Majda Juvan

Ko se je prejšnja vlada odločila za vinjete je imela predvsem eno računico. Poceni vožnja naj bi nas prepričala, da imamo res prijazne ministre, ki jih velja še enkrat izvoliti. Bil je to strel v prazno.

Zdaj pač je, kar je. Evropska unija, ki vztrajno zahteva vinjete za krajšni čas pa tudi je. Nič ne bo pomagalo, potrebno jih bo natisniti in s tem bo cestninskega denarja še manj. To dobro ve tudi novi minister Patrik Vlačič, ki sedaj, ko je v sedlu, ne more več populistično razglašati kako se bomo Bruslju uprli in kako bomo čakali na  pravnomočne sodbe njihovih organov. Seveda ne bomo! Denarja za  izgradnjo, že sprejetega programa avtocestnih gradenj, ni. Tudi, ko bo Bruslj sprostil že obljubljeno, bo še  vedno premalo.Za cestni križ nam manjka  še milijarda in 250 milijonov evrov. S cestninami jih letno naberemo okoli 200 milijonov..Če bi ohranili prejšnji sistem , bi jih sicer kakšnih 50 milijonov več, a tudi  to bi zadoščalo le za vračanje posojil , ne pa tudi za novogradnje.
Pa še kriza je. Bilo pa bi dobro, če bi razmere le poostrile nadzor nad vsem kar se v imenu avtocest še gradi in izsiljuje v Sloveniji.
Vsi vemo, da  povsod, kjer se načrtuje gradnja avtocest, zaživijo številne civilne iniciative, ki potem vsaka po svoje in vsaka za naš račun pogojujejo gradnjo. Dokler smo imeli cestnine so bile šlager cestninske postaje. Če bo šla cesta tukaj, potem mora biti postaja postavljena tako, da se bomo mi vozili zastonj. Če bo uvoz tukaj, potem mi zahtevamo nadvoz zgoraj in podvoz spodaj. Če bo pa tam, potem nam morate postaviti  zaščitni zvočni zid v dolžni toliko in toliko kilometrov. Če prvega, drugega ali tretjega ne bo, potem bomo na cesto postavili traktorje! In dostikrat jih tudi so! Približno tako je šlo na dolenjski avtocesti, tako se še vedno prerekajo na Koroškem in tako so nazadnje izsiljevali v Prekmurju. Po uspešnosti takšnih zahtev so krajani sodili župane in svoje poslancev državnem zboru. Tudi zaradi vsega tega je kilometer  slovenske avtoceste med najdražjimi v Evropski uniji. Menda kar  17 milijonov in pol Evrov.
Demokracija je lepa reč, a če jo zamenjata izsiljevanje in populizem, postane strašno draga.
Na račun izsiljevanj  in marsičesa kar so lokalne skupnosti izsilile bi gotovo lahko zgradili prenekateri kilometer še nedokončanega avtocestnega križa. Gotovo pa ne celega. In v noben primeru ne bi bil končan že letos, kot so sprva načrtovali. Tudi leto 2013 se ne zdi prav posebno verjetno. Bolj gre verjeti  sedanjemu finančnemu ministru Križaniču, ki je že pred časom pripravil ekspertizo v kateri je napovedal, da posojil za ceste Slovenija pred polovico tega stoletja ne bo odplačala. No, mnogih nas takrat ne bo več, plačevali bodo vnuki!

Poslušaj zvočno datoteko

Vsake toliko se zgodi. Stiska je prehuda in svojci se odločijo, da bodo javnosti razkrili domnevno zdravniško napako. Praviloma gre za  zgodbe, ki se končajo z nepričakovano smrtjo. Verjetno je bolj malo tistih, ki jih včeraj obupana starša iz Pragerskega nista prepričala.

