Majda Juvan

Vedno gre za denar. Vedno! Tudi, ko imamo programe, tudi, ko smo prepričani, da smo naredili vse, da bi stekli, tudi, ko vsi razumemo, da bi imeli od njih eno samo korist, se zatakne. Pri denarju!

Tisto kar je najhujše je to, da se zatakne pri denarju tudi takrat, ko denar je! To še kako velja za oba preventivna program za zgodnje odkrivanje raka, ki bi morala že mesece teči. Z relativno glasno promocijo in po dolgih, res dolgih porodnih krčih , naj bi stekla lansko leto. Potem pa, ko so bili sprejeti programi, potem ko se je zdelo, da so ustanove,kjer naj bi jih izvajali tudi dovolj dobro tehnično in kadrovsko oskrbljene, sta kar poniknila. Kar tako potihem. Državljani,ki so jim bili namenjeni in ,ki so zanje tudi v naprej odrinili denar, niso več dobivali vabil.
O Dori in Svitu govorimo. O programih zgodnjega odkrivanja raka dojke in debelega črevesa. Svit stoji, Dora je okrnjena.
Ne morem se znebiti vtisa, da gre tudi pri tej zgodbi za razprtije. Kako naj bi si drugače razložili dejstvo, da je za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu zagotovljen potreben denar – gre domala za 4 milijone in pol evrov-  program pa se ne izvaja.Ministrstvo v prejšnji sestavi je njegovo izvajanje zaupalo le zasebnim izvajalcem, saj menda na klinikah tega dodatnega dela  svojim strokovnjakom ne  bi mogli plačati.Če to trdi predsednik slovenske zveze društev za boj proti raku dr. Borut Štabuc, kot poroča Delo, mu seveda moramo verjeti. Sam dela v Kliničnem centru in gotovo pozna razmere. Dodatno delo lahko njegovim kolegom plačajo le zasebniki.
Morda res. A kako je potem mogoče, da v tej isti ustanovi, kjer ljudem ne morejo zagotoviti legalnega dodatnega zaslužka za delo za katerega so poklicani in je bilo dogovorjeno, živijo in delajo zdravniki, ki lahko domov odneseje najvišjo plačo v državi. Saj se še spomnite, preko 10 tisoč evrov bruto. Gotovo gre za enega od tistih vodstvenih zdravnikov, ki delajo več kot 24 ur na dan in so sposobni istočasno opravljati vsaj tri  stvari.Če njim ni težko plačati, bi gotovo lahko tudi na gastroenterološki kliniki nekako poskrbeli zato, da bi zdravniki dobili plačano dodatno, popoldansko delo.Ali pa je razlog vendarle drugje? Morda pa delo v KC  ne bi bilo tako dobro plačano kot je pri zasebniku? Morda pa so le zasebniki pri prejšnji ministrici tako dobro lobirali, da so ves denar za Svit speljali v svoje ordinacije? A prav to gotovo ni!
Zakaj pa  potem davkoplačevalci financiramo te naše velike bolnišnice in celo pokrivamo njihove izgube? Bolnišnice, kjer večji del dneva tudi najdražje in najbolj redke aparature niso izrabljene, kjer operacijske dvorane pogosto samevajo in, kjer imajo vrhunski zdravniki  dovolj časa, da popoldne opravljajo delo pri zasebnikih!
Prav res, je kje kdo, ki bo znal odgovoriti in hotel postoriti? Koga bodo tožili bolniki, ki bi, če bi jih pravočasno pregledali, lahko še dolgo živeli?

Če vas zanima kako se bodo razpletali odnosi med Slovenijo in Hrvaško, nikar ne poslušajte poročil iz Ljubljane in iz Zagreba. Zdelo se vam bo, da ne govorijo o istih rečeh. Ker, če bi , razlage istega dogodka le ne bi mogle biti tako različne.

