Majda Juvan

Jih bo 50 tisoč, morda pa le 30 tisoč. Bo recesija trajala vse leto, se bo morda celo zavlekla v leto 2010? Vedno več je analitikov, ki verjamejo v to. Se bo svet po tej krizi res zavrtel drugače?

Po svoje se tudi  meni zdi, da bi morda lahko iz te krize izšli malo bogatejši. Malo bolj umirjeni, malo bolj naravnani na življenje in malo manj na materialne dobrine. Ampak vse to ima na koncu tisti »morda«.Ne vem kako je z vami, a ko sama razmišljam o krizi, o njeni dolgosti in njeni hudosti, se praviloma zalotim, da razmišljam kako bo zdaj nekaj časa drugače, manj, bolj skromno in bolj previdno in kako bo potem – ko bo kriza mimo- spet vse tako kot je bilo. Ko bomo spet lahko – tako kot smo še pred temi prazniki- nemoteno hodili po trgovinah in brez večjih zadržkov v košare nalagali vse kar se nam bo zasvetilo s polic. Pa četudi marsičesa niti potrebovali ne bomo. Skratka priznajmo si,da o krizi razmišljamo kot o času,ko bo treba malo stisniti, potem pa se bosta spet cedila med in mleko. Za nas seveda.
Bolj malo je tistih,ki že dojemajo, da kapitalizma kot smo ga spoznali v minulih letih tudi pri nas, po krizi ne bi smelo več biti.. Da bi časov, ko so eni grmadili vsega preveč, druga pa so se pod istim nebom in tako rekoč z istimi izhodišči, čez nekaj let  komajda prebijali iz dneva v dan,  moralo biti konec. Ne mislim, da čez leta ne bo revnih in bogatih, bilo pa bi bolj prav, da bi bili bogati in revni z razlogom. Da eni ne bili noro bogati le zato, ker so si upali vzeti tudi tisto, česar niso zaslužili, drugi pa revni zato, ker so bili opeharjeni,  temveč zato, ker niso hoteli delati in ker so računali le na državo in tiste cepce,ki naj bi, po neki sprevrženi logiki, delali tudi za njih.
100 tisoč evrov visoko nagrado bi v Sloveniji smel dobiti le tisti menedžer, ki bi s svojim znanjem in poslovnostjo zagotovil 1000 novih, dolgoročno perspektivnih delovnih mest. In to takih, ki bi ustvarjala novo, dodano vrednost. Ne le višje zavarovalnine ali  pa dražje bančne storitve. Poznate kakšno tako podjetje? Seveda ga ne! Poznate pa zgodbe o strahotnih nagradah, ki so si jih delili! In tudi jaz poznam ljudi, ki jih še vedno zagovarjajo! Ne vem za kakšen denar  bodo delali novi vodilni v Skimarju, Preventu, Palomi ali na železnicah. A, če razumejo kam se svet vrti, bi bilo prav, da bi delali za en evro. Ostalo pa pač naj bo odstotek od dobička. Naivno, kaj? Saj vem, da je. Tudi sedanja oblast kadruje po zaslugah, ne le po sposobnostih. In, mladi obrazi, ki sedajo na izpraznjena mesta se od predhodnikov niso učili le poslov ampak tudi grebatorstva.. Predvsem pa neodgovornosti. In prav pri prevzemanju le te, se navadni smrtniki ločimo od izbrancev te ali one politične opcije.
Če vi ali pa jaz v samopostrežbi nabereva preveč, sva v minusu. In ni je banke, ki bi nama greh odpustila. Če silni menedžerji zavozijo vse kar se zavoziti da, poberejo odpravnino. Za časi, ko je to mogoče, meni res ne bi bilo prav nič žal!

Poslušaj zvočno datoteko

Šele, ko gre kaj narobe, ugotovimo kako nebogljeni smo ljudje v sodobnih človeških mravljiščih. Dokler so nafte, elektrika, plin, niti pomislimo ne, kako bi bilo, če jih ne bi bilo. Sveče imamo doma samo zaradi romantike. Potem se pa zgodi…

