Pamet rabimo, luči na koncu tunela še ni
Še preden so poslanci DZ z miz pospravili papirje s protikriznimi ukrepi, je bilo jasno, da s tem kar so sprejeli, slovenskega gospodarstva ne bodo rešili.Žal pa niso bili skromni, ker bi verjeli, da je to dovolj, temveč zato, ker ni kje vzeti.
Tisti, ki ste včeraj poslušali Mitjo Gasparija razumete kje je problem. Država je še pred prihodom krize imela za več kot 2 odstotka bruto družbenega produkta dolgov. Največ za enega si bi še lahko sposodila, če bi si imela kje. Banke svoja likvidnostna sredstva hranijo za svoje potrebe.
Res prav neverjetno je s kakšno hitrostjo se slabšajo napovedi. Še včeraj je Umar govoril o nekaj več kot eno odstotni gospodarski rasti, že danes slišimo, da bo ničelna, saj tudi pri naših največjih trgovskih partnericah ne bo višja.
Na ministrstvu za delo se pripravljajo na rebalans, saj že sedaj vedo, da jim bo samo za pokrivanje zakonsko določenih obveznosti zmanjkalo 100 milijonov evrov. Samo v enem mesecu je v Sloveniji ostalo brez dela 4000 delavcev.
V takšnih razmerah je razumljivo, da so obmolknili tudi tisti, ki so še pred meseci glasno zahtevali višje pokojnine in draginjske dodatke. Zdaj, ko se morajo delavci zaradi skrajšanega delovnega časa odrekati desetini že tako mizernih dohodkov, morda res ne gre, da bi upokojenci vztrajali. Konec koncev imamo deflacijo in se cene osnovnih potrebščin več ne povečujejo, kot pred meseci.
Se pa odpira nova fronta.Vlada – po svoje pričakovano in tudi razumljivo- razmišlja, da bi zamrznila izvajanje plačnega sistem v javnem sektorju. Sindikalisti niso zadovoljni. Prepričani so, da so prav ti delavci predolgo pristajali na nižje plače. Branimir Štrukelj je takoj, ko je slišal predlog, omenil možnost stavke.
Brez dogovorjenega zvišanja bodo ostali tudi direktorji javnih podjetij.
Nam, ki ne živimo od nestrinjanja z vlado se predlogi o odlogu uskladitev niti ne zdijo napačni. Če so prizadeti čakali nekaj let , bodo pa še kakšno. Ne nazadnje vsi vemo, da so prav delavci v javnem sektorju lahko ta hip najmanj zaskrbljeni za svoje službe. Pri odpuščanju bodo zadnji na vrsti.
Res pa je tudi, da če že govorimo o solidarnosti in skupni barki morda ne bi bilo odveč, če bi svoje k varčevanju dodali tudi funkcionarji. Tudi poslanci in ministri.Nekaj odstotkov bi z lahkoto pogrešali. Saj vem , da gre bolj za vtis kot za dejanski prihranek, a simbolika je, kadar hočemo dokazati, da mislimo resno , tako zelo pomembna. Kot je zelo pomembno, da tudi tisti, ki lahko ne bi delili nespodobnih nagrad in plač. Takšnih kot so bile tiste v Triglavu na primer. Saj je res, da je v teh krogih neoliberalizem povsem prevladal, a morda bi se gospodje tu in tam le lahko ozrli okoli sebe in se spomnili od kod so prišli in kje živijo.
0 Komentarjev
Še brez komentarjev.
Komentiraj
