Majda Juvan

V tednu, ki je pred nami, bomo še velikokrat slišali, da obleka naredi človeka. Kar seveda ni res, res pa je, da tako izgleda. Z obleko lahko prikrijete marsikaj kar ste in z njeno pomočjo lahko izgledate kot nekdo, kar niste. Od nekdaj je bilo tako. Ni pa res, da  je oblačilni protokol za v staro šaro.

Vedno, ko se odpravljam v gledališče pogledam v omaro ali vendarle ne bi našla česa, kar bi le bilo malo bolj slovesno. Pa, priznam, ni kaj najti. Ker, kaj mi pa bo?
Mnogi smo še rasli v časih navidezne socialne enakosti, ko razkošja, tudi če ga je kdo imel, ni bilo priporočljivo razkazovati. In, ker je bilo tako, smo rasli v prepričanju, da imamo vsi približno enako in nam je- večini-  bilo lepo.Čeprav danes vemo, da je šlo za privid, je odnos ostal. Večini!
V resnici pa oblačilni protokol nikoli ni izginil. Tudi v sodobnih, liberalnih in razsvetljenih družbah je vedno bil. In v okoljih, kjer se zbirajo »pravi« ljudje je ostal oster, tog in natančen. Saj slišite kako bo na večerji pri kraljici, berete kako je na konjskih dirkah v Askotu in gledate kako morajo izgledati golfisti na travi in izven nje!
Resnici na ljubo se je oblačilni protokol začel vračati tudi v naše kraje. Največ ga je na »eventih« kjer se zbirajo osebki in osebice, ki v tej družbi – razen v rumenem tisku- nikoli niso in nikoli ne bodo pustili nobene omembe vredne sledi. Na gledališke  premiere in slavnostne koncerte še kar naprej hodimo v kavbojkah in natikačih. Res je sicer, da v večerni obleki dojemanje umetniškega sporočila ni nič boljše.
Res pa je tudi, da z obleko ne sporočamo le tega kdo smo, temveč tudi  kaj si o onih, ki nas vabijo, mislimo.
Prav zato bodo v torek gospodje na Brdu morali biti v zapovedanih frakih in gospe v večernih toaletah. V tem duhu se mi niti tista  zahteva dekana strojen fakultete, da morajo študentje na zagovor diplome priti v obleki in kravati, dekleta pa v l kostimih, ne zdi tako bogokletna. Čeprav  ne vem zakaj ravno obleka in zakaj ravno cel kostim? A če po novem na zagovore diplom pririne cela žlahta, bodo pa za ene spodobne hlače ali krilo tudi zbrali!
Skratka, zapovedim o protokolu oblačenja se lahko posmehujemo, lahko jih omalovažujemo, a čisto brez soli le niso.
Saj ob različnih priložnostih to celo dojamemo. Na pogreb nikoli nihče ne gre brez majice, v cerkev pa tudi ne v kopalkah.
Poslušaj zvočno datoteko

Dobili smo nov Državni zbor. Novi poslanci so si že izvolili vodstvo. In tudi prve iskrice so že poletele. Pač tako, kot je rekel eden med njimi, začela se je nova predvolilna kampanija.

