Majda Juvan

Finančna kriza bo gotovo najbolj udarila tiste,ki imajo najmanj. Ne le pri nas doma, temveč tudi globalno.Spet bodo najkrajšo potegnili v državah,kjer že sedaj lakota pobira največji davek in, kjer smrt kosi zato, ker v zdravstveni blagajni nimajo niti za najnujnejše. V mnogih državah se v takšnih razmerah lahko zanašajo le na mednarodno pomoč in mednarodne organizacije. Tudi takšno kot je Unicef.

Dobro se spomnim koliko prahu je svoj čas dvignil Tomo Križnar,ki je brez dlake na jeziku govoril o vlogi in poslanstvu teh mednarodnih organizacij. Pri nas je bil med prvimi, ki je opozoril, da tudi, ko gre za Unicef ni vse zlato kar se sveti. Opozoril je, da gre mnogo preveč zbranega denarja za samo organizacijo in, da ga mnogo premalo konča pri tistih, ki naj bi jim bil namenjen. Večkrat je ponovil  nikoli ovržene trditve, da  gre kar v Unescu okoli 80 odstotkov nabranega denarja za samo organizacijo, le 20 odstotkov pa ga dejansko dobijo tisti, ki jim je namenjen.
V teh dneh me je nekaj člankov ponovno spomnilo na te polemike..
Zelo znana in prijetna slovenka TV voditeljica je pred časom postala ambasadorka Unicefa. Tako kot že nekaj medijsko znanih Slovencev pred njo. In tudi ona  je odpotovala v eno od afriških dežel gledat bedo otrok, ki še vedno umirajo zaradi tetatusa.Tetanus je bolezen, ki jo je s cepljenjem mogoče preprečiti.Verjeli ali ne, ena doza cepiva stane vsega 3 cente in pol. A za Srednjeafriško republiko, ki jo je naša ambasadorka obiskala  s 33-timi kolegi iz drugih držav, je očitno tudi to preveč.
In zdaj dilema. Kaj mislite ali bo Anja uspela dodatno v Sloveniji za afriške otroke nabrati vsaj toliko denarja kot je stala njena pot v to deželo? Ga bo morda lahko primaknila sama? Tako kot to seveda lahko naredi slavna in pregrešno bogata Angelina Joly? Če ji to ne bo uspelo, potem bo njena pot pač zgolj in samo precej drago eksotično turistično potovanje na račun Unicefa in bede teh otrok.!
Žilica mi ni dala miru in sem preračunala samo stroške letalskega prevoza za tistih 33 ambasadorjev, ki so šli skupaj z Anjo gledat svet kakršnega večina med nami, na srečo, ne pozna. Samo za povratne karte z Evropo je Unicef plačal okoli 25 tisoč evrov. In za ta denar bi lahko v Srednjeafriški republiki cepili kakšnih 70 tisoč mater in s tem prepričali neonatalni tetanus njihovih otrok.
Če bi si takšno potovanje za to, da bi ljudi osveščali o nujnosti pomoči, ti ambasadorji plačali iz svojega žepa, ne bi dvomila. Ker pa si ga ne, pač nikoli ne moremo vedeti, ali takšni ambasadorji Unicefa res mislijo le na dobrobit otrok ali pa vsaj malo tudi na lastno promocijo.
Morda bi bilo dobro, da bi ti ambasadorji vsaj kdaj pa kdaj na ta svoje potovanja pogledali tudi iz tega zornega kota!

Poslusaj zvocno datoteko

Semulič je zajahal svojega konja in izstrelil: zajamčeni dohodek ne more biti nižji od 500 evrov. Prav res! Konec koncev delavcev imajo tudi otroke.Ni razumno, da bi bila najnižja pokojnina 500 evrov, plača pa le 400 in nekaj. A delodajalcev so pobudo nemudoma zavrnili.

