh časih,ko so na tehtnici precej usodnejše reči in tudi nasprotja največjih, ki rešujejo predvsem svojo kožo, pa sploh. Tudi zato bi bilo dobro, če bi se v glavah naših politikov le še našlo kakšno zrno pameti in bi denar in moči porabili za kaj bolj usodnega kot je ta referendum, ki je za Slovenijo povem realno povsem brez vsake veljave in pomena.

Večina nas včeraj skorajda ni niti opazila, da je vlada v premoru med pogajanji s Podobnikom, sprejela tudi protikrizne ukrepe. Bolj na hitro so se očitno morali dogovoriti, saj se sicer vse v Sloveniji v teh dneh vrti okoli Marjana Podobnika.

Res, ni se v naši zgodovini prav pogosto zgodilo, da bi Slovenci odigrali tako zelo ključno vlogo.Samo še malo pa bo tudi Obama bo izvedel, da je v Evropi ključna država Slovenija, njen prvi človek pa Marijan Podobnik. In res je dober. Tako uspešno kot on, bi za svoje čisto osebne interese le redki uspeli zmanipulirati izkušeno voditeljico najbolj zveneče informativne oddaje nacionalne televizije in njene štiri goste, ki so kot Kljukci sedeli in čakali, da bo Podobnik naložil vse kar se je namenil.
Obama bi tako ob tem, da Hrvaška ne more v Nato izvedel tudi to, da je Evropa po dolgem času spet enkrat dobila politika velikega formata. Gotovo bi se dobro ujela. Oba lepa in krasna. In iz iste generacije. Le kakšnega pol leta je naš starejši. In na najboljši poti, da končno le postane tudi on predsednik, ne le podpredsednik.
Za to se je pač vredno potruditi. Pri teh njegovih prizadevanjih mu  trdno stoji ob strani tudi koalicija.Toliko nedoslednosti, toliko požrtih načel in obljub! Verjamem, da se Janši samo smeje. Za to, da bi jih diskreditiral se mu sploh ni treba truditi. Vse postorijo sami.
Bolj za res in brez posmeha pa drži, da je pri nas s pravnim redom, ki posamezniku omogoča, da za talko vzame vso državo ali ves narod, nekaj zelo narobe. To gotovo nima nič opraviti z demokracijo. Tudi z voljo naroda ne. Izid referenduma nikogar prav nič ne obvezuje. Hrvatov sploh ne, domače politike pa tudi ne.  Saj se spomnimo kako je bilo s tistim o delovnem času trgovin. Dokler jim je politično ustrezal, so ga hvalili, potem pa mirno prezrli.
Ja, res je napeto pri nas! Se potem čudite, če je večina kar preslišala Mitjo Gasparija,ki je povedal, da so sprejeli tudi protikrizne ukrepe. Ti, da naj bi predvsem spodbudili  krvavo potrebni posojilni tok v bankah, da pa ne ve, če ga bodo res, saj trenutno nikjer v Evropi ne ta ne deluje.
Vidite kako lepo je imeti Marjana Podobnika. Če ga ne bi imeli, bi morda  slabo spali, ker bi vas skrbelo kaj bo jutri z nami in našimi otroci. Tako pa vemo, vse bo v redu, saj imamo Marjana Podobnika!

Od tega, ali bo državni zbor dopolnil sklep pristojnega odbora  o pogojih za slovensko ratifikacijo hrvaškega pristopa v Nato, je odvisno ali bo Marijan Podobnik nadaljeval zbiranje podpisov za razpis referenduma ali pa morda tudi ne.

