Majda Juvan

No pa so spet prazniki. Tisti dolgi. Tisti,ki jih lahko z malo dopusta povežemo v prave male počitnice. Tisti,ki jih imamo radi tudi zato, ker praviloma malo odklopimo vse stiske in strahove, ki nam lezejo pod kožo.

Stavek, ki sem ga še kot otrok sovražila, je šel nekako takole:. »Kako ste nehvaležni! Ko  sem bila jaz majhna je bilo vse drugače. Skromni smo bili in hvaležni za vsak priboljšek, ki si ga je naša mama odtrgala od ust. Vam ni pa nikoli ničesar dovolj!« Mama je meni to pripovedovala v časih, ko nas večina za lakoto ni vedela in se je pod jelko našlo tudi kaj več kot le pomaranča. Ampak saj veste, otrok bi vedno rad kaj več. Če bi razmere v katerih je odraščala moja mama le v materialnem smislu primerjali s tistimi, v katerih sem rasla sama, bi bila pridiga- ki se je, mimogrede, ponavljala vsako leto - upravičena. Ker pa ljudje in generacije smo in bomo živeli  tudi vsak v svojem času in prostoru, je kot otrok niti razumeti nisem mogla.
Časov ni mogoče primerjati. So bolj bogati in manj bogati. So taki, ko se cedita med in mleko in so taki, ko nam gre na tesno. Predvsem pa niso primerljivi.
Če sem jaz morala vse svoje otroštvo poslušati kakšna sreča je bila, če je pet otrok za Božič dobilo dve pomaranči, to pač ne pomeni, da  bi 50 let kasneje takšno darilo moralo osrečiti tudi moja sinova. Priznam. Včasih smo tudi pretiravali.Ker smo pač lahko.
A, ko zdaj razmišljam o vseh teh praznovanjih in praznikih, si moram vsaj tako po tiho in pri sebi priznati, da se spomnim samo nekaterih. Praviloma tistih, ki so bili kaj posebnega. Tistih, ko smo kam šli, tistih, ko smo si izmislili kaj zabavnega, tistih, ko smo, čeprav je bila polna klet industrijskih obeskov,  jelko okrasili z doma pečenimi keksi, odšli z otroci na sankanje ali pa na Šmarno goro, ki je nismo osvojili , ker je bilo preveč snega in otroka nista mogla hoditi….. Naj še tako razmišljam, daril se ne spomnim. Ne vem kaj sem dobila ali komu dala za Novo leto, za rojstni dan, za kakšno obletnico. Sama se še  najbolj spomnim  Parkeljna, ki me je pri moji stari mami v Prlekiji po Miklavžu čakal na okenski polici. Takega iz kruha. Starega nekaj dni. Danes ga ne bi jedla.
A tisto, kar je še huje in že skorajda govori v prid pridigam moje že pokojne mame, je spoznanje, da moja sinova tako imenitnega in nepozabnega darila v  vsem času, ki sta ga preživela v našem skupnem družinskem gnezdu, nista dobila..Tudi zato ne, ker bi v času, ko sta odraščala, iznajdba  takšnega darila terjala silno domiselne starše, ki pa jih nista imela. Lego kocke so bile priročnejša rešitev.
Si mislim, da o teh rečeh danes razmišlja kar dosti ljudi. In nič ni narobe. Pa ne zaradi napovedane krize.Takrat, ko ni, ko vsi po vrsti gojimo zamero do razmer v kakršne se nismo sami spravili, je skromnosti težko nadeti poduhovljeni izraz.  Ne glede nato  pa drži kot pribito: za nepozabne praznike ni potrebno imeti veliko denarja. Le toliko, da plačaš račun za elektriko in kurilno olje.
Pa srečno! Prazniki bodo tudi v letu 2009

Poslušaj zvočno datoteko