Diplomacija je znanost. Diplomacija je velika znanost. Diplomacija in predvsem diplomatski jezik nista za navadne smrtnike. Tisti, ki imamo bolj enostavno pamet, bi imeli hude težave. Skorajda  ni boljšega dokaza kot so poročila o odnosih med Sloveniji in Hrvaško. Isti dogodek zmoreta obe strani komentirati povsem nasprotno. To gotovo velja tudi za včerajšnjo resolucijo zunanjepolitičnega  odbora Evropskega parlamenta, ki je z veliko večino  obžaloval blokado pogajanj s Hrvaško.Proti sta bila le parlamentarca iz Slovenije. Ne le to, poslanci so podprli tudi dopolnilo, da naj o obmejnem sporu odloči sodišče v Haggu, čemur je Slovenija vedno nasprotovala. Gledano s preprosto pametjo, bi se morali veseliti Hrvati.
A na srečo imamo diplomacijo in diplomatski jezik.
Še isti večer so nas poročevalci in domači diplomati potolažili, da ni tako kot je videti. Da ni res, da je Evropska komisija pritisnila na Slovenijo in, da tega tudi Oli Rehn, komisar, ki je zadolžen za širitev in, ki je nemudoma priletel v Slovenijo, ne počne. Neuradno naj bi bilo ravno nasprotno. Evropska komisija bo pritisnila na Hrvaško in od nje zahtevala, da se o meji s Slovenijo dogovori pred nadaljevanjem pogajanj. Ker sosedje pričakujejo , da bodo ta zaključili že do konca leta, bi bilo to naravnost neverjetno hitro. Glede na to, kako smo se pogajali do sedaj, tudi nemogoče.
O istem dogodku so seveda Hrvati slišali drugačno poročilo. Za njih je resolucija uspeh hrvaške diplomacije, saj je Slovenijo spravila v kot. Nič drugega kot to, da deblokira pogajanja ji ne preostane, saj to zdaj od nje jasno in glasno zahteva cela Evropska unija.
Prav res, meni je kar dostikrat žal, da ne razumem te diplomatske latovščine in, da ne premorem  besedne spretnosti diplomatov. Niti neprijetnih reči mi ne bi bilo potrebo odkrito in jasno  povedati. Očitno je naš novi zunanji minister Samuel Žbogar mojster diplomatske latovščine. Tisti, ki ste ga včeraj poslušali ste gotovo ugotovili kako spreten je. Niti na eno vprašanje ni neposredno odgovoril. In tako tudi po tem,ko je on vse pojasnil, nismo vedeli koga je z omenjeno resolucijo EU prijela za vrat.
Na srečo nas navadnih smrtnikov imamo, ob uradnih dokumentih tudi  neuradne vire. In morda bomo že v dnevu, dveh izvedeli kaj pravzaprav zapisano pomeni. In izvedeli bomo tudi ali je res, kot je odločno zatrdil Jelko Kacin, da ne glede na vse resolucije in priporočila, Slovenija o svojih stališčih do Hrvaške in o meji odloča sama.  Bolj malo je namreč mednarodnih problemov, kjer bi to bilo povsem res. Si mislim! Ampak kaj pa jaz vem o visoki diplomaciji!

Spektakel je bil še večji kot smo pričakovali.Množice, ki so ga spremljale, nepregledne.Čeprav bi več in bolje videli, če bi si vse skupaj ogledali iz domačehga naslonjača. Blanka Doberšek, novinarka zunanjepolitične redakcije nacionalne televizije si za pogum zasluži vso pohvalo. Sama se je prebijala od kadra do kadra. Nekaj ur. Saj morda bi se nam gledalcem to zdelo optimalno, če ne bi televizijski sprejemniki imeli daljinskih upravljavcev.

