Majda Juvan

Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje se začenja misija nemogoče. Ob tem, ko se bodo prispevki v zdravstveno blagajno zaradi recesije znižali, se odhodki drastično zvišujejo.Predvsem zaradi nerazumnega dviga plač.

Takoj, ko je postalo jasno, da bo za plače potrebno bistveno več od načrtovanega je bilo jasno, da denarja v zdravstveni blagajni ne bo dovolj. Namesto 140 milijonov, bo za višje plače tja do leta 2011 treba dati domala 300 milijonov evrov več. To pa pomeni, da bodo v tem času stroški za plače že presegli stroške zdravljenja. Že sedaj namreč ZZZS od 2,2 milijarde evrov, letno kar milijardo namenja za plače.
In tako bo čez dve leti v blagajni primanjkovalo že več kot 300 milijonov evrov. Tudi zato, ker bo moral Zavod v letošnjem letu zaradi lanskega sklepa vlade najrevnejšim plačati dodatno zdravstveno zavarovanje.
In tako kot vedno, ko zmanjkuje denarja, se modri možje začnejo pogovarjati o racionalizaciji. In  tisti, ki so izvoljeni in morajo skrbeti za dobro počutje volivcev takoj v naslednji sapi tudi povedo, da to zdravstvenih pravic ne bo prizadelo. In vsi smo veseli!
A logično to ni. In tudi v resnici to tako ni.
V resnici gredo vsi poskusi racionalizacij v zdravstvu prav na račun bolnikov. Edino ti tudi dajejo rezultate. Če jih sploh! Kot dobro vemo, se organizacijske  racionalizacije vedno zalomijo. Vsi dosedanji poskusi racionalizacij velikih kliničnih sistemov so trčili ob nepremakljivost  obstoječe organizacije. Nihče se noče odreči svoji nedotakljivosti. V KC je več šefov kot zdravnikov. Vsi poskusi ukinjanja  majhnih bolnišnic, ki učinkovitosti slovenskega zdravstva ne povečujejo, so trčili ob politični bojkot. Relativno dobro smo uspeli razgraditi le zdravstvene domove  in danes razmišljamo kako bi jih ponovno sestavili, saj je zasebništvo več dobrega prineslo izvajalcem kot uporabnikom, ki s kopico napotnic čakajo na zdravljenje v specialističnih ambulantah.
Kaj mislite kje je razlog za primerljivo slabše rezultate zdravljenja nekaterih bolezni pri nas, kot v tujini? Kaj mislite zakaj je pri nas treba na nova biološka zdravila čakati leto in več? In zakaj so čakalne dobe, kljub vsem zagotovilom politike, v resnici še vedno zelo dolge. Pa ne le v  ortopediji, kjer čakanje ne ogroža življenja? Zato, ker tako na videz in na kratek rok zmanjšuješ stroške.
Zakaj mislite, da Zavod za zdravstveno zavarovanje z izvajalci podpisuje letne načrte storitev. Plane! Zato, ker število posegov in pregledov le tako lahko prilagodiš razpoložljivim sredstvom.
Če bo teh pač  za nekaj 100 milijonov evrov manj, bomo pač bolniki deležni toliko in toliko operacij manj, toliko in toliko zdravil manj in toliko in toliko dragih, a učinkovitih diagnostičnih preiskav na dragih in z donacijami kupljenih aparatih, manj! In kako bi vi temu rekli? Se  vem še vedno zdi, da ne gre za zmanjševanje pravic v zdravstvu? Meni ne! Že dolgo ne več!

Poslušaj zvočno datoteko

Mnogi so bili včeraj razočarani. Glede na to, da se je v Cankarjevem domu zbralo 500 slovenskih menedžerjev, kopica ekonomistov in pristojni ministri s predsednikom vlade Pahorjem vred, so pač pričakovali, da bodo predstavniki vlade končno le kaj rekli.

