Majda Juvan

No pa so spet prazniki. Tisti dolgi. Tisti,ki jih lahko z malo dopusta povežemo v prave male počitnice. Tisti,ki jih imamo radi tudi zato, ker praviloma malo odklopimo vse stiske in strahove, ki nam lezejo pod kožo.

Stavek, ki sem ga še kot otrok sovražila, je šel nekako takole:. »Kako ste nehvaležni! Ko  sem bila jaz majhna je bilo vse drugače. Skromni smo bili in hvaležni za vsak priboljšek, ki si ga je naša mama odtrgala od ust. Vam ni pa nikoli ničesar dovolj!« Mama je meni to pripovedovala v časih, ko nas večina za lakoto ni vedela in se je pod jelko našlo tudi kaj več kot le pomaranča. Ampak saj veste, otrok bi vedno rad kaj več. Če bi razmere v katerih je odraščala moja mama le v materialnem smislu primerjali s tistimi, v katerih sem rasla sama, bi bila pridiga- ki se je, mimogrede, ponavljala vsako leto - upravičena. Ker pa ljudje in generacije smo in bomo živeli  tudi vsak v svojem času in prostoru, je kot otrok niti razumeti nisem mogla.
Časov ni mogoče primerjati. So bolj bogati in manj bogati. So taki, ko se cedita med in mleko in so taki, ko nam gre na tesno. Predvsem pa niso primerljivi.
Če sem jaz morala vse svoje otroštvo poslušati kakšna sreča je bila, če je pet otrok za Božič dobilo dve pomaranči, to pač ne pomeni, da  bi 50 let kasneje takšno darilo moralo osrečiti tudi moja sinova. Priznam. Včasih smo tudi pretiravali.Ker smo pač lahko.
A, ko zdaj razmišljam o vseh teh praznovanjih in praznikih, si moram vsaj tako po tiho in pri sebi priznati, da se spomnim samo nekaterih. Praviloma tistih, ki so bili kaj posebnega. Tistih, ko smo kam šli, tistih, ko smo si izmislili kaj zabavnega, tistih, ko smo, čeprav je bila polna klet industrijskih obeskov,  jelko okrasili z doma pečenimi keksi, odšli z otroci na sankanje ali pa na Šmarno goro, ki je nismo osvojili , ker je bilo preveč snega in otroka nista mogla hoditi….. Naj še tako razmišljam, daril se ne spomnim. Ne vem kaj sem dobila ali komu dala za Novo leto, za rojstni dan, za kakšno obletnico. Sama se še  najbolj spomnim  Parkeljna, ki me je pri moji stari mami v Prlekiji po Miklavžu čakal na okenski polici. Takega iz kruha. Starega nekaj dni. Danes ga ne bi jedla.
A tisto, kar je še huje in že skorajda govori v prid pridigam moje že pokojne mame, je spoznanje, da moja sinova tako imenitnega in nepozabnega darila v  vsem času, ki sta ga preživela v našem skupnem družinskem gnezdu, nista dobila..Tudi zato ne, ker bi v času, ko sta odraščala, iznajdba  takšnega darila terjala silno domiselne starše, ki pa jih nista imela. Lego kocke so bile priročnejša rešitev.
Si mislim, da o teh rečeh danes razmišlja kar dosti ljudi. In nič ni narobe. Pa ne zaradi napovedane krize.Takrat, ko ni, ko vsi po vrsti gojimo zamero do razmer v kakršne se nismo sami spravili, je skromnosti težko nadeti poduhovljeni izraz.  Ne glede nato  pa drži kot pribito: za nepozabne praznike ni potrebno imeti veliko denarja. Le toliko, da plačaš račun za elektriko in kurilno olje.
Pa srečno! Prazniki bodo tudi v letu 2009

Poslušaj zvočno datoteko

Še preden so poslanci DZ z miz pospravili papirje s protikriznimi ukrepi, je bilo jasno, da s tem kar so sprejeli, slovenskega gospodarstva ne bodo rešili.Žal pa niso bili skromni, ker bi verjeli, da  je to dovolj, temveč zato, ker ni kje vzeti.