Klikneš in že si na CNN-a ali  BBC-ju. In potem vidiš kako to dela beli svet. V studio in na prizorišče zvlečejo vse, ki bi utegnili kaj vedeti o zaprisegah, Obami, Bushu, televizijskih prenosih, vipovcih, žlahti novega predsednika, stilistih malih hčerah, ženi in tašči, senatorjih, letih in boleznih, selitvah in kdo bi še vedel o čem vse. CNN je imel cel bataljon komentatorjev in sodelavcev. In si mislim, da temu primerno tudi veliko gledalcev. V časih, ko večina ljudi, ki jih takšni dogodki zanimajo, brez težav spremlja prenose v angleščini, majhni nacionalni hiši gotovo ni lahko. A to gotovo ni skrb gledalca.Ta bo pač preklopil. A pustimo te skrbi tistim, ki so zato, da jih domislijo, plačani.
Dogodek je bil mega.Organizacija, kolikor je bilo mogoče videti, domišljena do podrobnosti. Obama popoln. Še tista nerodnost med zaprisego, ki je ni bilo mogoče prezreti, ni bila njegova  krivda, ampak krivda  sodnika. Jaz pa sem že mislila, poglej tudi tale Barack je le človek. Tudi njemu se je pod težo odgovornosti in adrenalina zapletlo. Tako kot se nam vsem v naših malih vsakodnevnih stikih.
No prav, se mu pač ni.
Obama je izjemen govorec. Je že res, da morda ni povedal nič zgodovinsko pomembnega, a povedal je na način, ko človek kar ne more umakniti oči z govorca. Tega se verjetno ni mogoče naučiti. To ti mora biti dano. Če ti je, potem tudi vsi tisti stavki o spremembah in upanju, ki bodo Ameriko izvlekli iz krize, ker , da so Američani narejeni tako, da to zmorejo, če se le spomnijo že pozabljenih vrednot, delujejo prepričljivo. Če bi stavke izrekel Bush, bi ga obtožili, da prodaja meglo. Prepričljivo je delovalo tudi zato, ker je res izgledalo kot, da je Obama ves govor povedal na pamet. Prepričana sem, da je bral. Sodobne tehnologije znajo pred gledalci skriti besedila. A tudi blefirati je treba znati.
Skratka Barack Obama je dokončno postal 44-ti predsednik ZDA. Izgleda kot, da  so se ga razveselili vsi Američani in tudi velik del ostalega sveta.
A če je do včeraj zgodba o Baracku Obami en sam velik uspeh, bodo že danes ure začele odštevati tudi neizpolnjena pričakovanja. In znabiti se jih bo v štirih letih nabralo veliko. Čeprav bi si tudi zaradi nas in sebe želela, da jih ne bi bilo. Amerika je še vedno velesila.

Barack Obama je gotovo človek na katerega ta čas stavi največ ljudi. Tako rekoč ga ni problema,ki naj bi ga tako ali drugače ne pomagal reševati prav  Barack Obama.

Obama bo potegnil Ameriko in z njo ves svet iz recesije. Obama bo uredil razmere v Afganistanu in v Iraku. Obama bo naredil red na bližnjem vzhodu. Poskrbel bo za mir med Izraelci in Palestinci. Obama bo poskrbelza okolje. Rešil bo ameriško avtomobilsko industrijo. Obama bo poskrbel, da bo zdravstveno zavarovanje  dobila tudi tista četrtina Američanov, ki je sedaj nima. Obama bo naredil tako, da bo  Amerika ponovno postala obljubljena dežela. Obama bo  zmagal v boju proti terorizmu. Mimogrede pa bo poskrbel še za vse tiste sramotne zgodbe od Guantanama, do mučenja  vojnih ujetnikov in zapiranja ljudi brez sodnih procesov.
Pravzaprav se čudim, da med njegovimi prioritetami ni reševanja slovensko – hrvaškega obmejnega spora.Če bo že vse drugo porihtal, bi lahko tudi to.
Skratka pričakovanja, ki jih svet polaga na dušo novega predsednika, so mnogo, mnogo prevelika. Že res, da deluje pametno, res je tudi , da je še mlad, res je tudi , da v genih nosi pamet in pogum obeh ras bele in črne, res je tudi , da zanj očitno velja tudi tista znana, da za uspešnim moškim stoji tudi zelo uspešna ženska, a vsemu navkjub je tudi Barack Obama samo človek.
Analitiki mu priznavajo, da je ohranil zdrav razum in distanco. Ve, da vseh pričakovanj ne bo mogel zadovoljiti. Dobro bo, če se vsaj osnovnim načelom ne bo izneveril. Obdal se je z izjemnimi sodelavci. Tako kot pred nekaj mandati Ronald Reagen, ki se je tudi zavedel, da njegove izkušnje in znanje ne bodo zadoščale za vodenje najvplivnejše države na svetu.
Američani ljubijo spektakle. Američani ljubijo svoje zvezde. Zvezde so tudi predsedniki. Obama bo gotovo ena največjih. Glede na silno priljubljenost, je čisto mogoče, da mu ljudje ne bodo preveč zamerili, če  vsega kar pričakujejo, ne bo naredil. Če bo Američanom uspel povrniti vero v ameriške sanje in njihov način življenja, bo naredil veliko. Če bo ob tem poskrbel še za to, da se bo v krstah domov vračalo kaj manj vojakov, kot se jih je do sedaj, bo eden največjih. Če ga seveda ne bo polomil kje drugje, kje v kakšni drugi zgodbi, kje na kakšnem drugem kriznem območju. To se ameriškim predsednikom, ki morajo slediti interesom dolarja, rado dogaja.