Si predstavljate, da imate doma zdravega 12-letnika, ki po kratkotrajnem zdravljenju nekega precej običajnega vnetja tako zboli, da vam v nekaj dneh umre? Poznate kakšne starše, ki ne bi po takem poteku bolezni podvomili v vse in vsakogar, ki naj bi otroku pomagal?
Zdravniki niso nadljudje. Zmotljivi so, malomarni , površni  in  čisto človeško je, da v neki določeni situaciji ne premorejo dovolj znanja. Kot je povedala predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Gordana Živec Kalan je šlo pri Boru za silno redko presnovno bolezen, katere posledica je previsoka koncentracija amoniaka v krvi in, ki je pri bolniku njegove starosti, do sedaj v Sloveniji še niso srečali.
A ker mi dvom le ni dal miru, sem vzela doma v roke  družinsko zdravstveno enciklopedijo – takšno, ki je namenjena običajnim smrtnikom, ne zdravnikom, da ne bo pomote- in pogledala ali kaj piše o amoniaku v krvi. Piše. Piše tudi, da je stvar resna, saj vodi v odpoved jeter in možganske poškodbe. Te pa se kažejo z nenavadnim obnašanjem, zmedenostjo  in komo. Vse to se je Boru dogajalo, vse to so starši povedali zdravnikom. V dobi interneta v takem primeru  ni težko nadoknaditi pomanjkljivega znanja.
Ne vem ali mu je v trenutku, ko je bil pri njih še bilo mogoče pomagati. Vemo, da so bolezni, ki jim medicina še ni kos. Ali je bila  takšna tudi Borova hiperamoniemija, bodo res morali povedati strokovnjaki.
Vem pa, da je nedopustno, da v mariborskem Kliničnem centru niso vsega, kar se je in morda tudi ni, dogajalo, pojasnili obupanim staršem. Imeli so 8 mesecev časa. Pa ne le z enim papirjem na katerem menda piše, da je bilo vse v najlepšem redu. Kakšna neki je zdravnica, ki je otroka sprejela, ga spremljala in na koncu poslala umret v Ljubljano, ki staršem ni sposobna  v podrobnosti pojasnit razlogov za smrt 12-letnega otroka. Petkrat, če je treba! Če bi se to meni zgodilo, vem  da ga ni ,ki bi me prepričal, da ta zdravnica – ali pa vsi trije, ki so se z Bormo  ukvarjali- nečesa ne prikrivajo! Če bi mi vsi na katere bi se obrnila z vprašanji, pred nosom zapirali vrata, bi bila prepričana, da lažejo. Da so zamočili, zdaj pa na pomoč kličejo Zdravniško zbornice, eksperte iz Anglije in  odvetnike, ki naj bi zaščitili njihovo, domnevno, dobro ime.
Zamudili ste, spoštovani zdravniki! Ko gre podcenjevanje zdravega razuma laikov in svojcev predaleč, potem nastopijo odvetniki. In služijo na naš račun in v našo škodo. Kajti vsaka taka zgodba stopnjuje nezaupanje do zdravnikov na eni strani, na drugi pa zmanjšuje strokovni pogum, ki prav v primerih, ki niso jasni na prvi pogled, lahko rešuje življenja.

poslušaj zvočno datoteko

Medtem, ko v gospodarstvu bijejo plat zvona, medtem ,ko guverner narodne banke Marko Kranjec odkrito priznava, da nihče ne more napovedati trajanja in veličine krize, se v javnem sektorju lahko še vedno vedejo, kot, da niso s tega sveta.