Ko so prihajali na svoje novo-staro- delovno mesto, so bili po večini  dobro razpoloženi in  nasmejani. Kot, da bi se veselili, ker imajo za naslednih pet let zagotovljeno dobro plačano in ne preveč odgovorno službo. Pa četudi bi vsa štiri leta prečemeli v klopeh, na hodnikih ali v restavraciji.
Zanimivo bi bilo vedeti ali jih je zadnje noči pred začetkom nove službe kaj črvičilo v želodcu. Saj veste vsaj tako kot te, preden greš na izpit. Jih je bilo recimo strah odgovornosti za kakšno zoprno zakonsko rešitev. Glede na recesijo, ki prihaja, jih utegne biti kar nekaj. Jih kaj črviči ob misli, da bodo morali svojim volivcem pojasnjevati zakaj je bilo nujno na hitro podaljšati delovno dobo za upokojitev? Jih skrbi kako bodo opravičili krčenje socialnih transferjev ker bo kriza stisnila državni proračun? Kako bodo opravičevali ponovno reševanje bank? Kako prenos darsovih dolgov ? Kako bo, ko bodo morali z avtoriteto zakona, krčiti zdravstvene pravice, ker ne bo denarja?
Po njihovih obrazih sodeč, jih vsaj včeraj nič od naštetega ni pretirano skrbelo.
Naj mi bo oproščeno, a zdi se mi, da mnogi naši poslanci sebe še vedno ne dojemajo kot najvišjo oblast v državi. Vsaj ne, ko gre za odgovornost! Resnici na ljubo, je tudi ne prevzemajo. Kak minister tu in tam vendarle odleti, kak sodnik mora tudi odditi, poslanec pa ne glede na vse, ostane do konca mandata. In še leto več.
Šele tik pred koncem,ko se je treba pogajati za nov mandat, postanejo glasni. A, če se spomnimo zadnjih mesecev, smo tudi v predvolilni kampaniji največkrat slišali, da oni bi, a tisti drugi niso hoteli. Pa čeprav so pred tem že vse zavozili. In to tako zelo, da oni, ki so zdaj bili, tega nikakor niso mogli več popraviti. Skratka oni drugi so zanič in pokvarjeni, mi pa dobri in nemočni.
Pa kaj bi pogrevala, litanije poznate…
Naj za popotnico novi sestavi Državnega zbora rečem le eno. Stavek zaradi katerega  poslanci  v mojih očeh izgubijo praktično vso verodostojnost, je kratek:
Mi ne, krivi so prejšnji!!!

Ko ga bom ponovno slišala, mi bo jasno, da smo z dežja prišli pod kap.Čase, ki prihajajo– in nas z njimi- bo bolj malo brigalo kako je bilo, hudo pa nas bo skrbelo kako bo. Jutri, prihodnje leto, morda čez nekaj let… Doba suhih krav je menda dolga 7 let… in to ne le v Egiptu!  7 let pa je več kot traja en mandat!

Poslušaj zvočno datoteko

Vlada je delala do zadnjega s polno paro. Med zadnjimi ukrepi je začasna preprečitev izgradnje parkirišč pod ljubljansko tržnico.

Janković ima prav, ko sprašuje zakaj Simoniti tega ni storil že pred dvema letoma, ko je župan objavil namero.Zakaj je državni funkcionar, ki bi moral delati odgovorno, čakal  do zadnjega dneva? Ker je le nekaj dni prej na podoben način blokiral tudi prenovo bežigrajskega stadiona, si mislim, da jih ni prav veliko, ki bi mu verjeli, da gre za  stroko.Ker je Simoniti vedel, da bo njegov naslednik lahko odlok preklical, je njegovo početje še najbolj podobno neodgovornemu  pobalinstvu.tej domnevi v prid govori tudi dejstvo, da je oba objekta zaščitil le začasno. To pomeni, da bo edina posledica zapravljeni denar davkoplačevalcev, saj je priprava  obeh prenov že v teku. Prav jim je, si je  morda mislil minister, naj kar  plačujejo, zakaj pa me niso ponovno izvolili.
Skratka za takšne politike, ki so štiri leta oblačili in vedrili na čelu ministrstev, nam res ne more biti žal. Še več. Poteze, ki jih vlečejo v teh dneh , si velja zapomniti vsaj štiri leta. Tako, da jih bomo lahko primerjali s takratnimi  rešitvami teh, ki oblast prevzemajo v teh dneh.