Pa so se zmotili.Vlada bo počakala na sestanek s socialnimi partnerji. Šele potem bo vedela kaj lahko ponudi. Davčne olajšave, manjše prispevke, investicijske olajšave ali pomoč pri pridobivanju posojil iz  bank, ki kot kokoši sedijo na denarju varčevalcev, ker se bojijo, da jim bo zmanjkalo za poplačilo lastnih dolgov.
Treba je  priznati, da se je prejšnja vlada hitreje zmigala, ko je  napovedala garancije za  denarne vloge in banke. Pahor si jemlje preveč časa. Za slovensko gospodarstvo bi bilo bolje, če bi se manj zapletal z Ruplom in se več pogovarjal s tistimi, ki morda le imajo za te čase potrebno znanje in profesionalni pogum
Edino v čemer se vsi strinjajo je, da kriza je, da bo še huje, do bo dolgo trajalo in , da nihče ne ve kdaj bo bolje.
Tisti, ki se vsaj malo spoznajo na razmere, niso posebno optimistični. Slovenija je v časih, ko nam je šlo dobro, ker so naše  trgovske partnerice  imele visoko gospodarsko rast, le to doma prignala do skrajnosti. Prejšnja vlada je bila gluha za opozorila o pregrevanju gospodarske klime. Kot nora je gradila ceste in stanovanja, kar pametne vlade počnejo, ko gre državam slabo. Gradbena podjetja namreč zaposlijo najdaljšo verigo podizvajalcev in s tem zagotavljajo kruh  največjemu številu družin. Ni naključje, da se v krizi vlade zatekajo k javnim delom in, da je teh največ prav pri izgradnji infrastrukturnih objektov. Dobro, da vsaj železnice še nismo prenovili, je pa veliko vprašanje, če to za Slovenijo celo,če bi si pomagali z javnimi deli , v tem času le ni prevelik zalogaj.
Javna dela niso novost. Tudi čarobna paličica ne. A vlade jih imajo rade, saj z njimi najbolj ogroženim ljudem omogočijo preživetje. Ti pa se jim potem zahvalijo na naslednjih volitvah. Adolf Hitler je to dobro vedel. In nekaj let kasneje svoje hvaležno ljudstvo in svet z njim odpeljal v katastrofo. Slovenija tega ne bo naredila. Upajmo, da so tudi veliki, ki bi lahko, danes pametnejši.
A čisto na zgodovino le ne gre pozabiti. Že zato, da potem nismo preveč razočarani. Tudi tisti, ki so bili pred časom zelo veseli, ker bo država garantirala za njihove  bančne vloge, morajo vedeti, da je enako naredil tudi Hitler. A si po vojni s certifikati ljudje niso mogli pomagati. Številke niso bile pomembne, denar je požrla vojna in tisti srečni, ki so preživeli, so morali začeti iz nič.
Smo danes pametnejši? Upam!

Poslušaj zvočno datoteko

Predsednik vlade Borut Pahor zna presenečati. Najprej Dimitrij Rupel, potem še  Anže Logar. Bolj malo je tistih, ki ga še razumejo!

Ali  to počne zato, ker je nasprotnike treba imeti na očeh ali pa zato, da bi dokazal, da ni maneken ampak  kot jeklo odločen politik, ve le on. Slavka Ziherla, do nedavnega državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje, ni prepričal. Ker se z imenovanjem Rupla ni mogel sprijazniti, je odstopil. In mislim si, da  je to storil po razmisleku. Saj je tudi o tem, da bi sekretar sploh postal, razmišljal kar dolgo. Upam, da si pri tej odločitvi ni pomagal s svojo stroko, psihiatrijo.To bi namreč pomenilo, da je v  premieru zaslutil še kakšne druge manj predsedniške osebnostne karakteristike, ki jih navadni smrtniki še ne prepoznavamo in, ki jih morda ne bili veseli, če bi jih.
A državnega sekretarja bodo že nadomestili. Menda se zdaj išče kak drug  dovolj pogumen zdravnik. Tak, ki ne bo tako zelo občutljiv in bo ugriznil v kislo jabolko in  ga grizljal za precej manj denarja, kot ga dobi direktor najmanjšega zdravstvenega doma v Sloveniji. Minister se bo moral  kar potruditi, da ga bo našel.
A na Pahorjevem mestu bi mene bolj skrbelo nezadovoljstvo med koalicijskimi partnerji. Gregor Golobič, zaradi opravičevanja Anžetu Logarju-zdaj že nekdanjemu predsedniku urada vlade za informiranje – predsednika gotovo ni okaral po pomoti. Če so predsedniki koalicijskih strank že zaradi Rupla komajda mirili članstvo, to zdaj postaja vse glasnejše. In enako velja za volivce.
Dejstvo je pač, da so se volivci odločili za spremembe. Pahor se je hudo trudil, da bi se. In med predvolilno kampanijo ni skoparil s kritikami prejšnje oblasti.In že samo zaradi tega je kooptiranje tistih, ki so bili  v njenem vrhu, sporno. Celo politično neetično je. Vsaj tako neetično kot je za politika sporno preskakovanje  iz ene v drugo  stranko, iz enega v drugi, politično povsem nasprotni program. Zelo na mestu je vprašanje kako dolgo bodo Pahorjevi koalicijski partnerji še skrivali jezo in nejevoljo. In kako dolgo bo Gregor Golobič s svojo avtoriteto še pokrival Pahorjev politični poker. Ne nazadnje sta tako Zares kot LDS veliko investirali v preživetje liberalne opcije. In predvsem Zaresu je tudi zelo dobro uspelo.Če se Rupel ne bo sam umaknil – vsak vsaj približno razumen človek, bi po odzivih, ki jih je doživel, to storil-  je Borut Pahor v glavnem že porabil  kredit, ki ga vsak mandatar dobi, da se odkupi za neljube poteze. Pa se vsebine, ki bo res vplivala na naša življenja, sploh še ni dotaknil.