Če bi sodili po cilju, ki mu sledi Marijan Podobnik tudi pri tokratni akciji, se zbiranju podpisov ne bo odrekel. In to ne glede na to ali bo izsiljevanje Državnega zbora uspešno ali ne. Dejstvo je, da posamezniki, ki se tako zelo radi sončijo v soju žarometov in pred kamerami, potrebujejo odmevne akcije. In Marjan Podobnik jih je vedno znal najti.
Sredstvo, ki si ga je izbral za dokončno politično rehabilitacijo, je dobro izbrano. Slovensko- hrvaški odnosi. Obe politiki sta jih tako zavozili, da narodov ni težko zapeljati. Tudi Pahor žanje večinsko podporo za  svojo tokratno držo. A se vseeno trudi, da bi vse skupaj le ohranilo pridih racionalnosti. Resnici na ljubo, v časih, ki jih živimo, je marsikaj bolj pomembno od meje, ki naj bi čez nekaj let tako ali tako bila manj pomembna, saj bomo vsi skupaj v EU. Res pa je tudi, da prav v časih, ki jih živimo, nacionalni zanos in ponos  ponujata privid o lastni veljavi in pomembnosti. In prikrijeta marsikaj bolj usodnega. Na to noto igrata obe državi. Iz takšnih razmer so zrasli najusodnejši nacionalizmi v novejši zgodovini.
Zavod 25.junij menda vodi nekaj eminentnih strokovnjakov. Ni naključje , da se na njihovi predstavitveni strani najprej pojavijo imena nekaj doktorjev znanosti. Tako, da ne bi kdo pomislil, da so Zavod le Marijan Podobnik, Joško Joras in Daniel Starman.,ki jih - ob nekaj posebnežih- ponavadi vidimo na javnih manifestacijah.
Če bo DZ moral pristati na zbiranje 40 tisoč podpisov,bo Marjan Podobnik v naslednjem mesecu veliko v medijih. To mu je zelo po volji. Če bo podpise celo zbral bomo spet imeli enega od naših bizarnih referendumov. Za 3 milijone evrov. Mimogrede, komaj nekaj več naj bi prihranili s tako zelo razvpitimi čakalnimi dnevi na bolniške!?
Povejte, ali vas res tako zelo zanima ali bo Hrvaška članica Nata? Vas res tako zelo skrbi ali bodo čez nekaj let tudi Hrvati zaradi diktata Nata, morali kupovati neke njihove  patrije? In koliko njihovih vojakov bo sodelovali v mednarodnih misijah in s kakšnimi terenci se bodo vozili? Gotovo ne! Zgodb smo siti že iz domačih logov.
Poleg tega pa, glede na politike ,ki jih oboji imamo, bi morda celo bilo dobro, da bi bili državi vsaj formalno v istem vojaškem zavezništvu. Ne eni ne drugi ne moremo biti prepričani, da se kak Marjan, Janez Andrej, Stipe ali Ivo  enkrat v prihodnje ne bi ponovno spomnili kako bi bilo dobro, če bi mejo zavarovali kar z vojsko.Morda bi nam pa takrat prav prišel kak skupni general! Na zdravo in nepolitikantsko pamet domačih  ne gre računati!

Poznavalci športa vedo povedati, da Univerziada že dolgo ni tekmovanje, ki bi mu športni svet namenjal kakšno posebno pozornost. Se vi spomnite kje je bila zadnja in kako so se tam odrezali naši? Dvomim. Beremo, da takšna tekmovanja že dolgo več ne povrnejo stroškov. In tudi zato se zanje veliki prireditelji ne pulijo.