A, ker smo že pri garažah, vendarle ne morem mimo namer ljubljanskih civilnih iniciativ. Do sedaj so bile proti vsem. Ob bežigrajskem stadionu jih ne bo, ker do nadaljnjega ne bo prenove. Pod tržnico jih očitno tudi ne bo. V grajskem hribu tudi ne bi bile primerne. Ideji, da bi garažne hiše gradili pod obstoječimi parki in dvorišči med bloki, tudi nasprotujejo, ker bi bile ogrožene zelene površine. Skratka garaže nikar! Prav! Ko pa se ti isti ljudje pojavijo v vlogi stanovalcev mestnega središča, ploščo obrnejo.Jezijo se, ker svojih avtomobilov v samem središču ne morejo neomejeno uporabljati in zastonj parkirati.
Izgradnja garaž ob njihovih stanovanjih bi bila rešitev.Vsakdo bi lahko v njih kupil ali najel svoje parkirišče. Tudi tisti, ki bi prihajali na obisk, bi imeli kam. V belem svetu je kar nekaj mest, kjer zaščitena mestna jedra stojijo na pravem labirintu garažnih boksov. Salzburg, na primer.
Ja, kar slišim vas, češ, ta pa res ne ve kje živi! Le kdo pa ima toliko denarja?
Moj odgovor je standarden.Ko kupujete parcelo za svojo hišo, morate nujno  kupiti tolikšno, da bo prostor tudi za vaš avto.In za tiste, ki pridejo k vam na obisk. Na vasi nikomur ne pade na pamet, da bi parkiral pred sosedovo hišo ali na njegovem travniku. Le zakaj v mestih to tako težko razumemo?

Poslušaj zvočno datoteko

Potem ko so borze strmoglavile v črno luknjo, se v zadnjih dveh dneh hitro pobirajo. A strokovnjaki so previdni. Kdo ve kaj bo jutri?

V teh dneh nam je najlažje tistim, ki nimamo pojma o zakonitostih globalnega finančnega poslovanja in nič  o inventivnem financiranju. Seveda ob pogoju , da se nam kljub popolnemu neznanju, po naključju , kje le ni zataknila kakšna zlata rezerva za hude čase. Mi samo gledamo in se čudimo.
Meni  prav nič ne seže do srca nesreča nekega nesramno bogatega  Američana, ki je  na borzi izgubil 3 milijarde dolarjev, niti Roman Abramovič, ki je lažji za 20 milijard dolarjev se mi ne smili. Tudi za tiste ameriške naftne bogataše zaradi katerih je Bush sprožal vojne na bližnjem vzhodu mi je povsem vseeno. Lačni ne bodo, pa čeprav je vsak med njimi izgubil najmanj10 milijard dolarjev. Vseeno mi je tudi zato, ker sem  v teh dneh, ko sem od jutra do večera poslušala kako grozna bo finančna kriza, dojela, da je poslovanje na borzah nekaj takega kot  poker. Največ lahko potegnejo največji bleferji, najmanj pa ziheraši, ki ne znajo špekulirati in jih je tveganja strah.
No, veselje se je včeraj začelo krhati. Borze so se pognane v višave in pokeraši od izgub že odštevajo dobičke. Dokler bo trajalo, jim bo lepo.
No, da ne bi  bilo nesporazuma. Takole, kot sem opisala, se lahko veselijo le naivneži. Razumni ljudje vedo, da jim bodo lastniki za vsako izgubo slej kot prej izstavili račun. Ne le  naftarji, Abramoviči in Greenbergi , tudi Gantarji, Kordeži in Šroti bodo prav vse poskušali dobiti nazaj. Če ne na borzi, pa s cenami in nižanjem stroškov dela. Krog se bo vedno končal pri tistem, ki ima najmanj in plača najtežje.
Kako je s temi izgubami in dobički in kdo pri vsem skupaj potegne najkrajšo, lepo oriše zgodba enega od znanih Slovencev, ki je na borzi izgubil nekaj deset tisoč evrov. Za zdaj. Ko je o svoji nesreči potožil prijatelju tapetniku, je bil oni navdušen. No, končno enkrat sem  jaz bolje  zvozil kot ti! Ne nisi, je odgovoril borzni osmoljenec. Veš, če ne bi izgubil, bi prihodnje leto pri tebi naročil novo sedežno garnituro! Zdaj pa je še nekaj let ne bom.
Tako je s to verigo! Eni so vedno na koncu, in drugi so na njenem začetku! Kje bi raje bili, če bi lahko izbirali?