Prav nobenega zakona ne kršijo. Vodstveni delavci v javnem sektorju imajo pravico do nagrad. To so si izgovorili v pogodbah in to jim pripada. Enkrat na leto pač dobijo  zajetne plačilne kuverte. In pri tem ni pomembno ali delajo v zavodu, ki je pridelal izgubo ali pa v zavodu, ki je dobro posloval. In kot že nekaj let, so se spet najbolj izkazali v zdravstvu.
In tudi zato, tabele, ki se vsako leto pred Miklavžem pojavijo v našem časopisju, delujejo kot provokacija. Medtem, ko zdravstvena zavarovalnica napoveduje primankljaje, ki jih prihodnje leto ne bo več mogoče pokriti z rezervami in, ko vladajoča koalicija razmišlja o  višjem prispevku za zdravstvo, je nekaj direktorjev zdravstvenih ustanov dobilo lepe nagrade. Takole za povrh!.Direktorju novomeške bolnišnice ne bo treba razmišljati ali bo za božična darila porabil 100 ali pa 150 evrov. Z lahkoto jih bo odškrtnil od tistih domala 15 tisoč evrov kolikor jih je odnesel domov za september. Res je, da je od tega bila nagrada za dobro delo kar pol te vsote, res pa je, da je tudi njegovo redno izplačilo – nekaj čez 7000 evrov-  višje od Turkove plače, ki seže le  do 6400 evrov.
Kot rečeno nihče nikomur ni nič ukradel, nihče si ni, vsaj kolikor je do sedaj znanega –ničesar protipravno prisvojil. Analiza bi verjetno pokazala, da gre pri teh direktorjih za zdravnike, ki v prostem času opravljajo redno zdravniško delo in veliko dežurajo.Znano je, da lahko zdravnik s štirimi dežurstvi in enim nedeljskim delom dodatno zasluži še eno plačo. Tako so se pač izpogajali, na to so pogajalci pristali in davkoplačevalci pač moramo plačati. Ob tem si mislim, da mora imeti njihov dan vendarle vsaj kakšno uro več kot 24 ur, saj sicer vsega tega ne bi mogli opraviti. Najverjetneje tudi tistih obveznih prostih dni, ki naj bi sledili dežurstvom ti zdravniki ne morejo izkoristiti, saj. če bi jih, ne bi mogli biti direktorji. Upam, da se vsaj kirurškemu delu izognejo.
Kaj hočemo, zdravnikov je pač premalo.
Če so številke o septembrskih izplačilih  vodilnim v slovenskih zdravstvenih ustanovah prebrali tisti, ki že nekaj mesecev ne dobijo plače, ali pa tisti, ki se bodo morali zdaj, zdaj odločiti, da bodo za manj dela dobili tudi manjšo plačo, pri čemer že s sedanjo ne morejo preživeti, so bili upravičeno prizadeti.
Medtem, ko je vsak dan več tistih, ki vedo, da bodo v tej krizi izgubili zelo veliko ali vse, se del  javnega sektorja, ki je pri koritu, še vedno obnaša kot, da se jih nič kar se usodnega godi okoli njih, ne tiče.Zdravnikom je težko odreči, bolezen ne izbira…

Poslušaj zvočno datoteko

Od včeraj so vsi novi ministri na svojih delovnih mestih. Od svojih predhodnikov so dobili zajetne mape z dokumenti, ki naj bi pričali o opravljenem delu in bili popotnica za v prihodnje.

Nekateri so odšli z veseljem, drugi z žalostjo. Težko verjamem, da je bilo Andreju Vizjaku posebej hudo, ker je moral delo prepustiti Mateju Lahovniku. Tudi Marjetka Cotman si je po svoje verjetno kar oddahnila, ko je stisnila roko Ivanu Svetliku. Oba resorja bosta v časih, ki prihajajo hudo prepišna. Zelo mogoče, da kdaj veter niti ne bo pihal v isto smer.
Vidno ginjen je obrambno ministrstvo zapuščal Karl Erjavec. Čeprav je med mandatom moral poslušati kritike svoje naslednice, je Ljubico Jelušič  sprejel gentelmensko. Izgledalo je tako, da ji tudi, če bi izbrskala kakšne grdobije v zvezi s Patrijo, ne bo preveč zameril. Dragutin Mate se je svojo naslednico Kresalovo najprej sestal za zaprtimi vrati. Morda niti nista govorila o vseh očitkih, ki so na njegovo delo leteli tudi iz njene stranke. V politiki je pač tako, da si opozicija in vlada vedno stojita nasproti. In se nimata prav zelo radi.Večina politikov to ve. Če za Erjavca lahko mirno rečemo, da ima trdo kožo, to za Andreja Bajuka zanesljivo ne velja. Nikoli ni prenašal kritik, nikoli ni priznal napak, verjel je, da je najboljši. Cena za takšno držo ni bila majhna. Stranka, ki jo je vodil, je ostala pred parlamentom. O dediščini njegovega ministrovanja vemo manj. Kritika računskega sodišča in prepir o zadolženosti proračuna sta znana, o drugih okostnjakih – če ti sploh so – bo govorila prihodnost.
Še slabše  je kritike svojega dela, svoje vlade in svoje nenačelnosti, ki mu je pomagala hitro menjati tudi politično prepričanje, prenašal Dimitrij Rupel. Posle je prav na hitro predal. Z Žbogarjem sta zamenjala ravni. Zdaj bo čakal na razplet  dogovarjanj o tem ali sme ali ne sme, po zakonu, ki ga je sam predlagal, biti veleposlanik. Seveda se zdaj tisti, ki ga nimajo ali pa nimamo radi lahko naslajamo nad  godljo, ki si jo je sam skuhal, a v resnici res ni razumno da nekdo, ki smo mu državljani –seveda posredno – kar nekajkrat zaupali zunanje ministrstvo in ki je že bil tudi veleposlanik v najvplivnejši državi tega sveta, zdaj ni primeren za na Dunaj. Kot seveda – na drugi strani  spet ni razumno, da se zdaj Rupel menda odloča za tožbo države in predsednika, ki je – morda res tudi rahlo privoščljivo – upošteval zakon, ki si ga sam predlagal, zagovarjal in bil vesel, ker je bil sprejet!
A najbolj grozno je včeraj bilo na kulturnem ministrstvu. Tako zelo nekulturno kot se je včeraj do svoje naslednice Majde Širca vedel Simoniti, se  verjetno niti klošar, ki bi moral kolegu odstopiti topel zračnik, ne bi! Če tisto kar je rekel ni bil sovražni govor, potem res ne vem kaj bi to lahko bilo? Ni je pogledal, roke ji ni dal, še pomahal ni! Upam , da tako nekulturnega ministra za  kulturo ne bomo imeli nikoli več. Ali se velja z njim dičiti na fakulteti kamor se vrača, pa  bodo morali presoditi prav tam!