Zakaj ni tajkunk?

Prejšnji konec tedna so banke upnice Igorju Bavčarju odobrile zamik vračanja ogromnih posojil. Do marca. Stara resnica je, da so največji dolžniki nedotakljivi -v primeru Istrabenza gre za domala milijardo evrov. Tvojo kožo bodo reševali drugi. Najprej banke potem, država in na koncu davkoplačevalci.

Igor Bavčar je bil in bo ena najbolj markantnih osebnosti slovenske osamosvojitve. Imel je neverjetno karizmo. Ne samo zaradi svoje telesne korpolentnosti.Bil je osebnost.Ob njem je bil Janez Janša kot siva miš. Upam si trditi, da brez  silne podpore in mobilizacije množic- oboje je bilo Bavčarjevo delo- mita o Janezu Janši ne bi bilo. Slovenske osamosvojitve pa tudi ne. Vsaj ne takrat. Brez Igorja Bavčarja Janez Janša ne bi bilo. Ne njegove politične kariere, ne njegove kasnejše karizme.
Igor Bavčar je bil nekaj posebnega. Tudi za novinarje. Tako rekoč dnevno smo ga gostili v studiu radia, ki ga danes ni več, a je imel konec 80 tih in v začetku 90 tih zelo pomembno, danes preveč pozabljeno mobilizatorsko vlogo pri  takratni liberalizaciji političnih procesov in osamosvojitvenih dejanjanjih. In Igor Bavčar je dobro vedel, da se brez medijev ideje ne morejo prijeti.
Potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Bavčar je iz politike odšel v gospodarstvo.Iz spoštovanega politika se je prelevil v luzerja. V neuspešnega tajkuna, ki mu ni mar koliko kadavrov bo obležalo ob poti.
Kdo ve ali mu je kaj žal za zapravljeni ugled? Ali pač ljudje kot je on ne razmišljajo tako drobnjakarsko. Konec koncev, tudi konec 80 tih je tvegal. Takrat smo verjeli, da celo kaj več kot premoženje. Ne le svoje. Ali ljudje kot je on razmišljajo o posledicah svojih dejanj, svojega neznanja, svojega precenjevanja? Je kdaj pomislil na usodo delavk iz Droge in Kolinske? Ali pa se pač iz njegovih višin tja dol sploh več ne vidi. Na Roški je podajal roko vsem in vsakomur. Bi jo danes še? Je prišel kdaj za tekoči trak? Razmišlja o tem, da so njegovi zgrešeni posli skupaj s krizo vsakemu Slovencu naložili  dolg v višini 450 evrov? Kaj pa vem!
Morda pa je to, da mi kaj takega sploh pade na pamet dokaz, da pač nisem iz pravega testa. Pa ne le zato, ker za to nimam znanja. Konec koncev, sem se zadnjič zgrozila, ko sem ugotovila, da polovica ljudi, ki danes sedijo na najodgovornejših položajih v tej državi premore le diploma Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, današnje FDV! Natančno to imam tudi sama pa imam težave že pri vodenju družinskega proračuna! Vam povem, spoznanje mi ni bilo ravno v veselje.
Ne vem, res ne vem! Ali pa tudi vem! Ste opazili, da v Sloveniji niti termina tajkunka ni? Samo tajkun! In verjamem, da ne le zato, ker ženske nismo dovolj pametne. Prej obratno!

V časih,ko se vsi pripravljamo na ogrevanje ozračja, nas je doletela polarna zima. Nizke temperature se držijo že nekaj tednov. Pa ne le to. Sredi januarja nas je presenetil še sneg.Skratka zima je, kot so bile zime nekoč. Mrzla in bela.