Poslušaj zvočno datoteko

Kot kaže se resnično mudi. Po svoje je razumljivo. Razmere ne dopuščajo cagavosti in odlašanja. Najverjetnejši mandatar Borut Pahor obljublja, da bo koalicijska pogodba – z njo pa tudi sestava najverjetnejše koalicije-  dogovorjena že do nedelje zvečer.

Časa res ni zelo veliko. Posebej, če vemo, da koalicijska pogodba zajema vsa področja delovanja države in državljanov. Vprašanje  je seveda kako natančno in obvezujoče bo končno besedilo. Pahorjev predlog – kot je znano se je v medijih pojavil takoj, ko ga je razposlal domnevnim partnerjem- je precej načelen in ponuja bolj malo zelo konkretnih rešitev. Predvolilne obljube mnogih pa so bile prav takšne. In to ne le Desusove.
S predvolilnimi programi je pač tako, da morajo predvsem ugajati. Biti morajo zapisani tako, da nikogar ne prestrašijo in, da jih vsakdo lahko v njih prebere tisto kar želi. Takšna je pač politika.
Koalicijska pogodba pa je nekaj drugega. Je dokument na katerega se v času skupnega vladanja partnerji še kako radi sklicujejo.Dobro se spomnimo prerekanj med Janšo in Erjavcem, ki sta zapisano rada razumela vsak po svoje. In sobivanje v bodoči koaliciji ne bo nič lažje. Nasprotno, časi, ki jih bo morala preživeti, bodo neprimerno težji od minulih.
Za ključne reze nobeni časi niso dovolj dobri. Ampak slabi so še malo slabši. Ni naključje, da  tudi zato v teh pogodbah prave reči redko poimenujejo s pravimi imeni. Ena usodnejših rešitev, ki čaka to vlado, zadeva vzdržnost pokojninske blagajne. Niti ena od najverjetnejših koalicijskih partneric ne govori o nujnosti nove pokojninske reforme. Vse se zatekajo k precej bolj zmuzljivemu izrazoslovju. Pahor govori o posodobitvi, LDS o procesu novega medgeneracijskega dogovora, Zares  pa o zagotovitvi dolgoročne stabilnosti sistema. Samo Desus je bil jasen v svojih napovedih. Pokojnina bo 1000 evrov. A resnici na ljubo niti v tej stranki te obljube niso zapisali.
Koalicijska pogodba bo morala vse skupaj le poimenovati s pravim imenom. Ne nazadnje tudi zato, da bodo stranke po štirih letih lahko dokazovale kako so obljube, ki so jih dale v svojih programih uresničile. Ker, saj vemo, narod naš dokaze hrani. Tudi v predvolilnih programih
Poslušaj zvočno datoteko