Potrebujete še kak dokaz za to, da so upokojenci v tej državi trenutno daleč najbolj vplivna socialna skupina. Prizadevanjem za višje pokojnine, se nobena druga ni kategorično uprla. Do tik pred zdajci, ko so svetovalci bodočega mandatarja le opozorili na to, da so časi resnično negotovi in, da nihče ta hip ne ve kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih. Bomo zvozili ali pa se lahko tudi nam primeri kaj podobnega kot v teh dneh že preživljajo na Islandiji, ko se ruši vse  v kar so verjeli, da jim zagotavlja  solidno prihodnost. Do prihrankov ne morejo, državne dajatve so blokirane, država je pač bankrotirala. In bankrotiraš takrat, ko imaš več upnikov kot dolžnikov in, ko ti nihče več noče posoditi denarja.Če ni kje vzeti, potem pač ni.!
Če bi se primerilo tudi nam, bi bile vse sedanje obljube le prazna črka na papirju.Ne le upokojenci, velika večina ljudi bi se znašla na samem robu preživetja..
A politiki pač ne morejo iz svoje kože. Da bi zmogli na vrh, pač obljubljajo.Očitno se ponavlja zgodba iz prejšnjega mandata. Vse zadnje leto je vlada hitela obljubljati in zagotavljati brezplačne vrtce, malice, draginsjke dodatke, poceni vinjete , višje plače v javnem sektorju…In bati se je,da bo šla nova po njeni poti..Kje bo jemala, prejšnje ne zanima več, zdajšnja pa tudi še ne ve!
Ob takšnih rokohitrskih rešitvah in predlogih ni čudno, da večji del mlade, zaposlene generacije o svoji starosti sploh ne razmišlja. Češ, kje je še to in tako ali tako, takrat pokojnin ne bo več.Takšno razmišljanje pa tudi pomeni, da bo prej, kot je bilo pričakovati, začelo zmanjkovati tudi za že upokojene generacije.
Logiko, da pač potrebujemo več, kot dobimo in , da nam nekdo nekako to pač mora dati, bo slej kot prej povozila kruta realnost. In tudi generacije, ki so sicer  verjele, da so pokojnine zagotovilo za lepo starost, bodo morale najti druge vire. Morda tudi premoženje, ki so ga s težavo spravili skupaj, ko so še delali. Pri nas tudi na stara leta živimo v velikih stanovanjih in hišah, morda tudi  v počitniških hišicah. Tudi zato, ker vse to poskušamo ohraniti naslednikom. A morda se bomo morali tudi Slovenci sprijazniti s kroženjem. Ne le s selitvami iz majhnih v velika stanovanja, ampak tudi obratno,ko velikih več ne potrebujemo. Takšno razmišljanje je pri nas bogokletno. A v belem svetu so ga že davno vzeli za svojega. Tam je življenje običajnih smrtnikov precej bolj uravnano na možnosti in manj na želje.

Poslušaj zvočno datoteko

Potem ,ko so razprave o duhovni oskrbi bolnikov v bolnišnicah in zaporih potihnile, sta odhajajoča ministra Kukovičeva in Šturm  podpisala pravilnik, ki bolnišnicam in zaporom nalaga zaposlitev duhovnikov.