Poslušaj zvočno datoteko

Slovenski TV gledalci so dobili prvo slovensko telenovelo. Strasti. Ni jih sproducirala kakšna od komercialnih televizij, temveč  nacionalka. Pa risanke niso temeljni problem!

Zaradi stalnega izgubljanja gledalcev programske ljudi nacionalne TV  grabi panika. Njena ponudba je v zadnjih dveh, morda tudi treh letih do dobršnega dela davkoplačevalcev podcenjujoča. Ne le z umestitvijo Strasti, ki naj bi nas zadržale na nacionalki, temveč tudi z ostalimi novejšimi programskimi doneski pomemben del slovenskih gledalcev bolj odvrača kot privablja. Da je zmota še večja, gre za gledavce, ki  bi jih  lahko privabili, saj to niso ljudje ,ki bi gledali španske telenovele, Kmetije, Svingerje in tudi Sosedov! A ne!  Tudi nacionalna hiša se je odločila za telenovelo
Vprašanje je preprosto. Ali ima nacionalka  zato, da  opraviči RTV  prispevek  s katerim ji davkoplačevalci zagotavljamo 65 odstotkov njenega proračuna, pravico tega trošiti  za zadovoljevanje okusa  samo enega dela  financerjev. Ali je moja želja – pa ne samo moja, tudi želja tiste polovice Slovencev na katere se  nacionalka gladko požvižga - po gledanju  dobrega domačega TV programa , manj vredna od želje tistih, ki so se sprijaznili  z licenčnim Đuričevim  skrapucalom, Strastmi in otrokom namenjeno Anico, ki naj bi jo zato, ker je  domača, gledali kar v t.i. prime timu? Kje piše, da smo mi nepomembni, kje piše, da  mi nismo faktor, da mi ne delamo rejtingov?Predvsem pa- tudi mi plačujemo prispevek!
In, da se ne bomo narobe razumeli, moj Tv okus ni sad čistunstva ali lažnega samopoveličevanja. Jaz bi z veseljem gledala domače norce in konje, če bi vsaj dišali po originalu.Ob tistih sem uživala! Tudi piramido bi pogledala, če bi nastopajoče vsaj poznala in bi me torej vsaj malo zanimalo kaj imata on ali ona povedati o svojem svetovnem nazoru, resnicah, izzivih prihodnosti… Zvezde bi morda gledala, če bi  vsaj za koga že kdaj slišala in če bi bilo tisto kar počnejo vsaj zabavno, če že ubrano ni!
In tako nacionalni Tv program že dolgo ni naš hišni program. Kdaj niti ne opazim, da ne gledam nacionalkinega Dnevnika ampak 24 ur! Saj nacionalka ni nikakršno zagotovilo za kakovost. Niti v informativnem programu ne.In tako se niti ne čudim, da jih kdaj pa kdaj celo Svet na Kanalu A že dohiteva.  S Strastmi in prestavljeno risanko se gotovo ne bodo rešili!