Tisti, ki ste včeraj poslušali Mitjo Gasparija razumete kje je problem. Država je še pred prihodom krize imela  za več kot 2 odstotka bruto družbenega produkta dolgov. Največ za enega si bi še lahko sposodila, če bi si imela kje. Banke svoja likvidnostna sredstva hranijo za svoje potrebe.
Res prav neverjetno je s kakšno hitrostjo se slabšajo napovedi. Še včeraj je Umar govoril o nekaj več kot  eno odstotni gospodarski rasti, že danes slišimo, da bo  ničelna, saj tudi pri naših največjih trgovskih partnericah ne bo višja.
Na ministrstvu za delo se pripravljajo na rebalans, saj že sedaj vedo, da jim bo samo za pokrivanje zakonsko določenih obveznosti zmanjkalo 100 milijonov evrov. Samo v enem mesecu je v Sloveniji ostalo brez dela 4000 delavcev.
V takšnih razmerah je razumljivo, da so obmolknili tudi tisti, ki so še pred meseci  glasno zahtevali višje pokojnine in draginjske dodatke. Zdaj, ko se morajo delavci zaradi skrajšanega delovnega časa odrekati desetini že tako mizernih dohodkov, morda res ne gre, da bi upokojenci vztrajali. Konec koncev  imamo deflacijo in se cene osnovnih potrebščin več ne povečujejo, kot pred meseci.
Se pa odpira nova fronta.Vlada  – po svoje pričakovano in tudi razumljivo- razmišlja, da bi zamrznila izvajanje plačnega sistem v javnem sektorju. Sindikalisti niso zadovoljni. Prepričani so, da  so prav ti delavci predolgo pristajali na nižje plače. Branimir Štrukelj je takoj, ko je slišal predlog, omenil možnost stavke.
Brez dogovorjenega zvišanja bodo ostali tudi direktorji javnih podjetij.
Nam, ki ne živimo od nestrinjanja z vlado se predlogi o odlogu uskladitev niti ne zdijo napačni. Če so prizadeti čakali nekaj let , bodo pa še kakšno. Ne nazadnje vsi vemo, da so prav delavci v javnem sektorju lahko ta hip najmanj zaskrbljeni za svoje službe. Pri odpuščanju bodo zadnji na vrsti.
Res pa je tudi, da če že govorimo o solidarnosti in  skupni barki morda ne bi bilo odveč, če bi svoje k varčevanju dodali tudi funkcionarji. Tudi poslanci in ministri.Nekaj odstotkov bi z lahkoto pogrešali. Saj vem , da gre bolj za vtis kot za dejanski prihranek, a simbolika je, kadar hočemo dokazati, da mislimo resno , tako zelo pomembna. Kot je zelo pomembno, da  tudi tisti, ki lahko ne bi delili nespodobnih nagrad in plač. Takšnih kot so bile tiste v Triglavu  na  primer. Saj je res, da je v teh krogih neoliberalizem povsem prevladal, a morda bi se gospodje tu in tam le lahko ozrli okoli sebe in se spomnili od kod so prišli in kje živijo.

Poslusaj zvocno datoteko

Tisti, ki verjamejo, da bi se morala vlada v celoti posvetiti reševanju slovenskega gospodarstva,ki ga kriza že hudo načenja, so prepričani, da  je politiki zaplet s Hrvaško še kako prav prišel. Oni drugi, ki verjamejo, da je za Slovenijo bolj usodna meja s Hrvaško, pa verjamejo, da je kriza paravan za nemoč na južni meji.

