Majda Juvan

Ste opazil kako malo ali nič besed so koalicijski partnerji namenili zdravstvu? Kot, da to ne bi bilo področje, ki nas vse zadeva in kot, da to ne bilo nekaj o čemer vsi vse vemo, ker tudi vsi vidimo in čutimo na svoji koži!

Se še spomnite časov, ko so v ambulantah sestre imele velike sterilizatorje v katerih so razkuževale injekcijske igle in drugo pripomočke? Se še spomnite časov, ko so bile komprese iz blaga in ko je osebje v sterilnih prostorih okoli nas hodilo v pralnih oblekah? Celo gumijaste rokavice, so sterilizirali! Danes je vse to in še kaj za enkratno uporabo. Seveda zato, da smo vsi skupaj bolj varni pred okužbami in boleznimi. In temu ne gre oporekati. Kot rečeno zdravje nima cene in, če so pametnejši od nas ugotovili, da steriliziranje potrošnega materiala ni učinkovito, potem pač ne.
Za nas bolnike je dobro le najboljše. Najboljše bolnišnice, najboljša steklena pročelja, najboljši in najdražji projekti, najdražje operacijske mize, najdražja oprema in seveda najdražji medicinski material.
Pred dnevi mi je moja ginekologinja povedala, da se stare priprave za ginekološki pregled dokončno poslavljajo.Bolnišnica, ki ima sicer težave z izgubami je kupila takšne, ki so, preden se vas dotaknejo, prijazno ogrete na telesno  temperaturo. Res prijazno, mar ne? Le katera ženska ne bi bila vesela takšne pozornosti?
Bolniki res dostikrat niti ne vemo kako lepo skrbijo za nas! Bog si ga vedi, koliko takšnih imenitnih novotarij je po ordinacijah – praviloma – javnega sektorja. Zasebniki varčujejo z vsem, česar ne morejo dodatno zaračunati, verjemite!
Težava je seveda drugje! Takšne ogrete priprave so mnogo dražje. In seveda niso edina novotarija, ki ima več kot z dobro diagnostiko, opraviti z dobrimi trgovci. Če bi mene kdo vprašal, se dam takoj pregledati z neogretim instrumentom, če bi namesto njega kupili zdravila, ki bi mi pomagala  pozdraviti z njim odkrito bolezen. Takoj! A, ker je pri  nas pač tako kot je, se bojim, da bodo  trgovci  še naprej lažje prodajali razno razne ne povsem potrebne novotarije, na nenadomestljiva zdravila, pa bomo še naprej čakali.
To gotovo velja za biološka zdravila. Zanje morajo najprej nekaj mesecev prosjačiti zdravniki, potem o njih  nekaj mesecev premlevajo strokovni sveti, nadaljnjih nekaj mesecev se zanje išče denar in na koncu mine še nekaj mesecev preden pridejo do bolnika. Znano je  da biološka zdravila pri nas zamujajo približno leto dni. Kar se prej omenjeni ogrevani pripravi za ginekološki pregled, gotovo ni zgodilo.
Morda pa bo zdaj bolje. Nova vlada bo postopoma povečevala delež za zdravstvo. Racionalizirala bo zdravstvene ustanove, oklestila dobičke zavarovalnicam in dosledno preprečevala mešanje javnega in zasebnega sektorja. Sliši se obetavno, a žal tako znano, da je že oguljeno!

Poslušaj zvočno datoteko

Poznavalci vedo, da nas najtežji časi še čakajo. V tovarnah, ki so vezane na  naročila, bo po sedanjem vedenju, dela zmanjkalo spomladi. Takrat  se bodo začela množična odpuščanja.A, saj na bo tako hudo! Saj bodo brez dela ostali v glavnem sezonci in delavci zaposleni za določen čas!

