Majda Juvan

Mediji lahko naredijo veliko dobrega. Kaj gotovo tudi slabega. Medije je mogoče izrabiti. Kdor misli, da ni tako, nas ne pozna prav dobro. Tudi novinarjev ni potrebno kovati v nebo. Pa tudi po blatu jih ni treba vlačiti. Nismo vsi enako usposobljeni za svoje delo, pa tudi enako etični ne.Takšni smo kot vsi drugi ljudje. Žal. Ali pa na srečo!

Čisto mogoče je, kot pravi dr. Erik Brecelj, da nove zgradbe OI brez njegovih alarmantnih opozoril in medijev še vedno ne bi bilo. Tudi za mnoge druge nedoslednosti in malomarnosti  brez njega ne bi nikoli izvedeli. Mnoge bi končale kot smet pod preprogo in lep zaslužek v žepih posameznikov. Nikoli ne bomo izvedeli koliko opozoril, ki jih je dr. Brecelj prek medijev  poslal vodstvu inštituta in ministrstvu je naletelo na odprta ušesa, koliko pa jih je med naslovniki vzbudilo le obrambni – ali celo napadalni – instinkt. Težko je  soditi, a sama bi skorajda prisegla, da se kirurg Brecelj ni oglašal le zato, ker je imel rad kamere. Kolikor je meni znano, so se zgodbe, ki jih je poslal v svet, izkazale za resnične.
Morda je sčasoma glasno opozarjanje v domači  hiši celo opustil, ker je ugotovil, da je pot preko novinarjev in medijev mnogo hitrejša in učinkovitejša. Le namig je bil potreben, pa so se  pred hišo znašle  dobro opremljene novinarske ekipe in legionela je bila že čez uro prva vest v vseh informativnih oddajah.
Če je bilo tako, potem je to bilo napaka. Takšno napako so tisti, ki ga niso marali, ker so mu zavidali ugled ali pa tisti, ki verjamejo, da je potrebno umazano perilo prati doma, izkoristili. In se ga lotili tam, kjer je vsak strokovnjak najbolj občutljiv. Očitali so mu nestrokovnost. Bolj ga pri njegovih kolegih in bolnikih ne bi mogli očrniti. Zvest svojemu načinu dela, je tudi  to informacijo posredoval medijem.
Zdravnik onkolog ni eden od javnih uslužbencev, ki ga lahko vsak trenutek nadomesti kdorkoli. Je človek, ki mu bolnik z rakom zaupa življenje.
Rak ni angina ali zlom prsta. Rak je povsem druga, praviloma nikoli končana zgodba. Nič ni hujšega kot  je izgubljeno zaupanje v onkologa. Kam pa naj v tej majhni Sloveniji grem, če njemu ne morem več zaupati?
Zloraba kirurgovih strokovnih referenc je nemoralna in nedopustna. So predstojniki sploh pomislili kako bo to delovalo na bolnike. Ne le Brecljeve. Žal pa se mi zdi, da v tem primeru tudi Brecelj sam ni dovolj premislil posledic medsebojnega medijskega obračunavanja. Ali pa je, pa so mu na inštitutu vsi pred nosom zaloputnili vrata. Če je bilo tako, potem se nam slabo piše!
Tudi mediji imajo pogosto prej kot doborbit svojih bralcev in gledalcev  v mislih naklado in rejtinge.

Poslušaj zvočno datoteko