Res pa je, da se pred desetletji, ko so bile zime vedno mrzle in bele nismo toliko vozili z avtomobili kot se danes. Mnogo več se nas je vozilo z mestnim prometom, mnogo več nas je kakih sto do dvesto metrov zmoglo tudi peš.
Danes je drugače. Po opravkih se vozimo z avtomobili. Ker je udobno, ker iz primestja avtobus pripelje le trikrat na dan in ker se to celo finančno bolj izplača. Prepričana, da bo cestna služba že pred mojim prihodom na regionalno cesto odstranila vse sledi  celonočnega naletavanja snega, sem včeraj seveda krepko zamudila. Na srečo je zamudil tudi gost s katerim sem bila dogovorjena. Še dobro, da sem bila v avtu sama, saj  moj besednjak včeraj ni bil za javnost.
Čez dan sem poslušala kolege novinarje, ki so vsak v svojem mediju, neusmiljeno udrihali po cestnih službah. In zraven poudarjali kako se kaj takega pri naših civiliziranih sosedih ne bi moglo zgoditi.
In resnici na ljubo nakladali.
Sorodniki so se pred tedni, ob letošnjem prvem obilnem sneženju odpravili na smučanje v Italijo. Pred nekdanjo mejo med Avstrijo in Italijo so se ustavili. Stali so uro in več, pa niso vedeli zakaj. Potem se je glava družine odpravil v snežni metež in se vrnil z informacijo, da so Italijani zaprli cesto zaradi pluženja in nevarnosti plazu. Na srečo so se lahko obrnili.
Pred časom sem bila na Dunaju. Tako zametenega in neočiščenega mesta še nisme videla. A domačini se niso jezili. Vedeli so, da morajo avtomobile pustiti doma. V turističnih središčih sosedje ne  solijo cest. Najhujše klance posipajo s peskom ali žaganjem Če pomaga, pomaga, če ne turisti in oni sami ostanejo na ravnem.Vsi se gotovo še spomnimo posnetkov iz Francije, ko sta sneg in poledica za vso noč na avtocesto prikovala kilometrske kolone. Potnikom so delili čaj in odeje. To pa je bilo tudi vse. In, ko sem se popoldne spomnila  na vse to in, ko sem se naposlušala pobesnelih voznikov in voznic, ki da ne vedo zakaj plačujejo davke, sem se hitro pomirila.
Ko sneži, sneg je. Tudi na cestah. Je pa res, da smo nanj manj pripravljeni kot smo bili nekoč.In res je, da smo tudi bolj razvajeni. Sama sem šele ob tem zadnjem snegu ugotovila, da med mojo obutvijo ni več škornjev in ni več toplih udobnih čevljev za sneg in plundro. Zakaj ne? Zato, ker tistih nekaj korakov do in od avtomobila  zmorem tudi v salonarčkih.
In pri tem so nas – tudi mene- polna usta zdravega življenja in vsak dan, ko za šport in rekreacijo nič ne naredim, imam slabo vest. Da pa bi v dneh,ko bi bilo to najbolj enostavno  šla tudi po službenih poteh  peš, pa mi še na pamet ne pade. Vsega pač vedno res niso krivi drugi!

Poslusaj zvocno datoteko

Danes se začenja reševanje zdravstvene blagajne. Če se ne bi nič zgodilo in bi se plače v zdravstvu povečale tako kot je bilo dogovorjeno, bi  prej kot v dveh letih zmanjkalo že domala 200 milijonov evrov. To pa je velik denar.