Glas ljudstva- pa ne le ljudstva- je zelo predvidljiv. Več ali manj se v naprej ve, da so kritiki vedno glasnejši od onih, ki se z nekim ukrepom strinjajo. Najprej o krizi. Kriza je in napovedi o njeni dolgoživosti se dramatično spreminjajo . Na slabše. Še pred dobrim mesecem so kolegi na križ pribijali generalnega tajnika GZS Sama Hribarja Miliča, ki je napovedoval, da bo prihodnje leto ob delo več deset tisoč ljudi. Da med ljudmi seje neupravičeno paniko, so mu očitali. Pred dnevi je Mitja Gaspari pozval novinarje naj vendarle ljudem dopovedo, da je kriza hujša kot je videti. Mednarodni denarni sklad je včeraj pozval vlade naj se lotijo državnih investicij. Javnih del, torej. Kot  v času velike depresije v 30-tih letih prejšnjega stoletja. Vlada je kar dolgo modrovala in  danes predlog protikriznih ukrepov končno pripeljala v Državni zbor. Za 800 milijonov evrov jih je. Premalo, so takoj sporočili delodajalci. Nepravi, dodaja opozicija. 800 milijonov evrov. Koliko je sploh to?  Kakšnih 5 šentviških predorov, 10 pediatričnih klinik ali pa le trikrat toliko kot bo treba dati za  povečanje plač v zdravstvu. Vlada tudi sama ve, da je kriza hujša  in, da je to le prvi paket. Žal pa tudi ve,da ni kje vzeti. Na čisto vino bomo očitno še malo čakali.
Druga vroča tema je Hrvaška. Odzivi na blokado so ostri. Tako v EU kot na Hrvaškem. Tisto kar nekoliko bolj preseneča je odziv tako imenovane zainteresirane javnosti. Še pred tednom so domala vsi po vrsti kritizirali neodločnost naših politikov, cagavost, spreminjanje stališč, zdaj pa isti vpijejo, da odziv slovenske vlade slabši kot je bil, ne bi mogel biti. Da je balkanski. Da smo z blokado razsvetljeni Evropi dokazali, da sodimo globoko na Balkan. Prepričani so,  da  bodo pozivi k blokadi slovenskih izdelkov obrodili sadove, da bomo Slovenci na Hrvaškem ogrožena sorta  in , da nas sposobni politiki že ne bi zapeljali v takšen položaj. Nikoli ne bomo vedeli kako bi ti isti ljudje reagirali, če bi Pahor  tudi v tem primeru popustil. Vsi vemo kako zelo glasni smo bili  vsi po vrsti pred dnevi,ko so Hrvati sprejeli  zakon s katerim so si pridržali možnost razlastninjenja zemljišč,ki jih potrebujejo za golf . Tudi  slovenskih, seveda.
Ja res ni lahko biti oblast. Karkoli naredi, ni dobro in ni prav. Ampak meni se ne smilijo.V najem smo jih vzeli za nekaj let. Pošteno jih plačujemo. In, če pogledamo nazaj, vidimo, da jo v glavnem vsi odnesejo brez hujših posledic. Morda res za kak mandat izgubijo oblast, a vse ostalo za kar se mnogi v teh dneh tresejo iz dneva v dan ali pa celo iz ure v uro, tudi  našim bivšim ostane. Tudi zato, ker vedo, da niso le naši bivši, ampak tudi naši bodoči…

Poslušaj zvočno datoteko

Kot, da ne bi bili pred prazniki.Časopisi so polni padajočih borznih trendov, pri poročilih se vrstijo ekonomisti, ki nič več ne razlagajo da se bo kriza v letu izpela, menedžerji napovedujejo nižje plače in stečaje. Prav zoprno, mar ne!

Pa nas verjetno ni tako malo, ki smo že doživeli in tudi preživeli slabe  čase. In to ne enkrat! Ko je Milka Planinc stiskala pasove so bile trgovine  na pol prazne, po najosnovnejše smo hodili prek meje.Olje in sladkor so ljudje za vsak primer kupovali na zalogo, kadar je  sploh  bilo, kava je bila dragocenost. Za bencin smo stali v kolonah.
Bili so časi, ko se je vrednost naših dinarjev zaradi inflacije v tednu prepolovila. V marke smo jih menjali pri jajčaricah.Vsi, od gospodov do gospodinj.
Bil je tudi čas osamosvojitve in desetdnevne vojne, ko prav tako nismo vedeli kaj bo. Italijani in Avstrijci so se vkopavali na mejah, trgovine so se zaradi panike nevarno praznile, slovensko gospodarstvo je ostalo brez  južnih trgov in tamkajšnjega premoženja, država brez deviznih rezerv. Razsežnost krize se je pokazala,ko so nekaj kasneje pokleknili paradni konji naše industrije in so na zavod ali pa med upokojence odkorakale cele  procesije presežnih delavcev.
Vsakdo med nami je preživel tudi kakšno povsem osebno, finančno ali pa še kakšno hujšo krizo in preživel.
In tudi to krizo, pa četudi ne bo trajala le nekaj mesecev, bomo preživeli. Z večjimi ali manjšimi brazgotinami.
Res nam manjka nekaj življenskega optimizma. Vsi nas strašijo. Politiki zato, da ne bi od njih preveč pričakovali, menedžerji zato, da se ne bi upirali, ko nam bodo znižali plače ali odkupili tovarno, sindikati zato, da bi  končno enkrat dojeli kako pomembni so in kako zelo smo – domnevne – odvisni od njihove jeklene pesti, bankirji zato, da bomo razumeli, da, ko gre za vitalne interese, naši skladi in računi res niso zelo pomembni, borzniki zato, da ne bi kdo med nami pomislil, da mnogi med njimi nimajo pojma o poslu, ki ga opravljajo in , da so za vse krivi pač Američani.
In vsi ti nam naganjajo strah in negotovost v kosti.
K vragu! Svet se zaradi te krize ne bo ustavil in verjeti moramo, da je pred nami še veliki lepih in veselih let. Pa četudi se morda nekaj časa med in mleko ne bosta cedila v potokih. Saj nismo iz »cukra« smo včasih rekli!