Poslušaj zvočno datoteko

Turizem je ena od tistih panog, ki jo utegne kriza kar močno prizadeti. Ne še letos pravijo v agencijah, a prihodnosti jih je strah. Počitnicam in potovanjem se pač človek lahko odreče.

Minuli konec tedna sem bila na turistični kmetiji v  Slovenskih goricah. Kar precejšnja druščina se nas je odpravila na zapoznelo martinovanje. Ob takšnih priložnostih sta hrana in pijača vedno v ospredju. In oboje je bilo imenitno. Domače! A to je za večino slovenskih turističnih kmetij skorajda  pravilo. O izjemah kdaj drugič!
A dva dni skupaj tudi ne moreš samo jesti!
In prav pri tej dodatni ponudbi se pokažejo razlike med gostitelji, med »birti« bi rekli po domače.
Kar nekajkrat se je naši druščini, ki ima rada kmečke turizme, na različnih koncih Slovenije zgodilo, da so na vprašanje, kaj je mogoče pri njih početi, kaj si je mogoče ogledati, kdaj je odprt  muzej ali pa njihov grad, odgovorili s skomigovanjem. Morda bi vedeli na turističnem društvu, so rekli.
A na tej, sicer zelo znani kmetiji, je bilo drugače. Oče in sin sta v hipu vedela kam in na kakšen pohod bi v nedeljo dopoldne  veljalo poslati rahlo zmačkano druščino. Prinesla sta označen zemljevid  in nas napotila  med gorice, travnike in njive. Pa ne le to. Gospodar nas ni prepustil dvomljivi navigaciji, kar z nami je šel. Poskrbel je, da nam je lastnik v sosednji vasi pokazal svojo zasebno etnološko zbirko. Na vsakem vrhu nam je razkazoval razgled, pripovedoval o cimpranih hišah, nekdanjem življenju in  načrtih krajev danes. Da nam je pri svojem prijatelju organiziral tudi pokušino domačih vin, se razume samo po sebi. Tam so vse ceste, vinske ceste.
Pa našemu birtu  vsega tega ne bi bilo treba početi. Tega v njegovi ponudbi ni bilo. In posebej nam tega tudi zaračunal ni, pa čeprav je z nami »izgubil« ves dopoldan.
Pa ne le to.Ko smo odhajali so vsakomur med nami potisnili v roke  zavitek ocvirkov in stekleničko domače viljamovke. Ne do prvih in ne do druge mi ni kaj dosti, tudi prav posebno drago to darilo ni. Je pa dragoceno, saj dokazuje, da na tej kmetiji vedo kako se je treba lotiti posla.
Če bi kdo želel vedeti katera kmetija je to bila, vam jo z veseljem  priporočim. In ne le vam. Tudi prijateljem bom raztrobila kako prijazni so.
In skoraj prepričana sem, da takšnih, kot je naš zadnji gostitelj, kriza ne bo udarila tako zelo.

Poslušaj zvočno datoteko

Pisanje o visokih prejemkih enih, in bednih zaslužkih drugih, v nas vedno zbudi občutek krivičnosti. Medijskemu pisanje o visokih menedžerksih  plačah, strahotno pogoltnih pravnikih in direktorjih javnih zdravstvenih zavodov, ki si brez slabe vesti izplačujejo dohodke, ki jih realno ne bi mogli zaslužiti niti, če bi dan imel 30 ur, pa prav gotovo lahko očitamo  populizem. Pa vendar!.