Janez Kopač, ki po novem pri nas skrbi za energetiko, ima smolo. Komaj je prevzel skrb za energetiko, že mora razlagati, da morda njegovi Zaresovci  niso čisto zares proti plinskim terminalom v Kopru. Bodo že razložili. In verjetno dodali, da četudi mi terminalov ne bomo gradili, jih bodo  na Krku Hrvati. Se bo pač morje ogrevalo od tam in ne s slovenske strani. No, ja za reševanje iz lastne pasti, so funkcionarji  solidno plačani
Bolj me v teh časih preganja lastna nespametnost.
Pred kakimi 15-timi leti  se je naša družina lotila prenove hiše. Po predpisih. Z dovoljenji in strokovnjaki. Tudi sami smo hoteli biti pametni. A danes vem, da nismo bili!
V stari hiši je bila v dnevnem prostoru možnost vgradnje kamina. Pa smo dimnik zazidali, ker kdo za Boga pa se bo ob vseh čistejših in okolju  prijaznih možnostih , ubadal z drvmi. Greli se bomo s kurilnim oljem. Stara, kombinirana peč za centralno kurjavo je romala na odpad.
Kupili smo tudi nov štedilnik. Namesto kombiniranega, smo kupili takšnega na plin. Ker je lepše pasal k ploščicam.
Tudi z zanemarjanjem meteorne vode, toplotne črpalke in še česa, smo ga pokronali, a o tem kdaj drugič.
Danes se sicer tolažim, da pač vsega nismo mogli vedeti, a ni čisto tako.
Spominjam se, kako sva se z mamo tam v začetku 60-tih vselili v imenitno, novo blokovsko, centralno ogrevano stanovanje. Kakšno razkošje! Ker pa so v tistih, socialističnih časih v novih stanovanjih kuhinje in kopalnice bile že vgrajene, se dobro spominjam, da je bil v kuhinji tudi majhen štedilnik na trda goriva. Za vsak primer. V 60 tih se je očitno še vedelo, da lahko kdaj česa tudi zmanjka. V tretjem tisočletju pa se delamo kot, da bo vsega vedno dovolj. In to ne glede na to, da se gotovo še vsi dobro spomnimo, kako so v času blokade Sarajeva, med tamkajšnjo vojno ljudje v plastenkah od vse povsod vlačili vodo in dračje. In kako so za gretje in kuho mnogi pokurili parket, pohištvo in knjige.
No zdaj počasi spoznavamo, da  za streznitev vojna ni potrebna.
V življenju se ne moreš na vse pripraviti. Ne moreš se pred vsem zavarovati. Ne moreš ostati v prejšnjem stoletju. A živeti tako kot, da bomo vedno in povsod imeli vsega dovolj, tudi ni pametno.
In verjamem, da mnogi tudi ob tej plinski zgodbi pravite »če hujšega ne bo«…In še prav imate.

Poslušaj zvočno datoteko

Približno 45 tisoč Slovencev , bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje,  po novem kril  državni proračun. Do te ugodnosti bodo upravičeni tisti,ki imajo mesečno komaj kaj čez 200 evrov.

Sklep sega v začetke lanskoletne predvolilne kampanije. Ker je bil sprejet zato, da bi pomagali najrevnejšim, tudi opozicija ni ugovarjala. Res je, da je Državni zbor sklep sprejel  v času,ko naši politiki še niso radi na glas govorili o recesiji, saj je veljalo, da  gospodarimo tako dobro, da se nam kaj takega sploh ne more primeriti. Tudi zato je verjetno v  proračunu  v ta namen  le 8 milijonov evrov. Ta vsota pa je premajhna. Samo za enomesčna doplačila je namreč že sedaj potrebno več kot milijon in 100 tisoč evrov. A prosilcev bo vsak mesec več. Ker denarja ne bo, si mislim,da se bo še kdo vprašal ali gre davkoplačevalski denar res le v prave roke.
Dobro se spomnim enega od lastnikov  medija v katerem sem nekdaj delala, ki je vsako leto od računovodkinje zahteval potrdilo o svoji mizerni plači. Preživljal je številčno družino.Lastništvo firme je navidezno razdrobil med sorodstvo in se po svetu – ni stereotip, ampak je bilo res – vozil z izvenserijskim avtomobilom prestižne znamke.Vsak mesec mu je Center za socialno delo nakazoval otroške doklade, za vrtec je plačal komaj kaj.
In, da ne bo pomote. To je bil eden bolj skrbnih lastnikov  v moji zgodovini. Za nas je lepo skrbel, ni nam bilo hudega. Nikomur med nami- pa nas je bilo kar nekaj novinarjev- ni padlo na kraj pameti, da bi ga prijavil. Lepo prosim, saj nismo ovaduhi!
In do dneva današnjega se razmišljanje najbolj spretnih in tistih, ki pred davkarijo lahko skrijejo svoje dohodke, ni spremenilo. Bolj malo je tistih obrtnikov, ki vam ob pogovoru za račun ne bodo rekli, da bo ceneje, če ne boste potrebovali računa. Finančna policija ,ki jo predlaga Zares, bi imela dosti dela. A, ker je med temi,ki  bi jih lovila,  veliko vplivnih političnih botrov, je očitno še lep čas ne bomo dobili. Pa bi  vsi, ki nimamo kaj skrivati , prav z veseljem gledali njeno žetev.
Nikoli ne bomo vedeli  ali je tudi med temi 45 tisoč posamezniki, ki jim od letošnjega leta ne bo več potrebno  plačevati dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kaj takih ki se bodo doma za štirimi stenami posmehovali neumnosti države, ki  jim bo dajala nekaj, česar ne potrebujejo.
Poznam trditev, da je bolje  po nepotrebnem dati petim, kot prezreti enega, ki je pomoči res potreben, a čisto vseeno mi pa le ni. V dobi računalnikov so pooblaščenim ljudem mnogi podatki lahko dostopni.Le želeti jih je treba preveriti.S čim se kdo vozi, kje živi, kaj vse ima v lasti, kaj neki v življenju počne… A kaj, ko te želje očitno ni!
No, moj mož bi spet rekel, da takšna razmišljanja lahko poganja le «foušija«!