Pravilnik je sicer napisan precej nejasno, a osnovne dileme ni. Vse bolnišnice, ki imajo več kot tristo postelj bodo morale zaposliti svoje duhovnike. Denar za plače bomo seveda velikodušno prispevali vsi davkoplačevalci. Namesto za zdravila, bo pač šlo za duhovnike. Če bi sklepali po številu postelj v slovenskih bolnišnicah – okoli 9600 jih je - si lahko delo in solidno plačo obeta  kakšnih 30 duhovnikov.
Podrobni pregled števila postelj po slovenskih bolnišnicah  pokaže, da bodo v nekaterih morali zaposliti kar nekaj duhovnikov. Bodo v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer imajo okoli 2700 postelj, morali zaposliti devet duhovnikov? Ali pa drugače! Ker na Onkološkem inštitutu, v bolnišnicah na Jesenicah in v Izoli nimajo niti 300 postelj, mar to pomeni, da jim tam ne bo potrebno zaposliti niti enega?
Pa to ni edina dilema! Zanimivo je, da pri zagotavljanju denarja za plače duhovnikov ni nobenih težav. Pred nekaj tedni so morale babice zagroziti s stavko, da so jim plačo popravili za nekaj deset  evrov.
In še eno vprašanje se mi je porodilo. Zakaj neki so duhovniki v bolnišnicah neobhodno potrebni, v domovih upokojencev pa ne? Povprečna ležalna doba v slovenskih bolnišnicah je okoli 5 dni, v domovih upokojencev pa je praviloma doživljenska. A v domovih upokojencev nikomur ne pade na pamet, da bi tam zaposlil duhovnika. Pa se bojim, da bi tam imel več dela in tudi več je tistih, ki bi si ga zaželeli ob postelji. Nenazadnje je tri četrtine stanovalcev nepokretnih. In kje je razlog?
Seveda gre za denar, so nam povedali na Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Stroške za duhovnike v bolnišnicah je mogoče lepo razpršiti na vse davkoplačevalce, tiste v domovih upokojencev pa bi morali plačati sami oskrbovanci,ki za to ne čutijo nobene potrebe. Duhovno oskrbo jim tako ali tako nudijo okoliški duhovniki. Tisti, ki so jim po krajevno  ustaljenih poteh darovali v času, ko so bili še zdravi in pri močeh. Tudi zato, da ne bodo nanje pozabili takrat, ko bodo nemočni. Kdo ve zakaj v bolnišnicah to ne more biti dovolj?
No, saj verjetno je. A zakaj ne bi državljanov še malo bolj oskubili , če se da, a ne? In je, pač vlada v odhajanju naredila dobro delo. Ki se vsaj štiri leta ne bo pozabilo.

Poslusaj zvocno datoteko

Da se bomo morali v Sloveniji zelo hitro sprijazniti  z višjo ceno vinjet, je bilo jasno od vsega začetka. A bilo je  pred volitvami in le redki so to glasno napovedovali. Mladi  opozicijski poslanec, ki se je v Ljubljano  vsak dan vozil s Koroške je odkrito povedal, da njemu ustrezajo. Z njimi bi v enem samem letu prihranil 1000 evrov. A danes že vemo, da veselje ni bilo dolgotrajno.

Tudi, če ne bi bilo Evrope, se račun ne bi izšel. Žerjavove napovedi o številu prodanih vinjet se niso uresničile. Namesto 3 milijone 300 tisoč polletnih vinjet, so jih prodali približno tretjino manj. Ker je iz tega mogoče sklepati, tudi koliko bi jih bilo mogoče prodati drugo leto, ko bi bil priliv realno še manjši, saj bi Slovenci namesto poletnih kupili letne,ki bi bile še cenejše, na Darsu niso imeli težav z izračunom primanjkljaja. Za poplačilo dolga bi jim zmanjkalo okoli 44 milijonov evrov. Ker bomo zaradi nediskriminatornosti morali uvesti kratkotrajne vinjete in bomo zaradi tega od tujcev izplenili  manj kot letos, je jasno da bomo plačali domači vozniki.Cena vinjet se bo prihodnje leto najmanj podvojila.Vladi podražitve ne bo težko sprejeti, saj krivca, ki nas je lani poskusil preslepiti s poceni vinjetami, ne bo težko najti. A pustimo to.
Vedno, ko pridejo na vrsto naše avtoceste, se mi pred očmi kar stemni. Od tovornjakov. Pred dnevi sem  morala na Štajersko. Desni pas je bil povsem zaseden s tovornjaki. Tu in tam, ko je tisti, kije vozil 72 kilometrov na uro, prehiteval tistega, ki jih je zmogel le 70, tudi levi. Pa smo se vozili. Dolgo in počasi. Od zastoja do zastoja, od gradbišča do gradbišča. Nobena skrivnost ni, da  se tovorni promet prek Slovenije vali zaradi nizkih cestnin. Ker pri  nas kamionarji ob cestah in na počivališčih lahko parkirajo zastonj in, ker lahko, če se jim tako zahoče, vozijo tudi po cestah, kjer je to prepovedano. Praviloma jih nihče ne preganja.
Bojim pa se, da Slovenija  namerava ostati raj za tovorni promet tudi v prihodnje.Medtem, ko so v EU že objavili nove, mnogo višje tarife za cestninjenje tovornega  prometa, smo pri nas sprejeli lepotni popravek. S prvim novembrom se bodo cestnine za tovorni promet v Sloveniji povišale za 10 odstotkov. Ali drugače. Za največja tovorna vozila bo cestnina za kilometer avtoceste dobrih 20 centov. In veste  kolikšna bo v EU?  En evro za en kilometer avtoceste. Petkrat višja bo kot je pri nas. No, morda pa se bo do leta 2011, ko naj bi ta EU cestnina v celoti zaživela, le kdo zbudil tudi pri nas. Ali pa nam je res vseeno in  bomo še enkrat počepnili pred tovornjaki, ki ko govorimo o prometu, prispevajo 90 odstotkov škodljivih vplivov na okolje.
Shranite fotografije, da bodo vaši vnuki vedeli kako lepo je bilo nekdaj tod okoli!