Mineva teden otroka. Saj ga skorajda opazili nismo,ker smo se morali ubadati s financami in sestavo nove vlade. A je kljub vsemu bil.
Dve zgodbi: Veleblagovnica. Oče pred blagajno zlaga in plačuje, dve-triletnik za njim grabi s polic čokoladice. Oče mu jih puli z rok in zlaga nazaj.«Svoje si danes že dobil.Pusti pri miru!«Trikrat, štirikrat A mali na to uho ne sliši. Ne prvič, ne četrtič. Takrat se oče obrne in malemu položi dlan na s pleničkami podloženo zadnjo zadnjo plat. Dečko je užaljeno tulil, a čokoladic se ni več dotaknil. Tisto, kar je bilo zanimivo pa je bila reakcija nas ,ki smo stali v vrsti za njim. Dokler je vlekel s polic smo se zgražali, češ kako nevzgojen otrok, ko je padlo po riti, smo bili zgroženi nad očetom. Joj , kakšno nasilje. Pa seveda tisto ni bilo nikakršno nasilje. Bila je jasno postavljena meja. A kot  rečeno, v svojim dušebrižništvu tako radi pretiravamo. Saj se spomnite nekaj časa je veljalo, da otroku ne smeš reči ne. Ker bo zafrustriran za vse življenje.
Druga zgodba. Pred dnevi je  kar nekaj prostora v medijih zavzela mama, ki je med noviranji iskala – in tudi našla- zaveznike  za skupno zgražanje nad turistično agencijo, ki je v Gardalandu pustila nekaj mulcev, ker se niso  pravočasno vrnili na avtobus. 35 ostalih, discipliniranih izletnikov jih je čakalo pol ure, potem so se odpeljali in skupino pustili šoferju, ki se je vračal kasneje. Mama je bila zgrožena. Kako si drznejo. Obletela je vse inšpekcije, Zvezo potrošnikov in seveda konkurenčne agencije. In, glej ga zlomka, nikogar ni uspela prepričati, da se je zgodilo nekaj nezaslišanega.. Da bi morali njenega otroka vsi ostali v avtobusu čakati, če je treba tudi do neskončnosti. Saj to je vendar njen otrok. In sama  kar nisem mogla verjeti, ko sem jo poslušala. Mar res ne dojame? Mar res ne razume, da je njena starševska dolžnost, da otroka, ki ga ni opremila za to življenje, da otroka, ki  ga ni naučila niti osnovnih elementov sobivanja v skupini , pač ne more  pustiti od doma. To je pač cena za zanemarjanje starševskih dolžnosti. A kot rečeno, ni bilo videti, da bi to sploh lahko razumela?
In zdaj prva  domneva. Zdi se mi, da sine onega očeta iz veleblagovnice ne bo imel takšnih težav, kot jih ima hči te druge mame. Verjetno sine nikoli ne bo tepen, saj mu bodo starši znali v najzgodnejši dobi dopovedati, da so meje.
Pa še druga domneva. Mislim si, da bo mama zamudnice iz Gardalanda morala še dostikrat reševati hči iz težav. Morda bo morala celo  profesorju na fakulteti dopovedovati, da je njeno hči preslabo ocenil in morda bo morala tudi šefu pri katerem bo dobila prvo zaposlitev ona dopovedati, da  hčero preveč obremenjuje, saj  je tako utrujena, da se ob devetih komajda pobere iz postelje.
In kaj pravite, v kateri koži  od obeh omenjenih, bi se mlad človek raje znašel, če bi lahko izbiral?

Poslušaj zvočno datoteko

Še včeraj 22 tisoč, danes že neomejeno. O zagotovilu države, da bo zaščitila čisto vse bančne depozite fizčnih oseb, govorimo.vRazmere so resne in vsakršen ukrep,ki bi ljudi prepričal naj prihranke pustijo v bankah, je dober. Če bi tudi med varčevalci zavladala takšna panika kot na borzah, je ni države, ki bi lahko komurkoli jamčila kar koli.To seveda  najbolje vedo prav bančniki.