Če imate kaj stikov z mladimi diplomanti ali pač 25, 30 letniki nasploh, potem veste, da jih je večina zaposlenih po pogodbi ali pa za določen čas. Znane so zgodbe iz šol, ko učitelje z vsemi potrebnimi kvalifikacijami leta in leta zaposlujejo za določen čas. Prek agencij lahko človeka najameš tudi samo za nekaj dni, ali pa za nekaj let, če določen čas vežeš na konkretni projekt.
Skratka v Sloveniji je za določen čas zaposlena domala petina vseh delavcev. Domala 200 tisoč ljudi. Praviloma mlajših. Praviloma tistih, ki imajo mlade družine in, ki si poskušajo nekako postaviti streho nad glavo. In  prav med njimi bo tistih 50 tisoč, ki bodo ostali brez dela.
A o njih in njihovih težavah v pravkar zaključenih pogajanjih o koalicijski pogodbi nismo kaj dosti slišali. Kot, da oni niso nikogaršnja skrb! Morda pa bi se tudi oni morali organizirati v svojo stranko, ki bi zastopala tudi njihove interese!
Resnici na ljubo si stranke s tem do pred kratkim niso belile glav. Pred volitvami, avgusta je bilo, ko je zveza sindikatov Slovenije bila plat zvona zaradi zaposlovanja za določen čas zaradi česar ti mladi ljudje ne morejo najeti posojila za nakup stanovanja, so stranke bile polne pametnih  nasvetov. Bili smo pač pred volitvami. V Zaresu  so se strinjali, da tako ne gre in, da je tudi tem mladim potrebno dati posojila, v Novi Sloveniji pa so bili še bolj odločni. Nujno je potrebno spodbuditi  hipotekarne kredite, da si bodo tudi ti, ki so dolgoročno brez zanesljivih dohodkov lahko kupili dom. Kot rečeno, bilo je to avgusta, ko so na oni strani luže že vedeli, da bo prav dajanje kreditov tistim, ki jih ne morejo odplačevati, sesulo svetovni finančni sistem.
Ko človek takole presodi, se res zdi, da kot družba ne znamo staviti na prave konje. Saj nihče ne pravi, da upokojenci niso vsega spoštovanja vreden del te družbe, a brez opore tistim, ki morajo delati tudi za njihove pokojnine, ne bo od kod vzeti.
Medtem, ko bodo upokojenci  bentili, ker jim Erjavec ni dal obljubljenega tisočaka, bo tistih 40, 50 tisoč mladih moralo živeti z  200, 300 evri nadomestila za brezposelnost. Si predstavljate kaj to pomeni, če imaš družino in moraš  plačevati najemnino?
Le kje se bo našel tisti,ki bo namesto prepada, začel graditi medgeneracijski most! Le malo prisluhnite ljudem, pa boste videli, da po zaslugi politike, tam niti brvi ni več.

Poslušaj zvočno datoteko

Pa jo je končno sestavil. Novo vlado.Do zadnjega je bilo napeto. Ministri so sicer lahko tudi politiki, a glede na čase, je dobro, da  kandidati po večini vendarle prihajajo iz stroke. Ne vsi seveda, a ključni vendarle!