Poslušaj zvočno datoteko

Če včeraj dopoldne niste bili v središču Ljubljane, ste zamudili eno lepših podob našega glavnega mesta. Prometa malo ali nič. Povsod tekači in tisti, ki so navijali zanje.

Sama teka ne maram. Z veseljem gledam druge, da le meni ni treba. Nekajkrat v življenju sem sicer poskusila, a sem – na srečo – dovolj hitro našla dober izgovor za zaključek vsakokratne tekaške turture. Je pa res, da imamo v družinskem in prijateljskem krogu kar nekaj takih, ki jih nobena muka ne more odvrniti od teka. In ti se vsako leto udeležijo tudi ljubljanskega maratona. In zaradi njih sem vsako leto med navijači.
Zadnji mesec je bil sprehod po ljubljanskem PST-ju naravnost nevaren. Tekači so se morali dobro organizirati, da se niso pretirano ovirali. Sprehajalci in mamice so jim bili povsem odveč. Oktobra slovenski tekači ponorijo. Povsod so. Na sprehajalnih poteh, na kolesarskih stezah  in, ko se ponoči vozite po neosvetljeni cesti proti domu, morati biti še posebno pozorni, saj se vam lahko kakšen, takorekoč  tik pred zdajci izlušči iz teme.
Ljubljanski maraton je športno rekreativna prireditev.  Prireditelji so pač športniki po duši in telesu in prisegajo na rekorde. Tisti, ki skrbijo za rekreativni del  štejejo udeležence, športniki pa vsako leto upajo na časovni rekord. Menda letos niso imeli najbolj srečne roke z izborom vzdržljivih Kenijcev in rekord ni padel.
A dovolj je pogledati ob progo in v ciljni prostor pa je vsakomur jasno, da  pri ljubljanskem maratonu štejejo rekreativci. Letos jih je bilo 15 tisoč. Za eno manjše slovensko mesto! 15 tisoč ljudi, ki zmorejo preteči veliki ali mali maraton in za to celo plačajo. Niti ne tako zelo malo. Prijavnina je bila  20, oziroma  celo 35 evrov za tiste, ki so s prijavo odlašali.
Za to, da so spravili v gibanje toliko ljudi, prireditelji  ljubljanskega maratona, gotovo zaslužijo pohvalo. Kajti ne le ti, ki pridejo na maraton, v zadnjih letih tečejo tudi številni drugi. Tisti, ki morda ne zmorejo toliko. Ne tako in ne drugače.
In si mislim, da je med tistimi, ki začenjajo na novo, kar veliko takih, ki sklenejo, da bodo drugo leto zraven.
Pa ne zaradi Kenijcev. Večina rekreativcev in gledalcev ob progi  jih je komajda opazila.