Poslušaj zvočno datoteko

Pa smo jo dobili. Novo vlado. Glede na čase v kakršnih živimo, ji ne bo lahko.
A naj se vam ministri, sekretarji in mandatar ne smilijo. Sami so se nam ponudili kot najboljši izbor, zdaj pa naj se pač dokažejo.

Saj ne delajo zastonj, in tudi to, da delajo za naš račun, se ve!Saj veste, so poskusili z vinjetami, a se je izkazalo, da tako kot so si  zamislili ne bo šlo, pa bomo morali zdaj davkoplačevalci primakniti malo več, da bo lahko Dars poravnal vse svoje pufe. Ali pa. Podeljevali so koncesije v zdravstvu, dobili smo kup lepo opremljenih ordinacij in zadovoljnih zdravnikov, čakalne vrste pa se zato niso prav nič skrajšale. Pa bomo morali zdaj davkoplačevalci dati  malo več, da bo ostalo vsaj tako kot je sedaj.In še. Politiki so prodali del najboljšega soseda, zdaj pa bi bilo najbolje, če bi ga, po dvakratni ceni, za naš denar, kupili nazaj. Zaradi nacionalnega interesa. Državne banke so dajale posojila za menedžerske odkupe, a če jim bo zaškripalo, jih bodo reševali z davkoplačevalskim denarjem. Ja prav res, ni težko gospodariti, če imaš vrečo brez dna. No, vsaj imeli so jo. Kako bo v naprej pa ne vemo ne mi ne oni! Borze po vsem svetu padajo, na obzorju so velikanska odpuščanja delavcev, najpametnejši strategi tega sveta pa še kar naprej ponavljajo, da se bo že prihodnje leto obrnilo na bolje.
Vam povem, le še sami nase se lahko zanesemo! Moj prvi gospodinjski instinkt, je varčevanje. Sicer nisem povsem prepričana, da nas bo  rešil siljeni regrat, ki sem ga poflancala pred nekaj dnevi, a nekje je treba začeti. Nadaljevala bom pri prazničnih nakupih. Letos pa res!  Če lahko drugi – tako sem jih slišala govoriti v anketah – kupujejo darila za evro ali dva, jih bom pa še jaz!  Ko potem te ljudi gledam po trgovinah sicer nisem čisto prepričana, da so bili iskreni, a poskusiti ni greh. Zgledi vlečejo!
Me pa hudo zanima ali se bodo letos za varčevanje odločili tudi  novo izvoljeni ministri in predsedniki. Ali se bodo odrekli prazničnim sprejemom, ki so jih v času debelih krav pripravljali eni in drugi. Me prav zanima ali  se bodo trije predsedniki letos odrekli novoletnemu sprejemu za novinarje. To je že leta velika reč z obilico zelo izbrane hrane in  pijače.Res je, ne bi vedela, če ne bi bila tam! Bila so leta, ko smo se komajda vsi spravili v  veliko dvorano Cankarjevega doma Za davkoplačevalski  denar se je izbrano jedlo in pilo. Vsak svoj sprejem so pripravili tudi na ministrstvih in še v strankah. Ve se kdo je plačal!
Mi očitate populizem? Upravičeno. Stroški za takšne sprejeme so kaplja v morju ostalih. A pomembno je sporočilo. Ko so tisti, ki nikoli niso vabljeni na takšne reči v rumenem tisku gledali fotke gostiteljev, pladnjev in gostov, so upravičeno negodovali. Res me zanima kako bo letos! Je že dovolj hudo?

Poslušaj zvočno datoteko

Pravzaprav je res vprašanje zakaj se morajo kandidati za ministre vsak po nekaj ur mučiti s pojasnjevanjem svojih programov. Rezultat glasovanja je znan v naprej. Sama se strinjam, da je to posamično predstavljanje in glasovanje nepotrebno. Koalicija ima pogodbo in mandatarja in ta naj izbere.