Do konca so se cufali! Na koncu menda tudi zato, ker je Pahor v želji po sestavi kompetentne vlade na kulturnem ministrstvu želel Mitjo Rotovnika, preizkušenega kulturnega menedžerja, ki natančno ve, da ima vse svojo ceno in veljavo. Tudi kultura. In tudi  mediji, ki so jim pred dvemi , tremi mandati prav na tem ministrstvu napisali ne prav posrečen medijski zakon zaradi katerega je sedaj avdiovizuelna  krajina v Sloveniji pač takšna kakršna je. Ne prav posebej pestra in tudi  profesionalna ne. A se je Gregor Golobič postavil za svojo poslanko Majdo Širca, ki ji je očitno čas, ko je pred leti že bila na kulturnem ministrstvu in se je ukvarjala tudi s prej omenjenim medijskim zakonom, ostal v tako lepem spominu, da si tja želi še enkrat.
Sicer pa prvi odzivi na imena niso slabi. Med njimi ni anonimnežev, ki bi jih mandatar moral vzeti, ker boljših ni mogel dobiti. Strokovno najšibkejša člena sta gotovo predsednika Desusa in LDS-a, ki  ministra nista postala zaradi svoje strokovnosti ampak zaradi politične moči. Oba, a Erjavec še bolj očitno – z njima pa tudi mandatar - bosta imela  težave z verodostojnostjo tudi zato, ker bo javnost njuno delo strogo ocenjevala, saj sta se v teh tednih omenjala kot kandidata  cele vrste povsem različnih ministrstev. Čeprav je jasno, da nihče ni niti tako pameten niti tako lep, da je lahko minister za karkoli, sta se Kresalova in Erjavec v omenjala na vrhu domala polovice hudo zahtevnih resorjev. In pristala na notranjem in okoljskem ministrstvu. Z res dobro ekipo se bosta morala obdati.
Sicer pa, kot rečeno, izboru ni mogoče dosti očitati. Že po formalni plati je reprezentativen. 8 doktorjev in 3 magistri znanosti,  vsi ostali z univerzitetno izobrazbo. S približno tako ugledno izobrazbeno strukturo se sicer lahko pohvali tudi odhajajoča ekipa, a v primerjavi z njo ima bodoča kar 7 neodvisnih, nestrankarskih kandidatov in 5 žensk. Samo Hribar Milič iz GZS verjame, da bodo finančni minister Križanič, minister za delo Svetlik in minister za gospodarstvo Lahovnik skupaj s koordinatorjem Gasparijem optimalno previharili viharne čase, ki so pred nami. Da bi le! Ne zaradi njih, zaradi nas jim to iskreno želimo!

Poslušaj zvočno datoteko

Matej Lahovnik je  popustil. Čeprav nerad, bo prevzel mesto ministra za gospodarstvo. To je nekdaj že bil. A takrat so bili drugi časi. Pred nami je bila svetla prihodnost. Svetovno gospodarstvo - in z njim slovensko - je bilo v razcvetu.

Matej Lahovnik ni nor in dobro ve, da je funkcija, ki jo je na koncu moral sprejeti tako nehvaležna, da mu utegne zapečatiti  politično kariero.Biti  minister za gospodarstvo v časih, ko nihče ne ve  do kod in kako globoko bo segla gospodarska kriza, niso mačje solze.Ko bodo ocenjevali  njegovo delo, težavne razmere ne bodo alibi. Ne glede na to, da smo pred volitvami nenehno poslušali v kako dobri kondiciji je Slovenija in kako odporni so naši finančni in gospodarski subjekti, je danes jasno, da je šlo vendarle za leporečje. Sedaj so celo tisti, ki so še pred tedni zagotavljali, da pri nas zagotovo ne bo tako hudo kot v naprednejšem belem svetu, utihnili. Slovenija je premajhna, da bi jo lahko usodne posledice krize obšle.
Bodoči minister gotovo ve kako se v teh dneh trgajo poslovne naveze z veliki tujimi firmami s katerimi so naša podjetja leta in leta zgledno sodelovala. Verjetno ve kako prihajajo v Sloveniji predstavniki velikih avtomobilskih tovarn in svoje do včerajšnje partnerje stiskajo z nizkimi cenami in šestmesečnimi plačilnimi roki. Ker se je prodaja avtomobilov ustavila imajo čas za iskanje novih partnerjev, ki jim je ta hip še huje in bodo delali še za manj denarja. Ko se finančni krog  pretrga in,ko ni več posojil, zelo v kratkem tudi plač ni več.
Lahovnik ve, da je kriza že v Sloveniji. Ve, da so tisti, ki tem podjetjem
Dobavljajo potrebni material, že spomladi zaznali prepolovitev
povpraševanja. V jeseni se je domala povsem ustavilo. A tudi tistega, ki
ga še rabijo, ne dobijo, ker na lepe oči nihče nikomur več nič ne
da.Lahovnik zelo dobro ve, da se črnoglede napovedi o nekaj deset tisoč
brezposelnih lahko uresničijo. Skratka, tisti, ki so pred njim mandatarja
zavrnili so že vedeli zakaj. Matej Lahovnik si hvale za svoje delo ne
more obetati. Četudi bo morda zaslužen za to, da bo delo ohranilo nekaj
tisoč ljudi več kot bi ga lahko, mu nihče ne bo ploskal, saj bo moral
nenehno pojasnjevati zakaj so ga  tisti drugi, manj srečni, izgubili.Težki
časi čakajo 37 letnega doktorja ekonomije.In nas z njim.Pa vsaj za zdaj
še, ne zaradi njega!

