Majda Juvan

Prav neverjetno je, da so prišli antibiotiki v množično rabo šele v zadnjih letih druge svetovne vojne, a so zato, ker so tako uspešno preprečevali okužbe, marsikateremu vojaku rešili življenje. Le nekaj desetletij kasneje smo le redkokdaj odšli od zdravnika brez recepta za tak ali drugačen antibiotik.

Ni bilo posebno pomembno ali se nas je lotil prehlad ali pa smo staknili kakšno bakteriološko okužbo. Če smo imeli v žepu antibiotik smo bili zadovoljni, saj je bilo naše slabo počutje tudi pri zdravniku prepoznano kot resna bolezen. Če nam antibiotika ni dal, pa smo že razmišljali ali ne bi odšli h komu drugemu, saj nas ta očitno ne jemlje resno. Šele tam nekje v osemdesetih so se oglasili tisti, ki so že vedeli, da si s takšnimi zlorabami kopljemo grob. Dobesedno.
Vse to danes vemo in vsega tega nas je danes strah. Bolnišnične okužbe, so tipičen primer. Mnoge med njimi so odporne prav na vse  antibiotike. Ne le zato, ker smo z njimi pretiravali, temveč tudi zato, ker smo zobali v glavnem tiste širokega spektra. Torej tiste,ki so dobri takorekoč za vsakršne okužbe.
Tisto kar je morda ob vseh teh opozorilih preveč redko slišati pa je dejstvo, da nam kot posameznikom prav nič ne pomaga, če sami ali pač naši otroci niso  pretiravali z antibiotiki. Na odpornost bakterij namreč vpliva povprečna zloraba antibiotikov. In ta je v Sloveniji previsoka. Trikrat višja kot v Skandinaviji. Tudi, če se sami niti enkrat v življenju niste  zdravili z antibiotikom, vam v primeru, če se boste v bolnišnici okužili s kakšno prav posebno agresivno bakterijo, vam zdravniki ne bodo mogli pomagati, saj bo bakterija močnejša od zdravila.
In še nekaj  se mi zdi premalo jasno povedano. V Sloveniji nihče  ne more priti do antibiotika brez recepta. Nihče! Ni je lekarne, kjer bi vam ga dali. Ve pa se, da antibiotik lahko predpiše le zdravnik. Tisti, ki skrbi za vaše zdravje. Tisti, ki je študiral 6 let zato, da to sme in zna. To pa seveda pomeni, da glavni krivci za zlorabo antibiotikov le nismo bolniki, temveč so to kar zdravniki sami. Argument, češ bolniki niso zadovoljni, če jim ga ne damo, pač ni resen.
Prav je, da nas zdravniki nenehno opozarjajo na pretirano uporabo, a še veliko bolj prav bi bilo, da bi se o tem pogovorili  znotraj svoje stroke. Da bi sprejeli doktrino po kateri bi bilo jasno, da je na tem svetu ni mame, ki lahko za svojega smrkavega malčka izsili antibiotike tudi, ko je jasno, da postelja, čaj in limona zadoščajo.
Če imamo previsok pritisk, nas noben zdravnik ne bo napotil na kemoterapijo. Zakaj nas torej po nepotrebnem pitajo z antibiotiki? To vsekakor ni vprašanje za nas laike, temveč prav za njih, zdravnike!

Poslušaj zvočno datoteko