Nekaj lahko postorijo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije  sami. Varčevali bodo pri svojih zaposlenih, več zdravil bodo zamenjali s cenejšimi, bolje bodo obvladovali bolniške. Nekaj bo, a ne dovolj.
Minister Miklavčič računa na razumne sindikate. Glede na splošne razmere naj bi razumeli, da  bo potrebno septembrski dvig plač zamakniti. Tisto kar pa bi dobili, naj bi  privarčevali kar sami. Največ pa naj bi prinesle sistemske spremembe za katere pa bo potrebno spremeniti zakon. Ker jih je kar nekaj zapisanih tudi v koalicijski pogodbi, s sprejemanjem v DZ ne bi smelo biti težav. To pa ne pomeni, da bodo nad njimi navdušeni tudi socialni partnerji.
Najbolj revolucionarni posegi naj bi doleteli bolniška nadomestila. Ta naj bi se občutno znižala. Ne le, da bi  bili prve tri dni na bolniški brez nadomestila, tudi njihova višina bi se spremenila. Najvišja bolniška naj bi po novem segla le 150 odstotkov povprečne plače v državi. Prav tako naj bi bilo trajanje bolniške omejeno na 12 mesecev. Potem bi dokončno preverili delozmožnost posameznika in ga- če ne bi šlo drugače- invalidsko upokojili. Treba je vedeti, da je  invalidnina  v večini primerov in predvsem pri tistih z manj delovne dobe, mnogo nižja od bolniškega nadomestila. Če k tem ukrepom dodamo še napoved, da naj bi po novem prispevke za zdravstveno blagajno plačevati od vseh prihodkov in , da bi tudi samozaposleni in podjetniki morali plačevati realno več, je jasno, da bodo razprave dolge  in vroče. Nobena od skupin,ki jih bodo ukrepi prizadeli – bolj malo bo tistih, ki jih ne bodo – ne bo ravnodušna.
S pravico do zdravstvene oskrbe je pri nas tako kot s pravico do pokojnine. Vsi smo prepričani, da smo si s prispevki plačali vse kar potrebujemo in toliko kot potrebujemo. Realna razmerja nas ne zanimajo. Realnost pričakovanj  zameglijo še politiki, ki imajo radi veselo ljudstvo in mu zato na dolgo in široko obljubljajo veliko in preveč. In pravijo kako, da je pri nas tako , da je vsakomur kadarkoli  in kjerkoli  dostopno vsako zdravljenje in vsako zdravilo. Kar seveda ni res. Na zdravljenje čakamo, namesto našega zdravila  nam dajo cenejše Tako kot domala v vseh razvitih, socialno naravnanih državah..
Sindikati bodo pomemben člen pogovorov o naštetih rešitvah. Ne le Fides, ki ni navajen popuščati, tudi drugi sindikati bodo glasni, ko bo tekla beseda o bolniških.In to ne glede na to, da vsi vemo, da so velikokrat zlorabljene.
Kaj bodo na vse ukrepe rekli znotraj posameznih zdravstvenih zavodov, ki naj bi sami zaslužili za višje plače, ne vem. Če sodimo po plačah nekaterih njihovih direktorjev, ki mesečno odnesejo domov po dve Pahorjevi plači, jim gre služenje dobro od rok. Če znajo izračunati zase, bodo menda tudi za svoje podrejene, mar ne?

Poslušaj zvočno datoteko

Mediji lahko naredijo veliko dobrega. Kaj gotovo tudi slabega. Medije je mogoče izrabiti. Kdor misli, da ni tako, nas ne pozna prav dobro. Tudi novinarjev ni potrebno kovati v nebo. Pa tudi po blatu jih ni treba vlačiti. Nismo vsi enako usposobljeni za svoje delo, pa tudi enako etični ne.Takšni smo kot vsi drugi ljudje. Žal. Ali pa na srečo!