Poslušaj zvočno datoteko

Slovenija bo dala soglasje za zaprtje enega pristopnega poglavja in odprtje treh. Za sedem ima pridržke. Zanje bo prižgala rdečo luč. Seveda gre za približevanje Hrvaške EU. In jasno, da so sosedje ogorčeni.

Če bi mi nekdo pred nekaj meseci rekel, da bo Pahor zmogel tolikšno odločnost, kot jo kaže v teh dneh, mu ne bi verjela. Po tistem, ko ga je kronal z imenovanji  znamenitih svetovalcev, pa sploh ne. Sicer je res, da danes še ni petek, ko bo treba to držo potrditi tudi v Bruslju, a težko si predstavljam, da bi po vrnitvi domov  odnesel celo kožo, če bi se na vročem bruseljskem parketu premislil. Po tistem kar smo poslušali v predvolilnih časih, ko so z leve na desno nenehno švigale strupene puščice, tudi enotnosti celega spektra slovenske politike ne bi upala pričakovati. Pa čeprav gre za Hrvaško. Poleti, ko se mnogi Slovenci najraje namakamo v njihovem morju in, ko – resnici na ljubo – tudi njim naši evri prav pridejo, se sicer malo pomirimo, a na političnem odru se že leta in leta iskri.
S sosedi ni lahko.Že po osamosvojitvi v času, ko so tudi v Sloveniji nekateri naši sodržavljani srbskega porekla spreminjali svoje priimke na ić, da bi zabrisali korenine, je Stipe Šuvar, sicer  nekdanji zvezni politik, a po rodu Hrvat, izjavil, da ga za prijateljstvo med Srbi in Slovenci ne skrbi, da pa bosta Slovenija in Hrvaška imeli stalne težave. No, prav gotovo je nekoga, ki ga ne vidiš vsak dan, lažje imeti rad, tudi, če ni čisto po tvojem okusu. Sosedov si pač človek ne izbira, ne na lastnem dvorišču, ne na mednarodnem parketu. In za sobivanje sta vedno potrebna dva. Če naj bi bilo to dobro, pa morata biti po vrhu vsega še pametna.
Verjetno to velja tudi v politiki. A v konkretnem primeru, ki bo jutri dobil epilog v Bruslju, se zdi, da ne ena ne druga stran nimata izbire. Slovenija ne sme popustiti, Hrvaška pa tudi ne. Vztrajati morata tudi zato, ker Slovenija do sedaj pri zaščiti svojih interesov res ni bila ne dovolj odločna ne dovolj premočrtna, Hrvaška pa je za nesporazume z mejo z veseljem skrila vse česar doma ni naredila. Če ne bi bilo tako, ne bi  Mesič še februarja povedal, da za zastoj pri pridruževanju Hrvaške EU ni kriva Slovenija, temveč domača politika, ki ni zaprla dovolj poglavij. Tistih,ki jih domnevno zaradi Slovenije, tudi  jutri ne bo.
Pa še nekaj! Tisti, ki so bližje dogajanju vedo povedati, da zadržkov do hitrega približevanja Hrvaške EU nima le Slovenija ampak tudi nekatere druge članice. Zanesljivo Italija, Nizozemska in Nemčija. A so tiho. Ker gleda na pravila igre povsem zadošča, če se oglasi le ena.