Vse omenjeno je res. Seveda vam bodo delodajalci in njihove organizacije zatrdili, da so naše menedžerske plače nizke.Češ tisti, ki so dobri  se imajo pravico primerjati z zaslužki preko meja in tam so mnogo višji. Prav tako je res, da povprečen bralec iz objavljenih bruto zaslužkov težko izlušči vsoto, ki jo posameznik dobi potem, ko plača vse davke in dohodnino. Direktor Petrola Kryžanovski, ki je lani zaslužil bruto preko 500 tisoč evrov, je moral državi gotovo prepustiti preko 70 odstotkov te vsote. To še posebej velja tudi za podjetja v večinski državni lasti. Predsednik uprave NLB je lani zaslužil bruto več kot 350 tisoč evrov, pa čeprav bi morala biti njegova plača nižja od plač naših treh predsednikov, ki dobijo le dobrih 70 tisoč evrov letno. Vse zato, ker so menda tako dobri! Pa so res? Če bi bili, nobenega več ne bi bilo v Sloveniji, saj lahko plače primerljivo pomembnih menedžerjev  v tujini, zelo presegajo milijone in več evrov. A kot je znano, tudi potem, ko jih odrežejo ali pa jim potečejo mandati, tudi ti, menda tako zelo dobri,  čakajo na politično milost nove oblasti in kakšno novo dobro plačano službico.
Podobno težko razumljive so tudi zgodbe o zaslužkih naših odvetnikov. Medtem, ko mislimo, da jim dnevi  minevajo v dokazovanju nedolžnosti tega ali onega za to ali ono kaznivo dejanje, so v resnici veliki posli velikih odvetniških pisarn čisto drugje. Številke, ki so v teh dneh prišle iz propadajočega Skimarja oziroma Elana, jemljejo sapo. Za dva meseca dela je odvetnik Planinšec dobil okvirno 80 tisoč evrov. Če bi njegovo delo in svetovanje pripomoglo k temu, da bi se podjetje pobralo in našlo nove poslovne možnosti in trge, bi morda vse skupaj  lahko razumeli. A kot kaže, ne bo tako. 180 delavcev bo zaradi slabega poslovanja in izgub, ob delo. Bi vi v njihovi koži mirno pogoltnili takšne številke?
In zanimivo, tudi Štrlekar, predsednik uprave, uporablja  argumente kot delodajalci za menedžerje. Takšni zaslužki so v tujini normalni. Kdor je dober, je drag! A nisem še slišala, da bi katero od naših odvetniških pisarn najeli za kakšen hudo odmeven posel v tujini!
Sindikalisti očitajo delodajalcem, da so šele sedaj, ko tonemo v recesijo, ugotovili, da so z delavci v istem čolnu in, da naj se delavci odrečejo vsemu, da ne bodo skupaj potonili. Ni res! Marsikje bolj kot o isti barki razmišljajo o rešilnih čolnih, ki bodo one iz prvega razreda prepeljali v varna pristanišča. Kot na Titaniku. Tisti iz podpalubja bodo z barko potonili na dno.

Poslušaj zvočno datoteko

Dan invalidov je danes. Priložnost za razmislek o ljudeh, ki imajo iz takšnih ali drugačnih razlogov drugačne potrebe od večine. V Sloveniji je od 170 tisoč do 230 tisoč  invalidov.