Čisto mogoče je, kot pravi dr. Erik Brecelj, da nove zgradbe OI brez njegovih alarmantnih opozoril in medijev še vedno ne bi bilo. Tudi za mnoge druge nedoslednosti in malomarnosti  brez njega ne bi nikoli izvedeli. Mnoge bi končale kot smet pod preprogo in lep zaslužek v žepih posameznikov. Nikoli ne bomo izvedeli koliko opozoril, ki jih je dr. Brecelj prek medijev  poslal vodstvu inštituta in ministrstvu je naletelo na odprta ušesa, koliko pa jih je med naslovniki vzbudilo le obrambni – ali celo napadalni – instinkt. Težko je  soditi, a sama bi skorajda prisegla, da se kirurg Brecelj ni oglašal le zato, ker je imel rad kamere. Kolikor je meni znano, so se zgodbe, ki jih je poslal v svet, izkazale za resnične.
Morda je sčasoma glasno opozarjanje v domači  hiši celo opustil, ker je ugotovil, da je pot preko novinarjev in medijev mnogo hitrejša in učinkovitejša. Le namig je bil potreben, pa so se  pred hišo znašle  dobro opremljene novinarske ekipe in legionela je bila že čez uro prva vest v vseh informativnih oddajah.
Če je bilo tako, potem je to bilo napaka. Takšno napako so tisti, ki ga niso marali, ker so mu zavidali ugled ali pa tisti, ki verjamejo, da je potrebno umazano perilo prati doma, izkoristili. In se ga lotili tam, kjer je vsak strokovnjak najbolj občutljiv. Očitali so mu nestrokovnost. Bolj ga pri njegovih kolegih in bolnikih ne bi mogli očrniti. Zvest svojemu načinu dela, je tudi  to informacijo posredoval medijem.
Zdravnik onkolog ni eden od javnih uslužbencev, ki ga lahko vsak trenutek nadomesti kdorkoli. Je človek, ki mu bolnik z rakom zaupa življenje.
Rak ni angina ali zlom prsta. Rak je povsem druga, praviloma nikoli končana zgodba. Nič ni hujšega kot  je izgubljeno zaupanje v onkologa. Kam pa naj v tej majhni Sloveniji grem, če njemu ne morem več zaupati?
Zloraba kirurgovih strokovnih referenc je nemoralna in nedopustna. So predstojniki sploh pomislili kako bo to delovalo na bolnike. Ne le Brecljeve. Žal pa se mi zdi, da v tem primeru tudi Brecelj sam ni dovolj premislil posledic medsebojnega medijskega obračunavanja. Ali pa je, pa so mu na inštitutu vsi pred nosom zaloputnili vrata. Če je bilo tako, potem se nam slabo piše!
Tudi mediji imajo pogosto prej kot doborbit svojih bralcev in gledalcev  v mislih naklado in rejtinge.

Poslušaj zvočno datoteko

Pravna država pri nas ni najboljšem glasu. Vse predolgo traja, da se pravica izkaže na sodišču.In to ne velja šele od kar sodniki stavkajo. A so ljudje, ki so voljni čakati. Tudi Janez Janša.

Si mislim, da on še posebej. Časa ima kar precej. Slaba štiri leta ga ločijo od nove predvolilne kampanije. Takrat bo on tisti, ki bo moral prepričati volivce, da je sedanja vlada delala tako slabo, da se morajo volivci nujno odločiti zanj in za njegovo stranka. Dokazoval bo, da  so izpraznili državno blagajno, zapravljali prihodke za ceste in razmetavali denar za predvolilne golaže. Če bo želel nabrati glasove bo moral  volivce prepričati, da je Pahor s svojim vladanjem ogrozil marsikatero  liberalno in občečloveško vrednoto in, da če želijo, da se ta razgradnja ne bi nadaljevala, mu morajo nujno ponovno zaupati vodenje slovenske politike. Morda bo rekel še kaj, saj kot opozicijski  prvak v predvolilnih letih običajno ni pretirano skoparil s kritikami na račun političnih nasprotnikov.
Če pa bo nasprotnikom očital le prej omenjeno bo samo ponovil tisto, kar sta na račun njegovega vladanja in dela v minulih dneh rekla in napisala dr. Slavko Ziherl in kolumnist Vlado Miheljak.. Oba sta le zadnja dva od devetih ljudi, ki so se v zadnjem času Janez Janši tako zamerili, da se bo nadnje spravil kar s tožbami.
Nekateri na vabila s sodišča čakajo že leto in več. Tone Rop, na primer! Drugi  so na trnih šele nekaj mesecev.
No tole, so »na trnih« je treba vzeti malo z rezervo. Zelo težko si predstavljam, da bi  bilo mogoče tožiti kolumnista, ki  je zapisal, da je vlada zapustila prazno državno blagajno in s tem samo ponovil trditve kar nekaj sedanjih ministrov, ki  tudi javno ugotavljajo, da je bil denar ,ki so ga zaposlenim v javnem sektorju obljubljali prejšnji ministri bil le na papirju. Težko bi  oporekali Miheljaku potem ,ko je tudi zdravstveni minister že nekajkrat povedal, da  obljubljenega denarja za zdravniške plače preprosto ni. Težko bi oporekali, saj je tudi minister Vlačič, ki si zdaj razbija  glavo kje vzeti za poplačilo Darsovih dolgov, povedal , da vinjete ne bodo prinesle dovolj, saj so bile brez potrebnih analiz uvedene takorekoč tik pred volitvami. Namesto volilnega golaža.
No, kakorkoli že, verjetno tudi Janez Janša s temi tožbami ne misli čisto resno. Ne nazadnje , zadeva, če jo izgubiš, niti ni  poceni. Bodo pa te zgodbe gotovo dobrodošla popestritev  predvolilnih mesecev. In promocija njihovega spodbujevalca. Medijski zapisi  so vedno dobrodošli. Saj veste , ni nujno , da o tebi pišejo dobro, pomembno je le, da pišejo. Velja za vse politike, tudi za Janeza Janšo!

