Avtoceste za nas, pufi za vnuke!
Ko se je prejšnja vlada odločila za vinjete je imela predvsem eno računico. Poceni vožnja naj bi nas prepričala, da imamo res prijazne ministre, ki jih velja še enkrat izvoliti. Bil je to strel v prazno.
Zdaj pač je, kar je. Evropska unija, ki vztrajno zahteva vinjete za krajšni čas pa tudi je. Nič ne bo pomagalo, potrebno jih bo natisniti in s tem bo cestninskega denarja še manj. To dobro ve tudi novi minister Patrik Vlačič, ki sedaj, ko je v sedlu, ne more več populistično razglašati kako se bomo Bruslju uprli in kako bomo čakali na pravnomočne sodbe njihovih organov. Seveda ne bomo! Denarja za izgradnjo, že sprejetega programa avtocestnih gradenj, ni. Tudi, ko bo Bruslj sprostil že obljubljeno, bo še vedno premalo.Za cestni križ nam manjka še milijarda in 250 milijonov evrov. S cestninami jih letno naberemo okoli 200 milijonov..Če bi ohranili prejšnji sistem , bi jih sicer kakšnih 50 milijonov več, a tudi to bi zadoščalo le za vračanje posojil , ne pa tudi za novogradnje.
Pa še kriza je. Bilo pa bi dobro, če bi razmere le poostrile nadzor nad vsem kar se v imenu avtocest še gradi in izsiljuje v Sloveniji.
Vsi vemo, da povsod, kjer se načrtuje gradnja avtocest, zaživijo številne civilne iniciative, ki potem vsaka po svoje in vsaka za naš račun pogojujejo gradnjo. Dokler smo imeli cestnine so bile šlager cestninske postaje. Če bo šla cesta tukaj, potem mora biti postaja postavljena tako, da se bomo mi vozili zastonj. Če bo uvoz tukaj, potem mi zahtevamo nadvoz zgoraj in podvoz spodaj. Če bo pa tam, potem nam morate postaviti zaščitni zvočni zid v dolžni toliko in toliko kilometrov. Če prvega, drugega ali tretjega ne bo, potem bomo na cesto postavili traktorje! In dostikrat jih tudi so! Približno tako je šlo na dolenjski avtocesti, tako se še vedno prerekajo na Koroškem in tako so nazadnje izsiljevali v Prekmurju. Po uspešnosti takšnih zahtev so krajani sodili župane in svoje poslancev državnem zboru. Tudi zaradi vsega tega je kilometer slovenske avtoceste med najdražjimi v Evropski uniji. Menda kar 17 milijonov in pol Evrov.
Demokracija je lepa reč, a če jo zamenjata izsiljevanje in populizem, postane strašno draga.
Na račun izsiljevanj in marsičesa kar so lokalne skupnosti izsilile bi gotovo lahko zgradili prenekateri kilometer še nedokončanega avtocestnega križa. Gotovo pa ne celega. In v noben primeru ne bi bil končan že letos, kot so sprva načrtovali. Tudi leto 2013 se ne zdi prav posebno verjetno. Bolj gre verjeti sedanjemu finančnemu ministru Križaniču, ki je že pred časom pripravil ekspertizo v kateri je napovedal, da posojil za ceste Slovenija pred polovico tega stoletja ne bo odplačala. No, mnogih nas takrat ne bo več, plačevali bodo vnuki!
0 Komentarjev
Še brez komentarjev.
Komentiraj