Ker pa pač je, kakor je, jih pač poslušamo.Nekateri so me naravnost navdušili. Recimo Ljubica Jelušič, bodoča obrambna ministrica. Ne le, da ima področje v malem prstu, tudi  za svoj imidž na odboru je poskrbela. Pohvalno! Ni mogoče reči, da to ni pomembno.
Katarina Kresal je vedno kot iz drage škatlice. Manj dodelano pa je bilo tisto kar je govorila. Pustimo ob strani boj proti korupciji in gospodarskemu kriminalu. Tu pač ne moreš zgrešiti. Tudi prejšnji so bili glasni. Pa kaj?
Bolj me je Kresalova presenetila z napovedjo spremembe prometnega zakona. Tistega, ki smo ga na novo dobili pred letom in je – ne nazadnje – prinesel tudi 60 manj mrtvih na naših cestah. Prav zanima me kdo je Kresalovi naročil ukinitev pridržanja alkoholiziranih voznikov, ukinitev zasega motornega vozila poptencialnim cestnim morilcem in znižanje denarnih kazni. Je sicer čisto mogoče, da vse omenjeno ni alfa in omega prometne varnosti, a za zdaj podatki kažejo, da deluje. Zakaj torej to spreminjati? Zaradi tistih nekaj pijancev,ki jih lahko vsak večer zapreš pa bodo zjutraj ponovno pijani in opoldne že za volanom? Tem res nič ne pomaga. A sama sem prepričana, da približno normalen človek, ki zaradi vinjenosti noč preživi na policijski postaji po tej izkušnji nikoli več ne sede pijan za volan. Kakor sem tudi prepričana, da visoke denarni kazni ne ogrožajo družinskih proračunov. Tisti jih, ki s početjem na cestah ogrožajo svoja in  tuja življanja. Razumni ljudje si ta strošek z lahkoto prihranijo.Zakaj torej to spreminjati? Upam, da bodo vsaj njeni svetovalci premislili!
Kdo poreče, da nekaj na hitro izrečenih stavkov ni usodnih. Res je! A kaj , ko si ravno takšne zapomnimo in po njih sodimo verodostojnost ljudi. Tudi tistih 1000 evrov, ki jih je za minimalno plačo po svojih štirih letih obljubil bodoči  finančni minister se bo Križaniču otepalo. Tako kot se Erjavcu obljubljene visoke pokojnine.
Morda je tudi zaradi njih bil na predstavitvi bodočega okoljskega ministrovanja previden. Ne poznam dovolj, je bil iskren. In se rešil z duhovitostjo. Pred tistimi, ki nočejo svojih domačih smeti, ga bo branil kar hišni pes čuvaj. A v dobi razcveta civilnih iniciativ zoper vsemu in vsem, bo glasnost  laježa hitro na preizkušnji. Z njegovim gospodarjem vred!
Kaj hočemo, tudi življenje politikov je lahko prav pasje!

Poslušaj zvočno datoteko

Prav neverjetno je, da so prišli antibiotiki v množično rabo šele v zadnjih letih druge svetovne vojne, a so zato, ker so tako uspešno preprečevali okužbe, marsikateremu vojaku rešili življenje. Le nekaj desetletij kasneje smo le redkokdaj odšli od zdravnika brez recepta za tak ali drugačen antibiotik.

