Majda Juvan

Kot, da ne bi bili pred prazniki.Časopisi so polni padajočih borznih trendov, pri poročilih se vrstijo ekonomisti, ki nič več ne razlagajo da se bo kriza v letu izpela, menedžerji napovedujejo nižje plače in stečaje. Prav zoprno, mar ne!

Pa nas verjetno ni tako malo, ki smo že doživeli in tudi preživeli slabe  čase. In to ne enkrat! Ko je Milka Planinc stiskala pasove so bile trgovine  na pol prazne, po najosnovnejše smo hodili prek meje.Olje in sladkor so ljudje za vsak primer kupovali na zalogo, kadar je  sploh  bilo, kava je bila dragocenost. Za bencin smo stali v kolonah.
Bili so časi, ko se je vrednost naših dinarjev zaradi inflacije v tednu prepolovila. V marke smo jih menjali pri jajčaricah.Vsi, od gospodov do gospodinj.
Bil je tudi čas osamosvojitve in desetdnevne vojne, ko prav tako nismo vedeli kaj bo. Italijani in Avstrijci so se vkopavali na mejah, trgovine so se zaradi panike nevarno praznile, slovensko gospodarstvo je ostalo brez  južnih trgov in tamkajšnjega premoženja, država brez deviznih rezerv. Razsežnost krize se je pokazala,ko so nekaj kasneje pokleknili paradni konji naše industrije in so na zavod ali pa med upokojence odkorakale cele  procesije presežnih delavcev.
Vsakdo med nami je preživel tudi kakšno povsem osebno, finančno ali pa še kakšno hujšo krizo in preživel.
In tudi to krizo, pa četudi ne bo trajala le nekaj mesecev, bomo preživeli. Z večjimi ali manjšimi brazgotinami.
Res nam manjka nekaj življenskega optimizma. Vsi nas strašijo. Politiki zato, da ne bi od njih preveč pričakovali, menedžerji zato, da se ne bi upirali, ko nam bodo znižali plače ali odkupili tovarno, sindikati zato, da bi  končno enkrat dojeli kako pomembni so in kako zelo smo – domnevne – odvisni od njihove jeklene pesti, bankirji zato, da bomo razumeli, da, ko gre za vitalne interese, naši skladi in računi res niso zelo pomembni, borzniki zato, da ne bi kdo med nami pomislil, da mnogi med njimi nimajo pojma o poslu, ki ga opravljajo in , da so za vse krivi pač Američani.
In vsi ti nam naganjajo strah in negotovost v kosti.
K vragu! Svet se zaradi te krize ne bo ustavil in verjeti moramo, da je pred nami še veliki lepih in veselih let. Pa četudi se morda nekaj časa med in mleko ne bosta cedila v potokih. Saj nismo iz »cukra« smo včasih rekli!

Poslušaj zvočno datoteko