Poslusaj zvočno datoteko

Zelo počasi se Slovenci vendarle izvijamo iz primeža neusmiljene formalizirane birokracije. Minister Virant je sicer ves mandat zagotavljal, da nas bo odrešil nepotrebnih poti, ker bodo morali birokrati sami izmenjevati podatke, ki so v uradnih in dostopnih podatkovnih bazah, a čisto tako še ni.

Med tistimi rečmi, ki mi presedajo, je tudi potrjevanje zdravstvene izkaznice.Vsake tri mesece je to potrebno storiti na novo. Ker mi na srečo ni potrebno biti pri zdravniku vsakih nekaj dni, moja kartica nikoli, ko sem, ni potrjena.Terminal je od ordinacije moje osebne zdravnice oddaljen 10 minut. Saj ni veliko, a nikakor ne morem razumeti, da preverjanje veljavnosti zdravstvene kartice, v času, ko lahko prek spleta preložite milijonske vsote, kupite stanovanje in luksuzni avto, ni mogoče. Konec koncev nas je davkoplačevalce informatizacija zdravstva veliko stala. No zdaj menda bo. Konec prihodnjega leta. Končno!
Druga zgodba! Mladi očka je nastopil očetovski dopust.V službi se je dogovoril za optimalni čas dopusta, nadomeščanje in najnujnejše reči, ki jih ni bilo mogoče preložiti na kolege. Čez mesec ali dva je ugotovil, da za čas dopusta ni dobil plačila. Zakaj? Zato, ker obrazca, ki ga je potrebno izpolniti v takem primeru, ni odnesel na pristojni Center za socialno delo. Ko so ga na to opozorili, je moral priznati, da bi to nujno moral storiti! A malo ga je le grizlo! Ali v dobi računalnikov tovrstne komunikacije ne bi  mogla urediti kar delodajalec in pristojno ministrstvo, ki za čas očetovskega dopusta prevzame plačo in nadomestila?  Delodajalec namreč najbolj natančno ve kdaj in zakaj delavca ne bo v službi? A kar pozabite! Doba računalnikov gor ali dol- če je birokrat zapisal , da morate k njemu peš in to v urah, ki jih je on določil za uradne, potem pač morate - pa vzemite dopust, če ne gre drugače!
In še ena, ki se vleče kot jara kača. Tudi vi gotovo kdaj dobite priporočeno pošiljko po katero morate priti osebno na pošto. Pustimo ob strani dejstvo, da prijazni poštarji pošiljke raznašajo izključno v dopoldanskih urah, ko naslovnikov praviloma ni doma. Bolj težko razumem zakaj neki je potrebno pri okencu na listek, ki se od pradavnine ni spremenil, še vedno z besedo zapisovati datum prevzema. Kaj mislite ali kdo preverja vaš rokopis? Ali preverja pravopis? Logičnega pojasnila ne iščite, ker ga ni!
Če vprašate birokrate vam bodo povedali, da so vsi ti postopki varovalo pred zlorabami. Zdravstvene kartice morajo biti potrjene, da ne bi bil storitve deležen kdo, ki ni zavarovan. Papir za očetovski dopust mora fizično priromati na center, da se ve, da oče je, in datum mora biti izpisan z besedami, da ne bi vaše mandatne kazni plačal kdo, ki si je ni prislužil! Vse za vašo osebno varnost!
In dolgoživost vseh ,ki od teh nepotrebnosti  živijo… v 21. stoletju

Poslušaj zvočno datoteko

Pa je odšla.Tako kot je prišla. Ovenčana s častmi. Po protokolu… Zdaj bomo še dva dni trepetali in upali, da si ji naši bratranci po imenu, Slovaki , ne bodo bolj prikupili kot smo se ji mi.

