Majda Juvan

Od včeraj so vsi novi ministri na svojih delovnih mestih. Od svojih predhodnikov so dobili zajetne mape z dokumenti, ki naj bi pričali o opravljenem delu in bili popotnica za v prihodnje.

Nekateri so odšli z veseljem, drugi z žalostjo. Težko verjamem, da je bilo Andreju Vizjaku posebej hudo, ker je moral delo prepustiti Mateju Lahovniku. Tudi Marjetka Cotman si je po svoje verjetno kar oddahnila, ko je stisnila roko Ivanu Svetliku. Oba resorja bosta v časih, ki prihajajo hudo prepišna. Zelo mogoče, da kdaj veter niti ne bo pihal v isto smer.
Vidno ginjen je obrambno ministrstvo zapuščal Karl Erjavec. Čeprav je med mandatom moral poslušati kritike svoje naslednice, je Ljubico Jelušič  sprejel gentelmensko. Izgledalo je tako, da ji tudi, če bi izbrskala kakšne grdobije v zvezi s Patrijo, ne bo preveč zameril. Dragutin Mate se je svojo naslednico Kresalovo najprej sestal za zaprtimi vrati. Morda niti nista govorila o vseh očitkih, ki so na njegovo delo leteli tudi iz njene stranke. V politiki je pač tako, da si opozicija in vlada vedno stojita nasproti. In se nimata prav zelo radi.Večina politikov to ve. Če za Erjavca lahko mirno rečemo, da ima trdo kožo, to za Andreja Bajuka zanesljivo ne velja. Nikoli ni prenašal kritik, nikoli ni priznal napak, verjel je, da je najboljši. Cena za takšno držo ni bila majhna. Stranka, ki jo je vodil, je ostala pred parlamentom. O dediščini njegovega ministrovanja vemo manj. Kritika računskega sodišča in prepir o zadolženosti proračuna sta znana, o drugih okostnjakih – če ti sploh so – bo govorila prihodnost.
Še slabše  je kritike svojega dela, svoje vlade in svoje nenačelnosti, ki mu je pomagala hitro menjati tudi politično prepričanje, prenašal Dimitrij Rupel. Posle je prav na hitro predal. Z Žbogarjem sta zamenjala ravni. Zdaj bo čakal na razplet  dogovarjanj o tem ali sme ali ne sme, po zakonu, ki ga je sam predlagal, biti veleposlanik. Seveda se zdaj tisti, ki ga nimajo ali pa nimamo radi lahko naslajamo nad  godljo, ki si jo je sam skuhal, a v resnici res ni razumno da nekdo, ki smo mu državljani –seveda posredno – kar nekajkrat zaupali zunanje ministrstvo in ki je že bil tudi veleposlanik v najvplivnejši državi tega sveta, zdaj ni primeren za na Dunaj. Kot seveda – na drugi strani  spet ni razumno, da se zdaj Rupel menda odloča za tožbo države in predsednika, ki je – morda res tudi rahlo privoščljivo – upošteval zakon, ki si ga sam predlagal, zagovarjal in bil vesel, ker je bil sprejet!
A najbolj grozno je včeraj bilo na kulturnem ministrstvu. Tako zelo nekulturno kot se je včeraj do svoje naslednice Majde Širca vedel Simoniti, se  verjetno niti klošar, ki bi moral kolegu odstopiti topel zračnik, ne bi! Če tisto kar je rekel ni bil sovražni govor, potem res ne vem kaj bi to lahko bilo? Ni je pogledal, roke ji ni dal, še pomahal ni! Upam , da tako nekulturnega ministra za  kulturo ne bomo imeli nikoli več. Ali se velja z njim dičiti na fakulteti kamor se vrača, pa  bodo morali presoditi prav tam!

Poslušaj zvočno datoteko