Poslušaj zvočno datoteko

V zadnjih letih v Sloveniji zaradi zlorabe drog letno umre med 60 in 70 ljudi. V prometnih nesrečah umre okoli 200 ljudi. Povedano drugače, razmerje med umrlimi zaradi drog in tistih na cestah je 1 : 3.

Martin je za nami. Pred nami je še njegova ponovitev, potem pa še Miklavž, Božič in Novo leto. Priložnosti, ki jih Slovenci kot znani ljubitelji žlahtne kapljice le redko prezremo. Tudi zato so se nas letos lotili z bolj ali manj posrečenimi propagandnimi opozorili. Nekateri so nad avtorji oglasa v katerem mala Nina joka, ker je v prometni nesreči izgubila starše navdušeni, drugi zgroženi.Tisti vozniki, ki so se minuli konec tedna  treznili v prostorih za pridržanje, so ga očitno prezrli.
A danes ne bomo o cestah! V glavnem vsi vemo, da so naše ceste krvave in, da bo tudi letos na njih ugasnilo domala 200 življenj. A koliko vas ve, da zaradi zlorabe prepovedanih drog v Sloveniji  vsako leto umre med 60 in 70 ljudi.Tretjina toliko kot na cestah!  Zoper smrt na cestah se borimo z vsemi sredstvi. Gradimo nove ceste, kupujemo varnejše avtomobile, oglašujemo varno in trezno vožnjo.
Preventiva proti zlorabi nedovoljenim drog pa je povsem zamrla. In to niti ni presenetljivo. Tako rekoč gre za načrtno zanemarjanje tega problema.Urada za droge, ki smo ga svoj čas imeli pri ministrstvu za zdravje že dolgo ni več. Bivši minister je presodil , da ga ne potrebujemo. Krovne organizacije, ki naj bi vedela kaj se dogaja in ,ki naj bi vodila preventivne akcije, ni.
Ta čas nihče ne ve koliko narkomanov sploh je v Sloveniji. Strokovnjaki le domnevajo, da jih je več kot 10 tisoč. Da njihovo število res skokovito narašča, potrjujejo tudi tisti, ki bdijo nad razdeljevanjem igel. Njihovo število se je v zadnjem letu podvojilo. Na  nedopustno zanemarjenost tega področja je Slovenijo opozorila tudi EU. Smo namreč ena redkih držav, ki ta hip niti celovitega poročila o stanju v državi, ni sposobna sestaviti, ker nima  pojma kaj se ji dogaja na tem področju. Kot , da so droge le še v domeni policistov in prostovoljcev,ki poskušajo kot volonterji delovati v raznih društvih. Najbolj ogroženim ne uspejo pomagati. In zato jih tudi toliko umre. Kot rečeno, pred dvema letoma 67 in lani , po še ne povsem dokončnih podatkih, 61. Kot, da bi nam bilo vseeno. Kot, da število umrlih narkomanov ni nacionalna katastrofa. Kot, da njihova življenja štejejo manj o tistih,ki ugasnejo na cestah? Kot, da bi bila smrt zaradi droge manj dokončna, kot katera koli druga!

Poslušaj zvočno datoteko

Priznajmo si, če je le imamo dovolj, smo obsedeni s hrano. Štejemo kalorije, vitamine, vlaknine…Ugibamo ali nas bo pobralo zaradi paradajza ali pa bomo večno živeli zaradi jabolka in surovega brokolija. Bi se veljalo pitati z vitamini in ali naj vsak dan spijemo pet litrov vode, da bo koža še tam pri 100-tih napeta in gladka kot dojenčkova ritka….?

