Majda Juvan

Danes se začenja reševanje zdravstvene blagajne. Če se ne bi nič zgodilo in bi se plače v zdravstvu povečale tako kot je bilo dogovorjeno, bi  prej kot v dveh letih zmanjkalo že domala 200 milijonov evrov. To pa je velik denar.

Nekaj lahko postorijo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije  sami. Varčevali bodo pri svojih zaposlenih, več zdravil bodo zamenjali s cenejšimi, bolje bodo obvladovali bolniške. Nekaj bo, a ne dovolj.
Minister Miklavčič računa na razumne sindikate. Glede na splošne razmere naj bi razumeli, da  bo potrebno septembrski dvig plač zamakniti. Tisto kar pa bi dobili, naj bi  privarčevali kar sami. Največ pa naj bi prinesle sistemske spremembe za katere pa bo potrebno spremeniti zakon. Ker jih je kar nekaj zapisanih tudi v koalicijski pogodbi, s sprejemanjem v DZ ne bi smelo biti težav. To pa ne pomeni, da bodo nad njimi navdušeni tudi socialni partnerji.
Najbolj revolucionarni posegi naj bi doleteli bolniška nadomestila. Ta naj bi se občutno znižala. Ne le, da bi  bili prve tri dni na bolniški brez nadomestila, tudi njihova višina bi se spremenila. Najvišja bolniška naj bi po novem segla le 150 odstotkov povprečne plače v državi. Prav tako naj bi bilo trajanje bolniške omejeno na 12 mesecev. Potem bi dokončno preverili delozmožnost posameznika in ga- če ne bi šlo drugače- invalidsko upokojili. Treba je vedeti, da je  invalidnina  v večini primerov in predvsem pri tistih z manj delovne dobe, mnogo nižja od bolniškega nadomestila. Če k tem ukrepom dodamo še napoved, da naj bi po novem prispevke za zdravstveno blagajno plačevati od vseh prihodkov in , da bi tudi samozaposleni in podjetniki morali plačevati realno več, je jasno, da bodo razprave dolge  in vroče. Nobena od skupin,ki jih bodo ukrepi prizadeli – bolj malo bo tistih, ki jih ne bodo – ne bo ravnodušna.
S pravico do zdravstvene oskrbe je pri nas tako kot s pravico do pokojnine. Vsi smo prepričani, da smo si s prispevki plačali vse kar potrebujemo in toliko kot potrebujemo. Realna razmerja nas ne zanimajo. Realnost pričakovanj  zameglijo še politiki, ki imajo radi veselo ljudstvo in mu zato na dolgo in široko obljubljajo veliko in preveč. In pravijo kako, da je pri nas tako , da je vsakomur kadarkoli  in kjerkoli  dostopno vsako zdravljenje in vsako zdravilo. Kar seveda ni res. Na zdravljenje čakamo, namesto našega zdravila  nam dajo cenejše Tako kot domala v vseh razvitih, socialno naravnanih državah..
Sindikati bodo pomemben člen pogovorov o naštetih rešitvah. Ne le Fides, ki ni navajen popuščati, tudi drugi sindikati bodo glasni, ko bo tekla beseda o bolniških.In to ne glede na to, da vsi vemo, da so velikokrat zlorabljene.
Kaj bodo na vse ukrepe rekli znotraj posameznih zdravstvenih zavodov, ki naj bi sami zaslužili za višje plače, ne vem. Če sodimo po plačah nekaterih njihovih direktorjev, ki mesečno odnesejo domov po dve Pahorjevi plači, jim gre služenje dobro od rok. Če znajo izračunati zase, bodo menda tudi za svoje podrejene, mar ne?

Poslušaj zvočno datoteko