Sama sem praznike preživela na smučeh. A, žal ne v kakšni oddaljeni osami, kjer me dogodki in novice ne bi našli. Danes je pač že tako, da vsaka  govoreča škatla v še tako idilični svet med gorskimi vršaci in visoko nad meglo, prinaša novice, pravi Majda Juvan v uvodu k naslednjemu razmišljanju.

Če ravno ne sodite med ljudi, ki bi »dušo dali« za vest o najbolj seksi riti te, one in onega in, če vam življenja ne poganjajo razni domači Domni in Nine, potem ste pač morali slišati tudi zaresne novice. Če vas ni povsem osupnil podatek o dolžini tega ali onega silvestrskega ognjemeta, potem  pač številke 500 niste preslišati. 500 mrtvih Palestincev. In nekaj Izraelcev. Izrael naj bi bil pravični boj. Sama sem se ob teh številkah takoj spomnila na zgodbe, ki so nam jih učitelji prepovedovali o maščevalnih pohodih okupatorske vojske med drugo svetovno vojno. Zaradi smrti enega nemškega oficirja so v Frankolovem na drevesa ob cesti obesili sto domačinov. Takšna je bila pravičnost najbolj zločinskega nacizma. Sodbo mu je zgodovina izrekla. Tudi holokavstu, ki je vzel življenje 6 milijonom Židov. A zgodovina je slaba učiteljica. Ne le sodniki, tudi žrtve so slabi učenci. To kar danes počne Izrael v Gazi je huje od tistega kar so med drugo vojno na okupiranih zemljiščih počeli nacisti.Tako velikega koncentracijskega taborišča kot je Gaza in delno tudi Zahodni breg, Nemci niso zgradili. Samo videti je treba zidove za katere Izraelci zapirajo Palestince, katerih ozemlje so pred tem zavzeli. To je dejstvo. Vse ostalo so posledice.Vsi Fatahi, Hamasi, Hesbolahi in kar je še drugih ekstremnih, zločinskih gibanj. Zasužnjene in ponižane je lahko zapeljati.
Sovražniki se pač spopadajo. So se in se bodo. Tudi pobijali bodo drug drugega. Pri tem bo Izrael s svojo vojaško doktrino, oborožitvijo in  izkoriščanjem verskih čustev, uspešnejši. Veliko več  Palestinskih  bojevnikov, starcev, žensk in otrok bo pobil. Raketa pač pade kamor pade.
A tisto kar utegne ta svet zapeljati v novo katastrofo svetovnih razsežnosti je omlednost s katero se domnevno pomembne organizacije in posamezniki odzivajo na Izraelske zločine. Da naj nemudoma prekinejo sovražnosti…jih pozivajo. Tako se lotiš dveh otok, ki se ravsata za igračko. Pa še njima jo nazadnje vzameš, če ne ubogata. Ste morda slišali, da bi katera od velesil Izraelu napovedala gospodarsko blokado? Da bi se morda kakšna druga nemudoma odpovedala nakupu  izraelskega orožja in visoke tehnologije s čimer bi to državo domala obglavila? Ne seveda ne! Denar je po sredi, sionistična zarota, bodo rekli neki drugi ljudje čez čas, ko bo prepozno. Ko bodo Židje, tudi tisti domnevno povsem nedolžni, doživeli nov  Holokavst. In mi z njimi.
V nevarnem svetu živimo. V svetu, ki ga vodijo nevarni ali pa nesposobni politiki.

Poslušajte zvočno datoteko