Sama sem dolgo verjela, da gre za hec, ko so odrasli govorili o žabarjih in Štajercih. Tudi zato, ker so moje korenine na Štajerskem, živim pa v Ljubljani. A danes vem, da to sploh ni hec!Danes vem, da gre za prvovrstno politično vprašanje.
Vsi vemo kako je bilo v prejšnjem mandatu. Janša in njegovi so Ljubljano ignorirali. Milijoni brez katerih je ostalo glavno mesto, izbor za svetovno prestolnico kulture, kjer je bil  izbran Maribor in predsedovanje EU, kjer Ljubljane praktično ni bilo. In seveda Univerziada. Janševa vlada je podprla Maribor in mu obljubila denar.
Za to tekmovanje naj bi kar nekaj prizorišč uredil povsem na novo. Ne le  smučišča za katera že krčijo gozd in jezijo zelene, tudi ledeno dvorano, tekaške poligone, strelišča in podobno Pa seveda velik del infrastrukture. Tudi hotele in ceste. Za slednje verjamem, da bi Mariboru tudi sicer prišli prav, a kaj naj si mislimo o ostalih športnih objektih?  Če bi bilo treba tudi o skakalnicah! Vemo kako je s tistimi v Planici. No, menda zdaj tekmovanja v skokih niti ne bo. A ne po naši zaslugi.
Ne vem, meni se to zdi  noro. Če  Slovenija že potrebuje  Univerzijado, ali potem le ne bi bilo bolje, če bi jo organizirali tam, kjer večina objektov že je? Gornje-savska dolina, Pokljuka, Bled?
Recesija je v tej zgodbi novo okoliščina. A nikar ne upajte, da bo zato v medsebojnem zmerjanju levih in desnih, Štajercev in Ljubljančanov, kaj več razuma.
Danes ugotavljamo, da ni za pokojnine, da ni za zdravstvo, da se zapirajo tovarne.A verjemite, da politikov to ne bo zanimalo. Lokalne volitve bodo že čez slabi dve leti. Janša naj bi zadnje izgubil v Ljubljani, Kangler upa do bo, če bo načrtno podpihoval nestrpnost med Ljubljano in Mariborom, naslednje v Mariboru dobil. In to sploh ni hec. To je zelo  nevarno početje, ki pade na plodna tla tudi pri domnevno razumnih ljudeh. V Ljubljani in v Mariboru. In posledice sploh niso nedolžne.
Zdravniki vam bodo- seveda mimo kamer in mikrofonov- povedali, da se zgodba nesrečnega Bora Nekrepa pred domala letom dni, morda ne bi tako zelo tragično končala, če bi kolegom v MB kliničnem centru svetovali  specialisti-recimo-  iz  avstrijskega Graza. Nasvet iz Ljubljane so ignorirali. Ker je prišel iz Ljubljane. Zna biti, da bi tudi obratno bilo podobno.
Prav res, kako zelo zatohlo je lahko tu pri nas, mar ne?

Kriza kakršne od velike depresije še ni bilo, je teoretikom v veliko veselje. Zdaj je čas, da pokažejo kaj znajo in kako razmišljajo. Ena od velikih dilem  je menda tudi ali spodbujati varčevanje ali trošenje.

Za pravoverni kapitalizem, tak kot smo ga gledali pa tudi živeli zadnja leta, ni dileme. Treba je neusmiljeno trošiti..Cena ni pomembna, glavno, da se denar obrača.Tudi, če si ga morate izposoditi.
So pa tudi taki, ki se še spomnijo časov, ko je bilo drugače. Si mislim, da je današnjim 30-letnikom povsem nepojmljivo, da  smo se morali njihovi starši- s službami in čisto solidnimi plačami-  zelo resno »zapufati«  za vsak gospodinjski stroj. Tudi za najenostavnejši sesalec za prah.Je pa res, da je marsikdo takrat dobil družbeno stanovanje ali pa posojilo, katerega vrednost se je že po letu odplačevanja prepolovila in čez dve izničila.
Tem, ki se spomnimo teh časov, je varčevanje bližje. Za vsak primer…
So pa seveda tudi takšni, ki dileme nimajo. Ti ne morejo ne trošiti, ne varčevati. Ti lahko samo upajo, da bodo zvozili do naslednje plače ali nadomestila.
A zdi se, da nam je vsem skupno nekaj. Čeprav se nam počasi že svita, da so nas ideologi liberalnega kapitalizma in vsemogočnega trga- tudi pri nas jih je bilo kar nekaj in glasni so bili-  zapeljali v brezno iz katerega se pot še ne vidi, o krizi razmišljamo kot o nečem kar zdaj je in bo trajalo morda leto ali dve, potem pa bo spet vse tako kot je bilo. Spet bo vse dostopno, delovna mesta bodo zanesljiva, delalo se bo le še 32 ali pa 36 ur, vse ostalo pa bo brezskrbni prosti čas.
Hitro se je obrnilo.Teoretiki so zamenjali ploščo. Celo Marxa so potegnili na plano.
A tisto kar bi nas moralo bolj skrbeti je to, da kakšnih zelo dostojnih in pametnih vizij še ni na obzorju. Za nazaj so mnogi pametni. Mnogi nas tudi prepričujejo, da so vedno bili. A kako, jutri, tega ne znajo napovedati. Tudi Obama,ki zdaj pošilja v obubožane institucije in podjetja ogromne denarje to počne zato, da bi jutri bilo spet vse tako kot je bilo včeraj. Kar verjetno pomeni,da bodo jutri neki drugi lopovi na vrhu ustanov in podjetij spet mlatili ogromne denarje, dokler bo pač šlo. In dosti drugače tudi pri nas ni. Največji dolžniki bank so nedotakljivi. Preveliki so, da bi jih potopili. Pleteničenje o tem kako predsedniki uprav in nadzorniki ne bi smeli pobirati tolikšnih nagrad je povsem nenevarno. Nihče od njih ne bo prikrajšan, nihče ne bo vrnil ničesar. Počakali bodo, da mine in potem bo spet vse tako lepo in bogato kot je bilo.
Pa bi bilo kar dobro, če ne bi bilo. Nekdaj smo kolač vendarle delili bolj pravično.Nihče ni mogel vsega  pobasati zase. Nekdaj so direktorji čisto zares živeli z delavci in ti so čisto zares čutili pripadnost tovarni.Meni je vseeno kako se bo tistemu režimu reklo. Da bi le ponovno dobil človeško podobo!