Ko imam čas, se sprehajam med policami in prebiram deklaracije na prehrambnih izdelkih. Tiste pač, ki jih lahko. Mnoge so namreč, iz meni povsem nerazumnega razloga, napisane tako na drobno, da jih tudi  s povečevalnim steklom ne bi mogla prebrati.Očala pa so itak nepogrešljiva pri vseh. In, četudi  potem le spregledam, zanesljivo ne razumem. Najprej sem bila prepričana, da je to pač moj problem. Družboslovci se praviloma ne moremo postavljati z naravoslovnimi znanji, jaz pa sploh ne, priznam. Ko pa sem o teh rečeh začela spraševati tiste, ki se lahko, sem ugotovila, da jim ni nič lažje. Dodatke k sadnemu jogurtu je prepoznala le doktorica mlekarstva. Vsi ostali smo prebutasti. Recimo acesulfam,fenilalanin,natrijev citrat, inkarmin- vse to je v jugurtu.Ali pa v čokoladi.Tam ni le kakav ampak so tudi emulgatorji, nekakšni E-ji, barvila in arome… Da ne govorimo o sladoledu. V sladoledu so poleg emulgatorjev še stabilizatorji. Tam E-ji zavzemajo pol etikete.
Skratka tudi, če verjamemo, da je vse kar piše na etiketi suho zlato, si z informacijo prav dosti ne moremo pomagati. In tako ni čudno, da potrošniki kot ovce sledimo tistemu, kar vsaj približno razumemo. In kupujemo olje, ki znižuje  holesterol, pijemo jogurt, ki nam bo v 14-tih dneh uredil prebavo in jemo sladoled, ki nima kalorij. Če hočemo biti še bolj v duhu časa jemo živila,ki premorejo na kupe antioksidantov, pa tista, ki  jih skupaj držijo ene same vlaknine in ona,  ki premorejo tudi Q10. Da ne govorim o opti komplexu, ki sem ga  med prepisovanjem prej omenjenih sestavin ravnokar odkrila na mojem najljubšem jogurtu in je napisan z največjimi črkami. Kar niti ni čudno saj mi bo za večno ohrani mojo lepoto in vitkost! Žal mi je le, da ga niso začeli izdelovati že pred četrt stoletja!
Skratka, prav lepo se pustimo vleči za nos! Proizvajalci in trgovci  vešče krmarijo med zakoni in zavajanjem in nas lovijoo na limanice. Potrošniki pa jim sledimo.
Ko sem se profesorju, ki v teh dneh predseduje evropskemu kongresu o prehrani,ki poteka v Ljubljani pohvalila, da jaz vedno jem domače  bio sadje in zelenjavo, saj je tisto drugo na policah veletrgovin  kontaminirano z vsemi mogočimi škropivi, in skladiščnimi zaščitami, me je samo pomilovalno pogledal in rekel,da naj se ob tem vsaj zavedam, da se s tem, ko jem vse tako zelo bio, izpostavljam  nevarnosti, da bom z malo načetim,morda nagnitim in plesnivim sočivjem  pojedla tudi veliko bakterij in virusov, ki mojemu zdravju gotovo ne bodo dobro deli.
Še dobro, da vsaj mišje mrzlice ni omenil! Pa bi jo lahko. Glodalci namreč  na tem svetu uničijo 40 odstotkov zalog hrane. Verjetno se z največjim užitkom plazijo prav po tisti meni dragi, bio hrani. S kemijo prepojena jim ne diši.

Poslušaj zvočno datoteko

Merska enota po kateri se meri vpliv in veljava politika in države je v Sloveniji Bruselj. Naj oni v Bruslju rečejo in počnejo kar koli, mi se ne damo.Vsaj doma  pokončno nosimo glavo na ramenih.