Bančniki natančno vedo, da v resnici ne vedo kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh in tednih.Tudi ekonomisti in skrbniki državnih financ lahko le ugibajo in predvidevajo.
Domala vsi po vrsti poskušaje posege primerjati s tistimi, ko je v začetku 90-tih država morala z davkoplačevalskim denarjem reševati kar nekaj največjih slovenskih bank. Češ tudi takrat je bilo težko, pa varčevalci ob posegih agencije niso izgubili niti tolarja. Kar je res. Res pa je tudi, da je takrat šlo za domačo zgodbo, ki v nobenem primeru ni mogla podirati domin na evropskem ali svetovnem finančnem trgu. Danes je žal drugače. Danes je slovenski finančni trg ena prav majhna domina, ki je zelo odvisna od onih velikih, ki se že podirajo. In seveda upamo, da jih bodo države, ki so jim takšno nenadzorovano poslovanje dopustile, zmogle pobrati prej preden pride val do nas.
Gre za zaupanje, nas prepričujejo. In morda bo uspelo.
Povedno je prebiranje forumov, kjer posamezniki komentirajo dogajanje na domačem in svetovnem finančnem trgu. Razumevanje bistva polnjenja državne blagajne in posledično dajanja državnih garancij za bančne vloge je – sodeč po teh zapisih- nikakršno. Prevladujejo tisti, ki so navdušeni sami nad seboj, ker nimajo ničesar in – po njihovo – tudi ničesar ne morejo izgubiti. Kar je velika zabloda. Logika je ravno obratna.
Tisti, ki nič nima se bo najprej znašel v škripcih. Prvi bo občutil povečanje cen in davkov s katerimi bo država vsaj za silo ohranjala vitalne sisteme. Zdravstvo, šolstvo, policija, vojska… Brez davkoplačevalcev je država revna kot cerkvena miš. Brez davkoplačevalskega denarja so vse garancije zgolj prazna črka na papirju. Če bi prišlo tako daleč, bi namreč privarčevane bančne depozite, vračali vsi. Tudi tisti, ki se komajda prebijajo iz meseca v mesec in, ki v življenju niso prihranili niti evra. V resnici bi bilo tako, da tisti, ki se danes veseli, ker nima kaj izgubiti, prvi ne bo imel s čim plačati računov, hrane, zdravil…Res je, da bi ob morebitnem postavljanju novih temeljev svetovnega finančnega sistema veliko izgubili tudi tisti, ki imajo. Mnogi se še iz Juge  spomnimo kako hitro lahko pade realna vrednost denarja. Danes še tisoč, jutri le še deset- česarkoli pač že.
A vsekakor je res, da se bodo tisti, ki imajo danes, tudi  jutri hitreje postavili na noge, kot oni, ki nimajo danes in so bili brez tudi včeraj. Ne le zato, ker imajo, temveč tudi zato, ker znajo in hočejo. Ta maksima pridobitništva se ne bo spremenila, pa čeprav se morda današnji povampirjeni kapitalizem bo.

Poslušaj zvočno datoteko

V Črnučah so zahrumeli delovni stroji. Rušijo vrtičkarske lope med katerimi je kar precej vikendov in hišic za občasno preživljanje prostega časa. Lokacija je idilična. V mnogih letih skrbnega obdelovanja so zrasla drevesa in grmovnice, nedaleč stran pa…… šumi, šumi Sava…..