In upali bomo tudi,da bi jo morda vsaj malo pokronal tudi slovaški predsednik. Saj vemo, med našim in visoko gostjo je prišlo do nedostojnega razmerja. Najprej so prisotni novinarji poročali, kako nedopustno jo je  ustavil, ko je hotela,očitno nevajena takih protokolarnih reči, kar zakorakati na rdečo preprogo, včeraj pa sem že slišala, da se je ni samo dotaknil, ampak jo je celo odrinil. Pa to še ni bilo vse. Tudi iz avta se je morala izkobacati sama. Niti vrat ji niso odprli..No, če se bo vsaj malo zataknilo tudi Slovakom, bo morda malo lažje pozabila.
Doma bi predsedniku omenjeno še nekako oprostili, nikakor pa si takšne prizanesljivosti ne more obetati zaradi seznama povabljencev. Sami komunisti, da so bili tam, zdaj beremo. Sama kontinuiteta in  nomenklatura. In, ko si človek ogleda seznam s te plati, se mora skorajda strinjati. Kar precej nekdanjih komunistov in njihovih potomcev je bilo tam.Tudi Janez Janša in Dimitrij Rupel z ženo.
Kot rečeno, kraljica je danes že na Slovaškem.
In mi se že vračamo v naše plebejske vode. Finančna kriza je gotovo nekaj ker je prišlo skoraj tako hitro kot kraljica, a žal nič ne kaže, da bo tako na hitro tudi odšlo. Tisti, ki  v evrih komajda zmoremo računati do tisoč, se lahko le čudimo.Z vsakim dnem,ko cena bencina pada-zdaj je že manj kot 70 dolarjev za sod-  nam bo slabše, nas prepričujejo. Verjetno že vedo kaj govorijo.Ali pa tudi ne! Sama se še dobro spomnim  teh istih ekonomistov, ki so le pred nekaj mesecih razlagali, da bo hudič,ko bo cena nafte poskočila na 50 dolarjev za sod. Verjetno so tudi takrat vedeli kaj govorijo. Ali pa tudi ne!
Država  pa gasi požar in daje garancije. Za vse vloge občanov, za kredite bank. Do 8 milijard. Evrov. Država bo neposredno dajala posojila bankam, zavarovalnicam, pokojninskim skladom. Kar pa najverjetneje sploh ne bo potrebno.Samo zato, da ljudem povrnejo zaupanje, so to obljubili. Menda že vedo kaj govorijo.Ali pa tudi ne?
Kaj hočemo, nič ne moremo, zaupati jim moramo.Ker, če jim ne bi, bi verjetno težko zatisnila oči, ko bi razmišljala kje neki bo ta država vzela vse te silne milijarde za takšne in drugačne garancije in za takšna in drugačna posojila. Dobro se spomnim krvavih pogajanj za dvig minimalnih in zajamčenih plač, kjer so se pogajalci pogajali za vsak cent posebej. Ker, da za več ni! Da več davkoplačevalci ne moremo zbrati. Pa je šlo za drobiž v primerjavi s temi številkami. In, saj veste, rada povem,  brez davkoplačevalcev je država revna kot cerkvena miš.
Niti za obisk kraljice ne bi imela!

Poslušaj zvočno datoteko

Težko bi bodoči koalicijski partnerji razpravo o nujnih spremembah pokojninskega  sistema umestili v primernejši čas. Medtem, ko bi pri nas vsi ,ki so stari več kot 50 let radi sebe in vse druge prepričali, da smo pri 55-tih že popolnoma izžeti in izgoreli, je k nam prišla angleška kraljica Elizabeta II, ki pri svojih 82-tih letih starosti in 56-tih letih vladavine ne kaže nobene volje po upokojitvi. A kraljica je pač kraljica. Izjemno trdoživa in – po materi sodeč- tudi izjemno dolgoživa ženska je.