Že ta razlika v številki pove, kako raznolika je populacija invalidov. Nekateri potrebujejo stalno pomoč, drugi zmorejo vse sami. Stopnje invalidnosti so različne, različna pa je tudi odločenost s katero  se ljudje spopadajo s svojimi omejitvami.
Ob dnevu invalidov beseda običajno nanese na odnos med – pogojno rečeno- zdravimi ljudmi in invalidi. Preverjamo od česa so invalidi zaradi mobilne ali siceršnje prikrajšanosti še vedno odrinjeni. Kako smo poskrbeli  za zaposlovanje, kako za integracijov , kako za samostojnost invalidov. Marsikaj bo še potrebno postoriti. Z vozički marsikam ni mogoče, slepi  nemočno obstanejo pred bankomati, gluhi pa pred televizorji.
A to niso edine razlike, ki ločijo slovenske invalide.
Vsake toliko –nazadnje pa pred dobrimi tremi leti- se najde kdo, ki poskuša s spremembo zakonodaje, ki  bi izenačila pravice vseh enako invalidnih ljudi. Dejstvo je namreč, da se te sedaj zelo razlikujejo. Skoraj neverjetno se sliši, da lahko nekdo, ki je povsem slep z invalidnino, dodatkom za posebno invalidnost in dodatkom za pomoč in postrežbo mesečno prejme precej več kot 2000 evrov, nekdo drug, ki pa je ravno tako slep in ima prav tako invalidnino in dodatek za postrežbo pa le nekaj deset evrov. Gre za razlike, ki izhajajo iz statusa invalidov. Eni so vojni invalidi in civilni invalidi vojne drugi pa so vsi ostali.
Človek, ki je vid izgubil med nesrečno igro z bombo dobi za izgubljani vid 2000 in več evrov, policist, ki pa mu je bombo razneslo med tem, ko jo je po službeni dolžnosti poskušal bombo deaktivirati, pa manj kot  500 evrov. Pri je zaradi statusnih razlik vojni invalid, drugi pa delovni invalid. A oba sta enako prizadeta, oba sta enako slepa.
Kot rečeno so na tovrstne res velikanske in tudi neracionalne razlike že mnogi poskušali opozarjati. Tudi nekaj zakonskih predlogov, ki naj bi  le nekoliko omejili visoke prejemke  vojnih in mirnodobnih  invalidov vojne, so  ministri že napisali. Zadnjega Janez Drobnič. A so vsi končali v popolnem uporu tistih, ki dobivajo res velika nadomestila za svojo invalidnost. Pa čeprav jih je menda manj kot 3 tisoč. So pa vplivni in glasni. Mnogo bolj kot tistih nekaj deset, morda celo sto tisoč, ki niso nič manj prizadeti a njihovi poškodbi ni botrovala  vojna ali pozabljena bomba.
Morda tudi zato, na dan invalidov o tem v teh dneh nismo nič slišali.

poslušaj zvočno datoteko

Tudi po Pahorjem pojasnjevanju  o vlogi Dimitrija Rupla v njegovem kabinetu, ni ni ta nič bolj jasna kot je bila. Če bi sodili po današnji razlagi poslanskim kolegom, bo Rupel le malo boljša Pahorjeva tajnica. Spomnil ga bo na vse, česar se morda sam tisti hip ne bi. A kaj, ko niti svojih ni prepričal!

Včeraj ste se lahko na lastne oči prepričali, kako težka je novinarska. Zato, da bi  novinarji in fotografi ujeli prihod  trenutno najbolj zanimivega vladnega uradnika, so bili prisiljeni ure in ure viseti pod napuščem, letati od enih do drugih vrat, moledovati zdaj eno zdaj drugo piarovko, da naj za Boga le pove kje je Dimitrij. Tudi z njegovo Meto si niso mogli kaj dosti pomagati, ker v zasedi očitno ni hotela sodelovati. Ne vem, če so ga kdajkoli v njegovi karieri novinarji že tako zelo oblegali. Celo, ko je nepričakovano z najetim letalom priletel na Zbor za republiko in prestopil med desničarje, ga ni čakalo toliko kamer.
V minulih nekaj dneh sem slišala kopico razlag, zakaj je Pahor moral Rupla vzeti v svoj kabinet. Tega, da se je to zgodilo zato, ker premore Rupel koristna znanja za vse čase in vlade, med »dobro obveščenimi » nihče ni rekel. Najbolj zagreti so trdili, da za Ruplom stoji Cia, za katero je začel delati, ko mu je država zato, da ga je oddaljila iz Slovenije, kot domnevnemu disidentu v sedemdesetih  plačala podiplomsko šolanje v Ameriki. Druga, tudi javno objavljena teza, zadeva beležnico  v kateri naj bi bili vse telefonske številke pomembnih ljudi v svetu in Evropi, zaradi katere ne bi bilo dobro, če bi se Rupel počutil odrinjenega od vzvodov nove oblasti.
Da se »resnice » o nesmrtnosti Dimitrija Rupla tudi delu in liku vsemogočne  ministrice Mete niso ognile, je jasno. Ženska je vplivna. Z metlo ali brez nje.
Mene zarote nikoli  niso povsem prepričale. Vedno sem imela občutek , da gre za konstrukte, ki naj bi potrdili v naprej postavljeno tezo o naših in vaših. Zato tudi v primeru Pahorjeve reanimacije Dimitrija Rupla, dvomim. Je pa res, da  v tem primeru, ravno zelo veliko  racionalnih razlag ni. Meni se niti tista o dobrih Ruplovih stikih z, za Slovenijo najpomembnejšimi državami, ne zdi prepričljiva . Na Hrvaškem ga nihče ne mara, v Avstriji se je zameril  slovenski manjšini, tudi tista v Italiji ni imela dosti od njega.
Bega pa me tudi Ruplova plača. Menda naj bi bila okoli 3000 evrov bruto. Neto je to dober tisočak in pol.  Za mnoge je to res premoženje, a resnici na ljubo za Dimitrija Rupla in njegovo soprogo  ta plača zanesljivo ni  motiv za delo v predsednikovem kabinetu. Ne nazadnje,  več bi dobil, če bi še leto dobival nadomestilo ministrske plače in se potem odpravil v pokoj.
Ste opazili kako zelo nam ne da miru? Kako zelo nas bega! In kako zelo mu je uspelo nas ponovno spraviti na noge. Kdor zna pač zna. Vprašanje je le, če Pahor res ve, kako dober je !