Marsikdo od meščanov, ki se gnetejo v mestnem trušču, bi želel imeti počitniško hišico na takšni lokaciji. Nekateri so jo tudi imeli.Vedeli so, da gradijo na črno in na tujem. Mnogi tudi na vodovarstvenem območju. Onesnaženje podtalnice jih ni skrbelo. Tudi  uporaba vseh mogočih …. cidov zaradi katerih je solatica lepše rasla, ne.
Do včeraj, ko so prišli delovni stroji in so zgroženi opozarjali, da bodo načeti improvizirani iztoki iz njihovih stranišč onesnažili okolje. In , da bo kontaminacija velika tudi zaradi razbitih plastenk s herbicidi in pesticidi, ki jih tudi niso pravočasno umaknili iz svojih hišic, pa čeprav so vedeli, da jih morali. Ob strani so jim stali tudi dežurni okoljevarstveniki,ki jih je za okolje tudi začelo skrbeti šele po inšpekcijskih odločbah o rušenju. Prej prav nič.
Razumem žalost ljudi, ki so se potem, ko so desetletja  uživali na prisvojenih parcelah, morali soočiti z rušenjem. Ne razumem pa cirkusa s katerim poskušajo poseg preprečiti. Vsi tisti papirji s katerimi poskušajo zdaj dokazovati kako so svoj čas nekateri med njimi  plačevali tudi najemnino za parcele- tega pa zdaj že kar nekaj let ne počnejo več- ne morejo spremeniti dejstva, da zemljišča niso njihova in, da so gradili na črno.In, da so torej kršili zakon.
Če bi pri nas razumeli bistvo pravne države in, če bi  verjeli, da so zakoni zato, da nas ščitijo pred drugimi in zato, da druge ščitijo pred nami, bi si črnuški vrtičkarji rekli nekako tako: »bilo je lepo, dokler je trajalo!«
A kaj ,ko pri nas domala vsi in vsak dan bolj verjamemo, da so zakonu za neke druge ljudi. Če njihove zapovedi trčijo z našimi  interesi, potem z njimi gotovo nekaj ni v redu in se jim je treba upreti z vsemi sredstvi. Če si v pokoju in imaš veliko časa tudi s stražo in državljansko nepokorščino.
Si predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi si nekdo omislil vrt z lopo na njihovem dvorišču? Ali pa na zelenici pred blokom? Prav gotovo ga ne bi prenašali 30 let. Gotovo bi se vsiljivca prej znebili.
In v tem je glavna napaka državnih in mestnih inšpekcij. Ne to, da rušijo na črno postavljene objekte, temveč to, da so jih 30 let mirno gledali! Ni čudno, da zdaj ljudje težko dojemajo!

Poslušaj zvočno datoteko

Finančna kriza se poglablja. Na svetovnih borzah že vlada panika. Samo tu in tam se kak indeks prehodno poviša, praviloma potem sledi nov padec. In analitiki primerjave z najnižjimi štejejo že v letih. Podobno je tudi v Ljubljani.

Pristojni zagotavljajo, da v Sloveniji ni razlogov za skrb. Jasno, kaj pa naj bančniki rečejo drugega! Varčevalci naj bi jim, za zdaj, še verjeli. Kljub temu pa tudi v vrhovih naših bank, ki imajo največ depozitov upajo, da se bo po vzoru nekaterih evropskih držav zelo kmalu oglasilo tudi naše finančno ministrstvo in povedalo, da bo tudi naša država prevzela garancije za bančne depozite. Za zdaj pri nas varnosti, velikokrat omenjenih  22 tisoč evrov, namereč ne zagotavlja država, ampak banke in hranilnice, ki bi si po določeni shemi v primeru stiske ene ali druge, pomagale med seboj.
Dejstvo je tudi, da večini varčevalcev višina zavarovanega depozita povsem zadošča. Gre namreč za neto vsoto. Če imate v isti banki tudi posojilo, se to odšteje od vašega varčevanja. In dejstvo je, da je 22 tisoč evrov glede na naše plače v primerjavi s tistimi v najbolj razvitih državah Evrope, relativno velik depozit.
Res pa je, da imajo tisti, ki nikoli niso povsem zaupali borzam, skladom in kar je še teh nekoliko bolj tveganih naložbenih možnosti, v bankah  tudi več denarja. Ne gre za  milijonarje. Tem so denar drago plačani svetovalci  že davno razpršili po najboljših davčnih oazah in donosnih investicijah. A tudi te danes gotovo bilo glava.
Prav za tiste varčevalce, ki imajo v bankah več kot 22 tisoč evrov, se banke danes najbolj bojijo. Ti bodo prvi začeli dvigovati denar. Čisto lahko pa se zgodi, da bodo poskušali svoj denar zavarovati z razpršitvijo po različnih bankah. Najslabše kar pa bi se našim bankam lahko zgodilo pa bi bilo, če bi denar iz naših bank začel bežati v države, kjer so pohiteli z državnimi garancijami za vse vloge. V Nemčijo, Dansko  menda v kratkem tudi v Avstrijo….V teh državah so gotovo pohiteli, ker upajo, da se bo to tudi zgodilo, pa čeprav vedo, da je napoved takšne garancije dvorezen meč. Ene bo privabila, drugi se bodo zgrozili. »Mar je res že tako hudo?«
Resnici na ljubo se v takšnim razmerah lahko zanašamo le na lastno pamet. In mobilizirati ves njen potencial. Malokdo od tistih, ki vas prepričujejo v to ali ono rešitev, nima svojih interesov.
Razmere so pač take, da morajo špekulanti postali tudi tisti, ki to nikoli niso bili. Morda  uspe, morda pa tudi ne. V drugem primeru bo to  razplet, ki srečnega konca nikomur ne napoveduje.  Niti tistim,ki so brez  prebite pare, ne!