Poslušaj zvočno datoteko

Direktiva o delovnem času  buri duhove. Je 48 in več ur rešitev za preživetje  v sedanjih časih? Ali pa  bi bilo bolje, če bi glede na razmere razmišljali o 36 ali 32 urnem delavniku.

Prav neverjetno je kako zelo različno razmišljajo delavci in njihovi sindikati –predvsem pa seveda tudi delodajalci- v Evropski uniji o delovnem času. Medtem,ko pri nas, kjer menda nismo in morda celo ne bomo v tako hudi recesiji kot razvitejši del Evrope, vsak dan kakšno podjetje več napove možnost skrajševanja delavnega tedna, si denimo na drugem koncu Evrope, na Irskem in v Veliki Britaniji krčevito prizadevajo za  možnost njegovega  podaljševanja. V Veliki Britaniji  si menda  sploh ne predstavljajo, da delodajalci ne bi mogli od svojih delavcev terjati, da po potrebi delajo 60, 70 morda celo  80 ur na teden.  Delavec sicer lahko takšno zahtevo zavrne, a ve se kako delodajalec ravna s tistim, na katerega ne more računati, ko ga potrebuje. Temu se najverjetneje reče fleksibilni trg delovne sile. «Če nočeš ti, bom našel nekoga, ki bo, ti pa si išči kruh drugje«. Podobno je menda tudi na Irskem in prav v teh državah  so si za direktivo, ki skoraj ne bi omejevala delovnega tedna, kar nekaj let  prizadevali. Drugi nekoliko socialno bolj razumevajoči, pa so bili proti.
Čas, ko so o njej končno le morali odločiti, je gotovo neroden.. Evropa je v recesiji, napoveduje se veliko odpuščanje delavcev, delavni čas marsikje že v normalnih razmerah ni presegal 36 ur. Mislim si, da mnogi delavci včeraj niso mogli čisto dobro razumeti zoper kaj demonstrirajo sindikalisti na bruseljskih ulicah. Mnogi bi se raje upirali skrajševanju delovnega časa in s tem tudi  znižanju plač. A bruseljski mlini meljejo počasi in leta 2004, ko je bila  direktiva prvič na mizi, so bili obeti rožnati in zdelo se je, da potrošnja nikoli več ne bo usahnila. A direktive tako ali tako  ne sprejemaš za leto ali dve, temveč za desetletja.
Kot rečeno  pri nas jih trenutno ni veliko, ki bi se bali, da delavci ne bi hoteli delati uro ali dve več, če bi bilo potrebno. Tudi velika podjetja so že napovedala 36 urni delavnik. Gorenje , Prevent , Acroni.. Razmišljajo tudi o 32 urnem delavniku..Pri slednjem je težava. Po zakonu  je namreč za polni delovni čas treba delati najmanj 36 ur tedensko. Skrajšanje na 32 ur bi pomenilo da eno leto  ne prinese tudi eno leto pokojninske dobe Morda bi tu lahko s prispevki priskočila država, a saj vemo kdo je tisti, ki polni državno blagajno.Čim manj bomo delali, manj denarja bo tudi tam.
Kakorkoli obrnemo, dejstvo je, da  se škarje razpirajo. Med možnostmi in potrebami je vedno večji razkorak. Res pametno vlado bi potrebovali,da bi znala izračunati , kaj je bolje. Plačevanje prispevkov, potop podjetij in plačevanje nadomestil ali pa morda kje tudi zamenjava kakšne uprave s kom, ki  bi besedičenje o tem kako je kriza lahko tudi priložnost, znal spremeniti v prakso. Direktiva pa, zna biti, še nekaj časa ne bo zelo aktualna.

Poslušaj zvočno datoteko

Potem, ko so lansko leto poskušali na svoje revmatologi iz Kliničnega centra, se zdaj na tak korak pripravljajo  radiologi  Onkološkega inštituta.