Ni bilo posebno pomembno ali se nas je lotil prehlad ali pa smo staknili kakšno bakteriološko okužbo. Če smo imeli v žepu antibiotik smo bili zadovoljni, saj je bilo naše slabo počutje tudi pri zdravniku prepoznano kot resna bolezen. Če nam antibiotika ni dal, pa smo že razmišljali ali ne bi odšli h komu drugemu, saj nas ta očitno ne jemlje resno. Šele tam nekje v osemdesetih so se oglasili tisti, ki so že vedeli, da si s takšnimi zlorabami kopljemo grob. Dobesedno.
Vse to danes vemo in vsega tega nas je danes strah. Bolnišnične okužbe, so tipičen primer. Mnoge med njimi so odporne prav na vse  antibiotike. Ne le zato, ker smo z njimi pretiravali, temveč tudi zato, ker smo zobali v glavnem tiste širokega spektra. Torej tiste,ki so dobri takorekoč za vsakršne okužbe.
Tisto kar je morda ob vseh teh opozorilih preveč redko slišati pa je dejstvo, da nam kot posameznikom prav nič ne pomaga, če sami ali pač naši otroci niso  pretiravali z antibiotiki. Na odpornost bakterij namreč vpliva povprečna zloraba antibiotikov. In ta je v Sloveniji previsoka. Trikrat višja kot v Skandinaviji. Tudi, če se sami niti enkrat v življenju niste  zdravili z antibiotikom, vam v primeru, če se boste v bolnišnici okužili s kakšno prav posebno agresivno bakterijo, vam zdravniki ne bodo mogli pomagati, saj bo bakterija močnejša od zdravila.
In še nekaj  se mi zdi premalo jasno povedano. V Sloveniji nihče  ne more priti do antibiotika brez recepta. Nihče! Ni je lekarne, kjer bi vam ga dali. Ve pa se, da antibiotik lahko predpiše le zdravnik. Tisti, ki skrbi za vaše zdravje. Tisti, ki je študiral 6 let zato, da to sme in zna. To pa seveda pomeni, da glavni krivci za zlorabo antibiotikov le nismo bolniki, temveč so to kar zdravniki sami. Argument, češ bolniki niso zadovoljni, če jim ga ne damo, pač ni resen.
Prav je, da nas zdravniki nenehno opozarjajo na pretirano uporabo, a še veliko bolj prav bi bilo, da bi se o tem pogovorili  znotraj svoje stroke. Da bi sprejeli doktrino po kateri bi bilo jasno, da je na tem svetu ni mame, ki lahko za svojega smrkavega malčka izsili antibiotike tudi, ko je jasno, da postelja, čaj in limona zadoščajo.
Če imamo previsok pritisk, nas noben zdravnik ne bo napotil na kemoterapijo. Zakaj nas torej po nepotrebnem pitajo z antibiotiki? To vsekakor ni vprašanje za nas laike, temveč prav za njih, zdravnike!

Poslušaj zvočno datoteko

Nobenega dvoma ni. Zoran Janković je prvi med prvimi. Ne le, da je župan prestolnice, funkcija mu je v eno samo čisto veselje. Tako rad je župan, da mu niti na kraj pameti ne pade, da bi se vrnil v Mercator, pa čeprav je od tam silno nerad odšel. Tako vsaj pravi.

Janković je bil domala plebiscitarno izvoljen za župana. Pred volivce je prišel s seznamom 22 tih projektov, ki da jih bo udejanjil v svojem mandatu. Šlo je za velikanske projekte od potniške postaje, garažnih hiš pod tržnico do velikega športnega stadiona, džamije in še 18 drugih. Prve mesece je s širokim nasmehom zagotavljal, da  bo zmogel, zdaj na polovici mandata  je nasmeh že malo bolj grenak. Nekaj projektov zelo zamuja, nekaj jih je v zraku, nekateri pa kar v oblakih. Glede na veliko samozavest s kakršno se jih je lotil, izplen ni dober.
Janković je človek,ki ga ljudje ljubijo ali pa sovražijo. In v skladu s to opredelitvijo ga tudi sodijo. Tisti, ki so prepričani, da je najboljše kar je Ljubljano doletelo, nizajo razloge za neuspeh.. Na prvem mestu Janeza Janšo, ki nikoli ni skrival averzije do Jankovića in z njim tudi do Ljubljane. Zaradi župana je  Ljubljana ostala brez nekaj deset milijonov evrov, ki jih tudi sedaj, ko se je oblast zamenjala ne bo dobila nazaj. Zakonodaja je pač spremenjena in upor manjših občin, ki so denar dobile, bi bil tako glasen, da si ga novi predsednik vlade nikakor ne bo privoščil. Svojevrstni so bili tudi posegi kulturnega ministrstva, ki je v imenu kulturne dediščine prepovedalo posege prav tam, kjer jih je Jankovič načrtoval. Ne morda povsod tam, kjer Plečnikova dediščina je, temveč tam, kjer je Jankovičeva ekipa nameravala graditi.
Tistih pa, ki ga nikoli niso in ga nikoli ne bodo marali, omenjeno ne zanima. Za njih je Janković tajkun, ki v naši lepi beli Ljubljani sploh ne bi smel biti nikoli izvoljen. Je človek, ki Ljubljane ne bo obranil pred džamijo, je človek, ki je prebivalcem mestnega središča onemogočil parkiranje, ljubiteljem narave onemogočil vrtnarjenje in v mesto spustil megalomane,ki bodo gradili nebotičnike. Poleg tega pa je še podražil vodo, gretje in vrtce. Tako ga pač doživljajo tisti, ki   jim ni treba razmišljati o pristojnostih javnih podjetij, županov in države.
Zoran Jankovič ima še dve leti časa. Pol mandata, ki pa bo gotovo mineval v težjih časih kot prva polovica. Najverjetneje tudi največji optimisti ne verjamejo, da mu bo uspelo. Pa čeprav je volitve dobila koalicija, ki jo je sam vroče podpiral in bo – upajmo-  Ljubljani le namenila pozornost kakršna prestolnici države tudi gre. Janković sicer sam zase pravi, da je najboljši takrat, ko mu je najtežje…a to pot bi mu moralo biti prav res grozovito težko in hudo, da bi mu uspelo..