Resnici na ljubo slovenske pokojnine  z njo nimajo  kaj dosti opraviti. Imajo pa zelo veliko s slovenskimi upokojenci, Karlom Erjavcem in Desusom. Nič manj pa tudi s Pahorjem, ki mora realne možnosti nekako uskladiti z obljubami in pričakovanji več kot 40 tih odstotkov slovenskih upokojencev katerih pokojnina je nižja od 500 evrov.  Na eni strani so opozorila strokovnjakov, na drugi pa pričakovanja ljudi, ki s pokojnino ne morejo preživeti.
A izvirni greh  ni v nizkih pokojninah, temveč je v nizkih plačah.
Če je povprečna slovenska neto plača približno 850 evrov, povprečna  slovenska starostna  pokojnina ne more biti povprečno več kot dobrih 500 evrov. Za polno starost in polno delovno dobo.
Ali še huje. Nekdo, ki je vso svojo delovno dobo moral delati za 500 evrov, ne more imeti več kot 330 evrov pokojnine. Beda! Beda prej in beda sedaj!
Ni verjetno, da bo v letih, ki prihajajo bolje. Beda ne bo s tem, ko naj bi v doglednem času začeli izračunavati pokojnino na osnovi vseh vplačanih prispevkih in ne le na osnovi 18-tih najboljših let, nič manjša. Prej narobe.
V takih razmerah je razumljivo, da se zdi strategom najbolje podaljšati delovno dobo do 65-tega ali celo 68-tega leta. Samo tako bi poskrbeli, da bi posameznik dobival pokojnino vsaj kakšnih deset let manj. Starka s koso je  vendarle precej zanesljiva dama. A tudi to je račun brez krčmarja. Delodajalci so prepričani, da si z delavci,ki so starejši od 50 let, ne morejo pomagati. Če je le mogoče jih porinejo državi, sami pa se rešujejo s podjemnimi, honorarnimi in občasnimi zaposlitvami.
Skratka  vse skupaj je še najbolj podobno nerešljivi enačbi. Pa enačba ni nerešljiva zato, ker bi bilo v njej preveč neznank. Nasprotno vse neznanke so znane. Prestari smo, upokojencev je preveč, predolgo dobivajo pokojnino in  previsoka je. Bogokletno, mar ne?
Salomon, ki bo presekal ta gordijski vozel ve že danes, da bo čez štiri leta zanesljivo izgubil volitve.

Poslušaj zvočno datoteko

V Slovenijo je prišla najbolj kronana od vseh kronanih glav. Kraljica Elizabeta II. Tako  kot veleva protokol, bo tri korake za njo hodil njen soprog princ Filip. V Sloveniji bo dva dni.

Prav neverjetno je, kako zelo nas privlačijo kronane glave. Kako zelo nas zanima vse kar jih zadeva. Škandali na evropskih dvorih se najbolje tržijo. Ni malo tabloidov, ki od njih živijo.Vse vemo. Kdo je kdaj s kom, katera je noseča, kdaj in s kom je oni skočil čez plot, katere bolezni imajo v genih, kako malo plemenite krvi se pretaka  po žilah tega ali one izbranke in podobno.
Čeprav so monarhije nekaj kar naj bi počasi le pospravili na smetišče zgodovine -in marsikje tudi so že- povečini v deželah, kjer vztrajajo, ljubijo svoje kralje in kraljice. Če smo se včasih norčevali iz malikovanja, ki ga je bilo potrebno, po dekretu, izkazovati našemu in drugim vzhodno evropskim predsednikom, vidimo, da se Britanci čisto brez prisile in po lastni želji in volji, še vedno zgrinjajo na ulice, ko se tam mimo v kočiji ali posebnem avtomobilu pelje njihova ljuba Elizabeta.
In treba je priznati, da ima priletna, a še vedno zelo vitalna gospa, poseben šarm.
Angleški kraljici Elizabeti so njeni podaniki v vseh teh, več kot 50-tih  letih, le enkrat obrnili hrbet. Sama in njeni svetovalci so podcenili Dianino smrt. Kar nekaj let je potrebovala, da so ji odpustili.
Za dolgoletno vladarico je morda malo nerodno, da je v njihova srca ni vrnila njena vladarska modrost, temveč z Oskarjem nagrajena Helen Mirren, ki je v istoimenskem filmu odigrala lik njim ljube Lilibet, ki je morala prezgodaj sesti na tron in se zaradi vladanja odreči vsemu kar nam ljudem sicer osmisli življenje.
Le, ko gre za denar, tudi Britanci malo ponergajo. Ta njihova monarhija jih namreč zelo veliko stane. In to navkljub dejstvu, da je kraljica ena najbogatejših žensk na svetu. Za  helikopterske prevoze princev na golf igrišča, za dostavo pozabljenih Camillinih čevljev v Kuvajt, za  potovanja na rojstnodnevne zabave morajo podložniki plačati približno 30 milijonov evrov letno. Pred dobrimi 15-timi leti, ko je požar hudo poškodoval grad Windsor je v državi prišlo skorajda do upora davkoplačevalcev. Kraljica je potem vendarle tri četrtine stroškov za prenovo plačala iz gospodinjskih prihrankov. Primaknila je 5o milijonov evrov. To si je tudi lahko privoščila saj takrat odločno najbogatejša gospa na svetu še ni plačevala davkov. Danes jih mora.
Če sodim samo po zadnjih dejstvih, je dobro, da v Sloveniji nimamo monarhije. Slabo bi se ji godilo.Vemo kako zelo težko prenašamo, da nekateri funkcionarji relativno dobro živijo na naš račun. Pa niti večni niso, ker pač morajo na volitve. Monarhije pa so dolgožive. Angleški dvor šteje svojo zgodovino v stoletjih.
A kot rečeno, res jih stane, a Britanci jo imajo radi. In nekaj tega glamurja, ki jo spremlja, bo v teh dneh obsijalo tudi Slovenijo.