Si predstavljate, da vam diagnosticirajo raka, predpišejo obsevanje, vi pa nimate denarja, da bi si ga plačali. Obsevanje na dragih aparaturah vam lahko predpiše le visoko usposobljeni rentgenolog.To pa stane toliko, da bi si zdravljenje iz svojega žepa lahko plačali le redki.
Do sedaj ga tudi ni bilo treba, a novica, da naj bi se prav vsi rentgenologi OI pripravljali na ustanovitev zasebnega zavoda v katerem bi – domnevam, da je to razlog za takšno odločitev - svoje delo in znanje bolje tržili, ne deluje pomirjujoče.
Razumljivo je, da bodo poskusili dobiti koncesijo, saj je tudi njim jasno, da večina bolnikov za tako drago zdravljenje nima denarja. Ker naj bi ostali na OI in , ker naj bi delali s tamkajšnjimi aparaturami, kar bi kot zasebniki morali najeti, bi se zdravljenje  verjetno podražilo.
Čas v katerem se  poskušajo rentgenologi osamosvojiti, je dobro izbran. Dejstvo je, da jih je premalo. Na to so leta in leta opozarjali vse, ki so bili pristojni za  razpise specializacij, a jih niso uslišali. Sodu je dno izbil program Dora, ki je število mamografij zelo povečal. Samo najbolj izurjeni lahko na sliki zaznajo tudi majhne spremembe. Če takih ni, potem mamografije izgubijo smoter.
Na odziv novega ministra za zdravje bo potrebno počakati. Da bi jim odobril koncesijo, skorajda ni verjetno, saj bi prva  sprožila plaz. Konec koncev , celo prejšnja garnitura, ki je bila koncesijam veliko bolj naklonjena, ni odobrila lanskoletne pobude rentgenologov iz KC.
Kako se bo zgodba razpletla, ne vemo. Je pa pobuda opozorilo, da  v našem zdravstvu marsikaj ni urejeno ne po meri bolnikov, ne po meri zdravnikov. V marsikaterem opozorilu gre gotovo predvsem za denar, za več denarja, a so tudi takšna, ki imajo globje sporočilo.Bilo bi  nesmiselno verjeti, da je legionela največja težava Onkološkega inštituta. Zaradi dolgoletnih peripetij z novogradnjo in nekompetentnim vodenjem, se je nabralo preveč nerešenih težav. Jim bo Miklavčič kos? Bo znal najti pravega  direktorja? Če ne, se nam lahko zgodi, da OI ne bo potrebno nikomur razgrajevati, razpadel bo kar sam. In takrat bo diagnoza za bolnika šele prvi šok, drugi bo, ko ne bomo našli tistega ,ii bi nam lahko pomagal. Ali pa zanj ne bomo imeli dovolj denarja.

Poslušaj zvočno datoteko

Spor je očitno resen. Kot kaže to pot Slovenija ne bo popustila. Gre pač za eno zadnjih priložnosti, da bi naša država vendarle nekoliko uravnotežila mednarodni diplomatski naskok naše sosede. Bodimo pošteni in povejmo, da so  bili na diplomatskem parketu do sedaj  Hrvati boljši.

So diplomati in so diplomati. Vsem koristi, če prihajajo iz velikih, strateško, gospodarsko ali politično močnih držav. Takšni diplomati lahko rečejo marsikaj in preživijo. Verjetno mnogi Slovenci kar niso mogli verjeti, da so slišali kar so slišali, ko je Bernard Kouchner, francoski  zunanji minister  izjavil, da ne razume, kako je 25 kilometrov morske meje lahko problem. To, da ne razume, je očitno dejstvo. Redki Francozi so sposobni videti kaj dlje od svojega nosu.  Francija ima  domala 2 tisoč 500 kilometrov obale. In Kouchnerju se 25 kilometrov sredi morja res ne more zdeti kaj posebnega. A, če bi se minister  spomnil na zgodovino Alzacije in Lorene, za kateri sta se Nemčija in Francija kar nekajkrat hudo spopadli  ali pa morda Korzike, ki bi na vsak način rada na svoje, bi morda dojel. Pa se ni!
Glasni so tudi naši sosedje.Razumljivo. S pomočjo svojih medijev demonizirajo Slovenijo, ki da edina stoji na poti njihovemu približevanju EU in je tako ali tako nihče v tej isti EU ne jemlje resno. Razumljivo je, da se vrstijo izjave  politikov. Sanader trdi, da  dokumenti ne bodo vplivali na dogovore o meji, zunanji minister Jandrokovič pa odkrito priznava, da so v njih zapisane trditve o meji še kako pomembne saj, če bi se jim odrekli, bi  bili na arbitraži v podrejenem položaju. Skratka, dokumenti, ki jih ponuja Hrvaška v resnici zelo prejudicirajo mejo in so prav zato  za Slovenijo vitalnega pomena. Razlika je očitno le v tem, da Sanader pač rad reče kaj za kar ve, da ni res, Jandrokovič pa se morda tej veščini še ni povsem priučil.
Kaj pa naši? Pahor je ob vsej gonji, ki  si jo je prislužil s svojimi  svetovalci, v primeru Hrvaške osedlal pravega konja. Zaradi svoje drže do Hrvaške, doma ni deležen nasprotovanja. Razen nekaj ekstremistov, ki bi mejo s Hrvati tako ali tako najraje reševali kar s helebardami. Zaradi dolgoletnega mencanja je maneverskega prostora  za kompromise malo ali nič. Če bo Pahor popustil, lahko že zdaj napovemo, da njegova vladavina ne bo dolgega veka. Vsaka velika zunanjepolitična zgodba se igra tudi na domači sceni.
Pa čeprav je jasno, da enkrat pač  tudi Hrvaška bo v EU. In, da je to v resnici  tudi v slovenskem interesu. Tako zaradi šengena kot tudi zaradi morja, ki si ga bomo večno delili.