Sindikati javnega sektorja so zavrnili večji del varčevalnega paketa, ki jim ga je ponudila ministrica Irma Pavlinič Krebs. Prihranek naj bi bil okoli 160 milijonov evrov, oni  pa so se pripravljeni pogovarjati le o 40 tih milijonih.

Naslovnice dnevnika, z še vedno največjo naklado, jim niso v pomoč. Dva dni zapored zremo v obraze žensk za tekstilnimi stroji, ki jim nihče ne ponuja zamika uskladitve ampak le še zavod za zaposlovanje. Če bodo dobile še kaj v obliki odpravnine pa je bolj kot ne, odvisno od tega ali bo za, z zlatom plačanimi pravnimi svetovalci, ki morajo predvsem poskrbeti zato, da čim več pobašejo lastniki, čim manj pa delavci in država, ostal sploh še kak drobiž.
Te delavke vsem, ki si služijo kruh v javnem sektorju  gotovo zavidajo.Vtis je, da tam nihče ne bo izgubil službe in, da je največ kar se jim lahko zgodi, malo počasnejše usklajevanje plač. Tudi to, da naj bi nekateri – tisti nad 40-tim plačnim razredom ostali brez regresa- jih ne gane. Mnoge med njimi so morale čakati celo na svoje bedne plače.
V takih razmerah in v takem razpoloženju sindikalistom, ki predstavljajo zaposlene v javnem sektorju  ni lahko. Vsaj tistim bolj izkušenim je gotovo jasno, da se v časih, ki jih živimo, ne morejo obnašati kot sloni v trgovini s porcelanom. Razen njihovih članov jih vsaj delno razumejo le tisti davkoplačevalci, ki se zavedajo, da brez zdravstva, šolstva in celo kakšnega urada, kjer urejamo vse od matičnih reči do socialnih pomoči, policije in sodnikov, res ne moremo. A tudi ti se ob tem gotovo spomnijo vseh tistih lestvic o najbolje plačanih iz tega istega javnega sektorja, kjer se posamezni zdravniki, sodniki in univerzitetni učitelji lahko pohvalijo tudi z dvakrat ali trikrat višjo plačo od predsednika vlade. Kar je gotovo anomalija, ki pa je očitno nihče nima namena odpraviti. Sicer ne bi vsi odgovorni, z ministri vred hiteli razlagati kako je v določenih razmerah to mogoče in celo dobro.
Tudi v javnem sektorju je tako kot v realnem. Pas si morajo zategovati le tisti z nizkimi plačami. Ostali se smejo znajti.
Pogajanja bodo gotovo še dolga. Tako kot se tam, kjer dialog je, zgodi, se bodo srečali nekje na sredi. Zdi se, da so edini ,ki v teh naših zgodbah o pogajanjih, ne izgubljajo, pravniki.Če ne drugje, bodo tudi v pogajanjih v javnem sektorju  morali presodili kdo ima bolj prav: sindikati, ki trdijo, da jim usklajevanje dolgo zadrževanih plač pripada, ali  pač ministrica, ki je v podpisanem dogovoru našla člen, ki pravi, da so plače v javnem sektorju, glede na rast produktivnosti v državi, že sedaj previsoke. In kot vidimo po tovarnah, takšna presoja še zdaleč ni zastonj.