Še vedno aktualni zunanji minister dr.Dimitrij Rupel ne bo nikoli priznal, da se  naša država ne more kosati  z Nemčijo, Italijo in očitno tudi s bodočo članico Hrvaško, ne. A tudi bodoči prometni minister Patrik Vlačič si bo mero vzel po Bruslju.  Ponosno je napovedal upor zaradi vinjet. Pa četudi bomo zato ob že napovedano pomoč pri gradnji avtocest.
Ko se je Slovenija pred leti pogajala za vstop, je morala popustiti mnogim zahtevam svojih sosed. Takrat EU odprtih dvostrankih vprašanj ni prepuščala prizadetim ampak je pristop Slovenije pogojevala s popuščanjem sosedam. Ko gre danes za odnos s Hrvaško, je drugače. Bruselj se ne bo pogajal za našo mejo , banko, elektrarno in še kaj.Morda tudi zato, ker ve, da bi, če bi posredoval sedaj, moral čez nekaj let reševati  še bistveno bolj nerešljive težave  med  Hrvaško, Srbijo ter Bih.Morda je drugače tudi zato, ker pač EU potrebuje širitev in nove trge, saj  znotraj najbolj razvitih zmanjkuje potencialov.
A, če zunanjega ministra razumem,da mu je neprijetno priznati neenakopravni položaj naše države, je Vlačičeva napoved nepopuščanja zaradi vinjet manj razumna. Razen načelnega vztrajanja, češ naj nas pa prisilijo, če res hočejo spremembo vinjetnega sistema, je še najbolj podobno predvolilni drži. A  volitve že mimo. Še preden smo jih uvedli je bilo tudi stranki, ki ji pripada jasno, da tak kot je, vinjetni sistem ne bo zdržal. Ne le finačno, kar so pod nekim drugim vodstvom v Darsu izračunali že pred leti, ampak tudi politično. Povsem jasno je bilo, da Bruselj ne bo toleriral režima po katerem so morali tranzitni gostje za nekaj kilometrov avtoceste plačati 35 evrov. Tako dragih avtocest nikjer v Evropi ni in jih tudi v Sloveniji ne bo.Mnenje bodočega ministra, da nam Bruselj zaradi tega ne bi smel odreči že dogovorjenega denarja za  nove avtocestne odseke, je pač njegovo mnenje. Le zakaj verjame, da  v Bruslju ne poznajo sistema korenčka in palice?
Zdi se, da razen nekaj lažne samozavesti, češ končno nekdo, ki se upa postaviti po robu Bruslju, iz te zgodbe kaj dosti  ne bomo isplenili. Upam, da Vlačič ve koliko časa , glede na finančne razmere, imamo in kako dolgo lahko  gradbinci čakajo na evropski denar. Bo dovolj, če bodo odšli domov le sezonski delavci?Poslušaj zvočno datoteko

In zmagal je Barack Obama. Pričakovano, vendar bolj prepričljivo kot so mu napovedovali. Zgodovinska zmaga je to. Ne zato, ker je Obama demokrat, tudi najmlajši med izvoljenimi ameriškimi predsedniki ni, je pa prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA.