Poslušaj zvočno datotek

Je to, da si sam plačaš kavo novica? Pri nas je to novica za na prvo stran. Tudi to, da iz svojega kupiš jabolko je novica. Kdo bi si mislil! Pa nas ves svet prepričuje , da so na kocki velike reči.

Najprej sem se vprašal kdo neki so ti svetovalci, ti spin doktorji, ki predsedniku vlade svetujejo, da naj  na velik zvon obesi kavice in čajčke, ki da jih zase in za svoje goste sam plačuje. Saj je res, da je to precej nenavadno, a tolikšne pozornosti kot  jo je  to početje bilo deležno, gotovo ni zaslužilo. Ker prihranek sam po sebi ni omembe vreden, so v  štabu predsednika  vlade gotovo računali na  vtis, ki ga bo to odrekanje imelo med navadnimi smrtniki . Med tistimi, ki bodo na račun teh stroškov priranili 0,00001 odstotka  davka.. In gotovo so računali na to, da bo, potem, ko bodo to prebrali , tistim tisočem delavcem, ki so  v zadnjih tednih izgubili delo, lažje pri srcu..
Skratka želodec se mi je obračal ob tej premijevi samopromociji.
In, danas takih ne bo malo, so gotovo  vedeli tudi v njegovem kabinetu. Pa so vseeno vstrajali.Pa ne le pri predsedniku vlade.
Tudi tisti predlogi o znižanju plač poslancev niso kaj več kot vtis. Tudi tisti Pukšičev, ki naj bi poslancem plače znižal kar za 1000 evrov ni omembe vreden. Pukšič dobro ve, da nič ne tvega, saj bo večina predlog tako ali tako zavrnila, ker če gre za simboliko – in za to nedvomno gre- zadošča tudi  simbolično znižanje plač, mar ne?
In , ker je tako ni čudno, da se nam večini zdi, da naši predstavniki in izvoljenci ljudstva počenjo kar pač počnejo, ker je to najlažje.Ker česa boljšega ne zmorejo! Mnogo lažje je dati 10 odstotkov od zelo solidne plače,  kot povedati, kako bomo živeli in preživeli v naslednjem letu ali dveh. Kako se bodo prebili tisti, ki niso imeli prav nobene možnosti za ustvarjanje rezerv za slabe čase. Tisti, ki se jim slabi časi niso začeli pred tremi meseci, ampak, jih živijo že leta in leta.
Tudi sama bi se lažje odrekla delu plače kot odgovorila na to vprašanje.  Na srečo mene tega nihče ne sprašuje. Pahorja pač! In kar je še huje, od njega upravičeno terjamo tudi odgovore!
Pa še to! Tiste kavice,ki jih bo sam plačeval, so res nepomembne. A, če lahko izbiram, imam še vedno raje  premieja, ki si jih plačuje, kot veleposlanika, ki se potem, ko naj bi pojasnil kako je mogolče, da je samo za eno večerjo v Madridu iz davkoplačevalskih sredstev plačal 1500 evrov, zmrdne, češ  s takšnimi nepomembnostmi se jaz , ekselenca, pač nisem ubadal!
Če bi moral vsaj 10 odstotkov primakniti iz svojega žepa, se zanslejivo bi, mar ne gospod Rupel?

Poslušaj zvočno datoteko