Poslusaj zvocno datoteko

Ko gre za zastopanost žensk, je Slovenija na vseh lestvicah pri dnu. Vsaj bila je. Glede na to, kako močno pa bodo zastopane v novi vladi, pa se  utegnejo stvari tudi spremeniti.

Pa ne le v vladi. V Sloveniji od sobote dalje kar dve od osmih, recimo temu večjih, strank, vodita ženski. Že res, da se je moralo obema pred tem hudo zalomiti, a njihovi moški so potem  kot zadnje upanje ne čelo izvolili kolegici. Govorimo seveda o Liberalni demokraciji Slovenije in Novi Sloveniji. Če bi v slednji vsaj tako zgodaj kot so v Liberalni demokraciji dojeli, da  s prejšnjim vodstvom ne bo šlo, bi se morda celo Nova Slovenija  obdržala med parlamentarnimi strankami. Ali pa tudi ne. Treba je pač priznati, da vsaj za zdaj nova predsednica ne kaže tolikšne karizme in energije kot Katarina Kresal. Tudi to, da bo še naprej ostala evropska poslanka, ne obeta. Njeno upanje, da ji bo uspelo tako kot Pahorju, ki je tudi evropski poslanec, je prazno. Socialni demokrati imajo utečen strankarski aparat, ki mu lahko predsednik brez skrbi prepusti  mnoga dela in pooblastila. Pa tudi razdvojeni niso tako kot  so v Novi Sloveniji, kjer se zdi, ni čisto jasno kam in kako naj se usmerijo. Naj bodo še naprej privesek, ali pa naj vendarle poskusijo pridobiti tiste, ki pogrešajo stranko s krščansko demokratskimi načeli. Ljudmila Novak je navrgla, da bi lahko  na naslednjih volitvah dobili 15 odstotkov glasov. Ambicija je zdrava, vprašanje pa je , če je realna Neparlamentarna stranka,ki nima zelo prodornih in prepoznavnih članov ima malo možnosti. In Nova Slovenija jih v resnici nima. Janez Drobnič in Marko Štrous sta užaljena odšla že pred volitvami. Lojze Peterle in tudi nova predsednica Novakova bosta ostala v evropskem parlamentu, ki jima poleg ugleda nudi tudi spodobno  eksistenco. Podpredsednica sveta stranke Mojca Kucler Dolinar se bo morala potem, ko po letu  ne bo več dobivala nadomestila  kot bivša ministrica, tudi posvetiti bolj sebi kot stranki Nekaj podobnega velja tudi za  podpredsednike stranke Kokalja, Horvata in Uhanovo. Neparlamentarna stranka  jih ne bo mogla preživeti. Edini med funkcionarji Nove Slovenije, ki nima eksistenčnih skrbi , je Andrej Bajuk. Čeprav z svojim vztrajanjem na predsedniškem položaju nosi levji delež krivde za poraz stranke, se ji je odrekel tisti  hip, ko se je izkazalo, da jih v parlamentu ne bo. Na kongresu stranke se sploh ni prikazal. Menda ga ne zanima več. Nekdo, ki politična načela tako razume, bi res moral stranki že davno prej pomahati v slovo.

Poslusaj zvocno datoteko