Ne le, da je bilo pred 150-timi leti v ZDA še več kot  tri in pol milijone črnih sužnjev, ne le, da je Abraham Lincoln suženjstvo odpravil šele leta 1863, do pred nekaj desetletji je bila Amerika polna rasnih predsodkov. Dosledno ločevanje temnopoltih in svetlopoltih ljudi v vseh javnih prostorih so v Ameriki striktno gojili do sredine prejšnjega stoletja. Obamov oče ga je doživel v praksi. Sinu je lahko iz lastne skušnje povedal kako so bili  ločeni v avtobusih, v šolah, v lokalih. Gotovo mu ni bilo prav. Če bi mu bilo, se ne bi poročil z Obamovo materjo, ki je bila belka. Z njo je morda že lahko hodil v iste lokale, saj se je dosledna segregacija začela krhati sredi petdesetih, ko se znamenita Rosa Parks ni hotela presesti v črni del avtobusa. A so se belci še dolgo upirali. Skupine znamenitega Ku Klux Klana so na jugu ZDA  ljudi ustrahovale še globoko v drugi polovici prejšnjega stoletja… Še leta 2000 so se pohvalil z 8000 pripadniki. Najprepričljivejši dokaz  trdoživosti rasne segregacije v ZDA so gotovo  tisti temnopolti Američani,ki so na pomembne položaje bili izvoljeni. Prav neverjetno se sliši , da je Amerika svojega prvega temnopoltega guvernerja dobila šele 1990-tega leta. Pred manj kot 20-timi leti! In če na izvolitev Obame pogledamo v tej luči, je njegov uspeh še toliko večji. Tudi zato, ker je tako zelo prepričljiv. Res je sicer, da je Obama kandidiral po 8 letni, zelo ponesrečeni vladavini drugega Busha, res pa je tudi, da je demokratsko nominacijo moral premagati favorizirano Hillary Clinton.
Vprašanje, ki si ga danes v svetu postavljajo številni analitiki pa je, ali bo izvolitev prvega temnopoltega predsednika v ZDA vplivala tudi na preboj tolerantnosti drugod po svetu.Bi se morda lahko zgodilo, da bi v Izraelu kdaj postal predsednik Palestinec? Bi lahko na Hrvaškem to postal Srb, v Srbiji Albanec, bi v Rusiji lahko to bil nekdo, ki bi bil po rodu Čečen ali pa v Turčiji Kurd? Bi si Nemci lahko v bližnji prihodnosti izvolili deklariranega homoseksualca ali pa Italjani lezbijko? Morda pa bi Britancem lahko zavladal Indijec? In Slovencem Rom? Za zdaj se zdi vse našteto še vedno neverjetno. Ali pa vsaj ne zelo verjetno. A kot rečeno, Ko je s kandidaturo pred dvajsetimi leti poskusil Jesse Jackson, ni uspel. Danes zjutraj pa so ob njegovem nagovoru Obame 100 tisoč glavi množici v Chicagu jokali belci in črnci. Od sreče. Ja, tudi to je Amerika!

Poslušaj zvočno datoteko

Če imajo Američani le malo bolj verodostojne javnomnenjske  agencije, potem bo zmagal Obama. Postaven, lep, mlad, pameten. In temnoplot.

Resnici na ljubo je ameriški predsednik edini predsednik čigar vpliv je v tujini vsaj tako velik kot doma.Po svoje ima Dušan Jovanovič prav, ko pravi, da bi ameriškega predsednika morali voliti  vsi  zemljani. Amerika je trenutno edina prava velesila in njen vpliv je gromozanski.
Če striček Sam reče, da v Iraku ni demokracije  potem jo bo pač naredil. Pa čeprav ga bolj kot demokracija v resnici skrbi nafta. Pa četudi je tam za vedno ostalo nekaj 10 tisoč Američanov in zaveznikov.
Če Američani rečejo, da Izraelci lahko Palestincem odvzamejo vse državljanske pravice, da jih lahko zapirajo v geta in, da lahko gradijo na nekdaj palestinski zemlji, potem pač lahko. Židovski lobiji v ZDA imajo vpliv in denar.
Če Američani določijo Afganistan za center Al Kaide, potem je Al Kaida  tam. Če Američani kršijo človekove pravice in svoboščine zaradi vojne proti terorizmu, potem to niso kršitve ampak je vojna proti terorizmu.
Če se Američani požvižgajo na okolje, potem to ne pomeni, da jim ni do okolje, temveč le, da naj za njegovo zaščito poskrbijo drugi. Zanje bi bilo to predrago.
Prav res, tudi to je Amerika.
A ni le to.
Amerika je obljubljena dežela kamor si ne želijo le obubožani Portoričani in Mehičani ampak tudi dežela z najboljšimi univerzami, z najboljšimi inštituti, z najboljšimi bolnišnicami, z najbolj razvito tehnologijo, z najbolj razvitim vesoljskim programom. Je država ,ki posrka največje ume tega sveta. Študirati ali predavati v Ameriki, je želja vsakega znanstvenika. Med 12-timi najboljšimi Univerzami na svetu jih je 7 v ZDA. Vse za tiste,ki imajo denar.
In, ne nazadnje, Amerika je dežela, kjer metulji ne bi smeli letati, saj vsak zamah v svetu povzroči vihar. In lani ni zamahnil je enkrat. Še vedno prhuta. Kriza  je  globalna. Tudi, ko se bodo Američani že izvlekli, bomo mi še ugibali kje je dno.
In prav zardi te krize so morda današnje volitve v ZDA zadnje  na katerih bi – načeloma -  najvplivnejšega človeka na svetu, morali voliti vsi zemljani. Razmerje sil se bo spremenilo. Ameriški kapitalizem se bo spremenil. Azijski tigri z milijardami delavcev, bodo dvignili glavo Rusija se tudi vrača.
Bi se morali veseliti? Kdo bi vedel!