Poslušaj zvočno datoteko

Ko smo novinarji, z nami pa tudi širša javnost prvič slišali za AIDS, skorajda nismo mogli verjeti.Smrtonosni virus naj bi v nekaj letih preplavil planet in tisti, ki se ne bodo odločili za spolno abstinenco ali pa načelo zvestoba do groba naj bi ne imeli možnosti.

Aids je v hipu zasenčil druge bolezni. Aidsu  se je umaknila tuberkoloza, pa rak in še kaj. Prvič, za časa našega življenja smo se tudi v razvitem svetu srečali z novo boleznijo za katero ni bilo zdravila. Da je bila stigma še večja, smo jo povezali samo s tveganimi spolnimi  vzorci.
A tako kot se običajno dogaja, smo se v nekaj letih navadili na grožnjo in jo tudi malo pozabili. Nihče od znancev, ki so živeli podobno, življenje kot mi sami, ni zbolel, ni umrl. Veliko več ljudi je zbolelo za rakom,  pa srčno žilnimi boleznimi in tudi tuberkolozo.
In tako je bilo dokler niso začeli umirati znani ljudje. Aids je začel dobivati obraz. Rock  Hudson, neuničljivi lomilec ženskih src, se je okužil med isto spolnimi odnosi. Umrl je leta 1985. Vzrok bolezni je razkril v zadnjih dneh. Skoraj do zadnjega je čakal tudi Fredie Mercury, Ofra Haza ni nikoli priznala. Za aidsom je umrl tudi baletnik Rudolf Nurejev. V športnih vrstah je med okuženimi najbolj znan košarkar Magic Jonson. Slednji naj bi se okužbi tako uspešno upiral, da virusa v njegovem telesu ni več zaznati. Kakorkoli že, šele, ko so začeli umirati slavni ljudje, je aids postal realna možnost. In dojeli smo, da te pred okužbo in smrtjo niti denar ne more obvarovati.
Slovenija je vsa leta delovala kot nekakšna oaza. Čudili smo se kako je mogoče, da je virusa takoj za mejo veliko več kot  pri nas. No, v zadnjih letih se razlog za takšne rezultate vendarle kaže bolj jasno. Slovenci se ne testiramo. V nekaterih sosednjih državah se testira polovica spolno aktivnega prebivalstva, pri nas pa komaj kdo. Očitno tudi tu plačujemo davek majhnosti. Strah nas je, da bi nas prepoznali, da bi se razvedelo, da bi nas razgalili. Poleg tega pa Aids na slovenskem še nima  slavnega obraza. Pri nas slavnih bolnikov ni. Ali pa, ko zbolijo, nočejo več biti slavni. In tako je vtis, da pri nas aidsa skoraj ni. Da se zaradi te bolezni umira le za mejo.In tako tudi tisti, ki so okuženi, tega desetletje in več niti ne vedo in virus nevede širijo med  partnerje. Več jih je, bolj hitro se okužba širi. In tudi zato so letošnje višje številke o okuženih in tudi umrlih napoved spoznanja, da Slovenija le ni zdrava oaza med  bistveno bolj okuženimi sosedami. Le manj osveščeni smo. Žal!

Poslušaj zvočno datoteko