Poslušaj zvočno datoteko

Filozof Emanuel Kant je že davno ocenil, da je vzgoja eden najtežjih poklicev. Otroka je treba naučiti discipline, a če si pri tem zelo uspešen potem boš zelo verjetno zlomil njegovo voljo za odgovorno odločanje.
In ga pohabil za vse življenje!

Včasih se res sprašujem kako neki so zmogli naši starši in stari starši, ki niso imeli na voljo strokovne literature in tisočih spletnih strani. Tudi ob letošnjem tednu otroka bo očitno največ besed namenjenih nasilju nad otroki. Ki je zavrženo, a žel ne edino zelo škodljivo početje. Bojim se, da bodo tovrstne razprave tudi letos zameglile marsikatero drugo vzgojno dilemo. Tudi starši, ki ne vedo kako otroku postaviti meje in kako jim dopovedati, da se svet ne vrti le okoli njih,so velika grožnja odgovorni generaciji jutrišnjega dne.
Pa ne bi bilo prav, če bi krivili samo starše. Velika večina se jih trudi po najboljših močeh. V svoji negotovosti  se pogosto zanašajo na institucijo, ki njihovega dela ne more prevzeti. Na šolo seveda!
Ta ni vsemogočna! Šolska zakonodaja je učiteljem odvzela domala vse vzvode za vzgojo in discipliniranje tistih otrok, ki od doma prinašajo sprevržene vzorce vedenja in vedenja. O tem pričajo tudi številne tožbe, ki jih sprožajo starši zoper šole, učitelje in vzgojitelje. Kakšno gotovo  upravičeno, a mnoge preprosto zato, ker si nočejo priznati, da so najprej in predvsem kot starši sami zatajili.
Pa to ni vse. Država je rada pametna. Obljublja zakone – recimo tega o prepovedi vsakršnega fizičnega kaznovanja-, piše pravilnike, nudi malice, zahteva standarde, ponuja pomoč pri financiranju vrtcev in podobno, a delovni čas mladih staršev je tabu. Današnji mladi starši so v službah do 17-tih, 18-tih popoldne oziroma zvečer.  Do takrat naj bi bili otroci v vrtcih ali pa pri kakšni upokojeni sorodnici. Stari starši to danes praviloma  še niso. To pomeni, da so starši z otroki le kakšni dve uri dnevno. Če jim seveda malčki ne pobrišejo pred TV ali računalnik. Se temu reče družinska idila? Je to življenje kakršnega si želijo odgovorni starši? Je to življenje kakršnega si zanje država lahko le želi? Se smemo čuditi, če v takih razmerah iz malih človečkov zrastejo veliki otroci, ki ne morejo razumeti, da njihove pravice segajo le do pravic njihovih vrstnikov in, da tega še tako zaščitniški starši ne morejo spremeniti.

Poslušaj zvočno datoteko