Poslušaj zvočno datoteko

Svoj prvi teden je veseli december že spravil pod streho.Prav tako so se že odvrteli prvi prednovoletni sprejemi, srečanja, zabave. In razdelile so se tudi nagrade.

Nekatere uprave podjetij, ki so v večinski državni lasti se nagradam ne želijo odreči.Vsaj ne v celoti in ne vsi. Če gre za zavarovalnice, ki so dobro poslovale predvsem zato, ker so dovolj dvignile premije na eni strani, na drugi pa poskrbele, da so oškodovancem izplačale manj, kot so jim ti plačali, je zatrjevanje, da gre za dobro poslovanje, vsaj dvoumno. Če posamezniki uprave Triglava letno z nagradami pokasirajo bruto več kot 250 tisoč evrov in jim torej tudi po tem, ko plačajo davke, še vedno ostane vsaj stotak, potem številke povedo vse.
V drugih podjetjih, kjer storitev ne morejo tako učinkovito pogojevati z vplačano premijo, je zgodba drugačna. Čeprav so celo leto trdo delali, čeprav je njihovo znanje iskano in redko, so se podjetja in inštituti že znašla v primežu  nesolvetnosti. Naročniki, ki so nekje na sredi neke plačilne verige, ne morejo več plačevati. Ta hip nihče v Sloveniji ne ve, kako velik je ta problem in kolikšen šele bo. Ve pa se, da njihove uprave že pripravljajo pogodbe s katerimi se bodo zaposleni, vsaj začasno, odrekli delu plače. Zato, da bodo na dolgi rok, morda le preživeli.Zgodbe o krajšanju delovnega tedna so znane. Zgodbe o tistih, ki  jim tudi to ne bo pomagalo, pa tudi.
Res pester je letošnji veseli december.
So pa tudi druga prizorišča. V decembru je vedno zanimivo prebirati tračarske družabne kronike. V Ljubljani se tudi letos vrstijo sprejemi razno raznih  bolj ali manj pomembnih agencij, takšnih z vizijami, takšnih s prihodnostjo v naslovu, takšnih z nebesnimi pojavi in onimi,ki pristopajo sem ali tja. Saj ni pomembno, če jih niste prepoznali. Veliko jih je in do krize jim je šlo zelo dobro. A, ker se ukvarjajo s promocijo in PR-om vedo, da se morajo še naprej delati kot, da je vse v najlepšem redu. In strašno so veseli,ko se na nihovih imenitnih sprejemih pojavijo vse bivše in še malo bolj bivše misice, Tv starletice in udeleženci  resničnostnih  TV šovov. Sama se vedno zabavam, ko gledam fotografije in nikogar na njih ne prepopznam. Le kakšen jet set je to? Le kakšen ugled bi lahko prinesel gostiteljem ?
Pa še eni sprejemi so bili v decembrskih dneh stalnica. Tisti, ki so jih prirejale politične stranke in trije predsedniki. Tam smo se, leta in leta drenjali in bili imenitno postreženi, novinarji. Če Pahor misli resno, ko govori o varčevanju, si mislim, da jih letos ne bo. In tudi prav bi bilo tako! Če nam že v službah kaže, da plač ne bo, potem  res ni razloga, da bi davkoplačevalci morali plačevati državne sprejeme za neki ceh, neko dvomljivo smetano, neke zvezde, ki to nikoli niso bile in tudi nikoli ne bodo! Novinarji to menda razumemo, mar ne?