Poslušaj zvočno datoteko

Za Desus pač velja, da bi v opoziciji težko preživel. Že v koaliciji je imela stranka  z Janšo veliko težav.V vladi pa mora biti tudi zato, da bo  lahko vsaj kaj malega izplenila za svoje volivce…

Nobenega dvoma ni, da je za uspeh Desusa na letošnjih volitvah daleč najbolj zaslužen Karel Erjavec. Bil je neumoren. Povsod ga je bilo dovolj. Bil je glasen. Za kritike se praviloma ni menil. Tudi z realnimi razmerami se ni obremenjeval. Ne s tistimi na obrambnem ministrstvu, ne z onimi, ki jih v naše loge prinašajo slabi časi. Najnižja pokojnina bo 1000 evrov je rekel.In ostal živ. Celo zelo živ. Ko so Šrotovi povedali, da ne bodo šli v koalicijo, je cena njegovih delnic poletela v nebo. Zase je hotel obrambno ministrstvo, poleg tega  pa še ministrstvo za delo in družino ter za zdravstvo. Slednji dve bi potreboval zato, da bi svojim volivcem lahko nadrobil vsaj nekaj drobtinic. Če bi že tisti tisočak pokojnine moral čakati na boljše čase.
A, očitno se je to pot Erjavec uštel. Ne le, da je Pahorju izsiljevanje presedlo, celo Desusovi poslanski skupini  je prekipelo. In tega niso niti skrivali.
Svojega predsednika so postavili na trdna tla in nazaj za pogajalsko mizo.Čeprav nerad, se je moral odreči tudi obrambnemu ministrstvu.
Seznam ljudi, ki bi bili primerni za ministrske stolčke, je dolg. Najbolj glasno jih ponuja Liberalna demokracija Slovenije.Vključno s predsednico, ki naj bi bila menda najbolj primerna za položaj zunanje ministrice.
Koliko so pogajalci ob tem in podobnih predlogih zvesti izhodiščnemu načelu, da bodo ministre izbirali predvsem glede na njihovo strokovnost, je drugo vprašanje. Politika je pač kompromis. Včasih boljši, včasih slabši.
Navadni smrtniki to nekoliko težje razumemo. Le kako je lahko nekdo dober tako rekoč za karkoli? Erjavec in Kresalova, na primer!
Takole  kupčkanje nekoliko spominja na tisto legendarno Peterletovo izjavo: če bo špičasto bodo vile, če bo okroglo, bo pa lopata… A takšna je pač politika. Je bila, je in bo!

Poslušaj zvočno datoteko