Poslušaj zvočno datotek

Po novem bo vse drugače! Nič več klientelizma, nič več kupčkanja pod mizo, nič več politikantsko preračunljivih odločitev na škodo davkoplačevalcev in nič več nekompetentnih kadrovskih rešitev. Vse to nam bo prinesla nova vlada, smo poslušali. In vsaj malo tudi upali in verjeli!

Malo od tega ali nič! Dolgotrajna pogajanja za koalicijo in koalicijski sporazum so razkrila, da je okuženost z vsem prej omenjenim vseslovenska. Ne bolehajo le – pogojno rečeno- desni, tudi leve trese povolilna mrzlica. Morda se Pahor niti ne bi tako zelo razkril, če ne bi bil prisiljen sklepati kompromisov s Karlom Erjavcem. In Karel Erjavec svojega razumevanja politike ne skriva. Zanj vladanje ni poklic, ki naj bi ga izvoljeni posamezniki opravljali v korist državljanov in države, temveč  optimalna zaposlitev za določen čas. Karel Erjavec bo minister.pa naj stane kolikor hoče in kogar hoče. Ali prvi vojak ali pa prvi policaj. Le zakaj se mu zdi, da bi mu to, kot predsedniku upokojenske stranke tako zelo ustrezalo? Le zakaj verjame, da bodo upokojenci vriskali, ko bo njim in najslabše plačanim delavcem odtegoval denar, da bomo  po diktatu Nata oborožili našo podalpsko armado. Ali pa, da bodo prav oni navdušeni, ko bo – če se bi socialni položaj tistih, ki že sedaj živijo na robu revščine tako zaostril, da bodo njegovi policisjki kordoni morali  pred razjarjenimi množicami braniti demokratične institucije države. Res prav čudne so ambicije  prvega penzionista v državi!
A Karel Erjavec svojih ambicij nikoli ni skrival. In člani njegove stranke so ga podpirali. Pred volitvami, ko je na soočenjih razlagal, da bodo najnižje pokojnine 600 ali pa morda celo 1000 evrov, desusovi kandidati niso oporekali. Pa čeprav je bilo jasno da gre za predvolilne limanice. Hrbet mu počasi obračajo šele sedaj, ko je postalo vse preveč jasno, da kljub gostobesedni retoriki, njegov temelji interes ni izboljšanje položaja upokojencev. Dejstvo, da je Pahor v sporazumu dodatek k nizkim pokojninam naknadno pogojil z vzdržnostjo finančnega sistema, je Erjavec kar dobro prenesel.To, da pa bi lahko ostal brez državotvornega resorja pa je pogajanja nemudoma zavleklo

Prav res, dolgo jo že klepljejo to novo koalicijo in z njo tudi novo vlado. Kot, da tudi pri trojčku le ni toliko dobrih, sposobnih, izkušenih  in težkega dela željnih kadrov in kot, da tudi tu najprej trgajo plen. Tisti, ki je najbolj sestradan in ima najmočnejšo čeljust, bo nagrabil največ. Pa čeprav potem ne bo čisto dobro vedel kaj bi s plenom.

Poslušaj zvočno datoteko