Poslušaj zvočno datoteko

Mihael Jarc je ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču ponovno predal pobudo za razpis referenduma. Tako kot pred  štirimi leti, bo tudi to pot poskusil zbrati 11 tisoč podpisov. Pred štirimi leti ga je ustavilo šele Ustavno sodišče.

Težave, ki jih imajo z nami muslimani, so naravnost neverjetne. Lahko so v Sloveniji, lahko opravljajo vsa dela, od tistih najbolj uglednih do onih, ki jih Slovenci ne maramo več, plačujejo tudi davke in tako posredno sofinancirajo  obnove in osvetlitve vseh 2880 cerkva v Sloveniji, le svojega verskega objekta ne smejo imeti. Natančneje, Džamije naj bi ne imeli. In to navkljub dejstvu, da so muslimani druga največja verska skupnost v Sloveniji in, da imajo prav tako v Sloveniji svoje cerkve mnoge druge skupnosti. Denimo mormonska. Pa je Mormonov v Sloveniji le 340, muslimanov pa je uradno 47 tisoč.
Mormoni so svojo cerkev dobili prav pred kratkim. Cerkev Jezusa Kristusa svetih in poslednjih dni  je v Kosezah odprla vrata letos poleti. Čeprav so za mnoge katoličane mormoni heretiki, ni bilo prav nobenega cirkusa. Nihče ni s papirji letal po Ljubljani, nihče ni nabiral podpisov, pa čeprav je mormonov tako malo, da bi svoje obrede lahko mirno opravljali tudi v kakšen večjem stanovanju. Kaj mislite zakaj? No, gotovo zato, ker jih je malo in jih nihče ne razume kot grožnjo. A gotovo tudi zato, ker so njihove korenine v Amerike, ne pa v kakšni od demoniziranih arabskih držav. Ali pa celo v Bosni in Hercegovini. Lepo vas prosim, od nekdaj se je v Sloveniji vedelo kdo so Bosanci!
No, morda v Sloveniji res! A bili so časi,ko je bila Slovenija del Avstroogrske monarhije. In verjeli ali ne, takrat so muslimani tudi v Sloveniji imeli svojo džamijo. Res , da je stala le dve leti, a bila je! Bila je v Logu pod Mangartom, zgradila pa jo je avstroogrska vojska za svoje bošnjaške vojake. Po vojno so preživeli odšli, mrtvi pa še danes počivajo na bližnjem pokopališču. Džamija je odslužila in po nekaterih virih so material iz katerega je bila zgrajena, s pridom uporabili domačini pri prenovi svojih razrušenih domov.
Skratka Avstroogrska je vedela, da mora  tistim,ki se bijejo za njeno krono, ponuditi tudi duhovno hrano. V naši samostojni Sloveniji, kulturni, svetovljanski, napredni  in izobraženi pa že leta in leta dopuščamo posameznikom izživljanje na račun  verskih pravic nekaj deset tisoč naših sodržavljanov. Mihael Jarc rad nastopa. Za to ne zamudi nobene priložnosti. In tudi splača se mu. Vedno znova pride v mestni svet.Pa je to opravičilo za vsakokratni cirkus?  Očitno je. Dokler se mu ponovno ne bo postavilo po robu Ustavno sodišče, mu bo super.Demokracija res pobira visoke davke!
Še to! Veste koliko  pripadnikov katoliške vere je v Sloveniji? Uradno 1 milijon in 135 tisoč. In še enkrat, v Sloveniji je okoli 2800 cerkva, na vsakih 400 vernikov  torej,  bi bila ena, če bi v vseh še potekali obredi.
Muslimanov je skoraj 50 tisoč, pa nimajo niti ene džamije!

Poslušaj zvočno datoteko