Majda Juvan

Minister za javno upravo  Gregor Virant po vseh anketah sodi med najbolj uspešne in priljubljene ministre v sedanji vladi. Lahko se pohvali, da je javno upravo naredil bolj prijazno in uporabno.In seveda, pozno spomladi je spravil pod streho nov plačni sistem za 160 tisoč delavcev v javnem sektorju.

A zdaj po prvih izplačilih, se je dvignil vihar.Vsakih nekaj ur se oglasi kakšna skupina javnih uslužbencev, ki z doseženim  ni zadovoljna.Tako nezadovoljni so, da napovedujejo stavke.Vseh barv. Od bele naprej.
Vsi vemo, da je bil  novi plačni sistem pripravljen zelo na hitro. Vemo tudi, da se je mudilo zaradi volitev. Če bi šlo gladko in res nihče, tako kot je minister obetal, ne bi dobil manj kot je imel prej, mnogi pa bi dobili več, bi to bila  lepa popotnica sedanji vladi.
A, kot vidimo se ni izšlo. Za to je gotovo več razlogov. Prvi je denar. Ker so nekateri dobili veliko več, so drugi manj. Logično, mar ne? Druga je hitrost. Tisto kar na papirju gre, se v praksi ne izide. Tretja okoliščina je dejstvo, da so zaposleni dobili plače za avgust, ki je dopustniški mesec in se v marsičem razlikuje od drugih v letu. In seveda tudi volitve niso nepomembne. Politiki vseh barv se trudijo za samohvalo na eni in očitke na drugi strani. Ker je do volitev le še nekaj dni, je treba hiteti, saj je jasno, da to kar bodo posamezne skupine dobile danes ali jutri, bodo imele.Po volitvah se nikomur ne bo mudilo.
Ne glede na to, da je tudi minister Gregor Virant zanesljivo vedel, kako bo  nekatere skupine žejne peljal preko vode, je potrebno biti korekten. Razen sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki dogovora ni podpisal, ker je  Branimir Štrukelj že takrat opozarjal, da so rešitve za nekatere krivične, ima Virant prav, ko s prstom kaže na sindikate. Mar predstavniki zdravstvenih sindikatov- razen Fidesa, ki  je svoje člane več kot zadovoljil-  niso vedeli kaj podpisujejo? Novinarji tudi ne? Pazniki prav tako!
Medicinske sestre so morale vedeti, da bo po novem v zdravstvenih timih prišlo do razkola. Le zakaj bi sestra s srednjo izobrazbo za enako delo dobila 500 evrov manj od tiste, ki ima visokošolsko diploma. Ko sta ob bolnikovi postelji, med njima ni razlike!
Je pa zanimivo, da se ob teh polemikah ne pojavljajo pomisleki o izobrazbenih zahtevah. Sama sem prepričana, da se  mnogi davkoplačevalci sprašujemo ali je res na vso silo potrebno v bolnišnicah -pa tudi kje drugje-  grmaditi zahteve po visoko, višje in najvišje izobraženem kadru, če pa  delo očitno zmorejo tudi tiste in tisti, ki imajo le srednjo šolo za katero so se odločili, ker jim je delo z bolniki blizu. In ne razmišljajo o tem, kako lepo bi se bilo od bolniške postelje in nočne posode odmakniti v kakšno pisarno, na kakšno vodstveno  ali svetovalno mesto, kjer je plača višja delovni čas pa  urejen. Ne velja za vse, ni očitek, je pa  vprašanje! In kot rečeno, ne le v zdravstvu! Če je izobrazba sama sebi namen, je denar zanjo slabo naložen.

Poslušaj zvočno datoteko

Predvolilna kampanija v Sloveniji je na vrhuncu. Bledi in neprespani politiki kuhajo še zadnje golaže in prepričujejo prepričane. Z malimi domačimi zgodbami  poskušajo narediti velik vtis. In, kot kažejo zadnje javnomnenjske ankete, jim uspeva. Praktično ničesar jim prav posebej ne zamerimo.

In konec, koncev zakaj bi jim? Slovenija je majhna država in nihče ne pričakuje, da bi  metulj, ki bi pri nas zamahnil s krili, na drugem koncu lahko povzročil potres, ali pa padec tečajev na velikh svetovnih borzah. Resnici na ljubo, je to kako živimo pri nas, bolj kot od ljubljanske borze, odvisno od borz v New Yorku, v Londonu, v Tokiu…..Ni naključje, da so svetovni časopisi danes polni spominov na črni petek pred domala 80-timi leti. Takrat se je po velikem padcu tečajev na newyorški borzi začela dolgotrajna svetovna recesija, ki je posledično omogočila vzpon nacizma in kasneje drugo svetovno vojno. Četrta največja investicijska banka v ZDA Lehman Brothers je tik pred bankrotom. Informacija je že sprožila  padec tečajev na svetovnih borzah. Nekdanji guverner ameriške centralne banke Alan Geenspan  je sedanjo  bančno krizo že označil za največjo po letu 1929. In od tega kako se bodo banke izvlekle – ali pa morda tudi ne- je odvisno kako bomo v Sloveniji živeli v prihodnjih letih. Precej bolj  kot od tega, kdo bo zmagal na naših  volitvah. Dejstvo je, da bi polom velikih svetovnih bank v črno luknjo potegnil tudi naše banke. Tiste v katerih imate morda kak privarčevan evro, tiste v katerih varčujete za stara leta, tiste kamor vplačujete dodatno pokojninsko zavarovanje. Vse skupaj  bi se slabo končalo tudi za naše gospodarstvo in večino zaposlenih. Če bi se odigral tak scenarij, nam tudi nedavna zagotovila guvernerjev evropskih bank, da Evropa še ni v hudi recesiji, ne bi prav dosti pomagala. Da zagotovil našega finančnega ministra Bajuka, ki je samo pred nekaj meseci razlagal, da so napovedi visoke inflacije prenapihnjene , naše gospodarstvo pa v tako dobri kondiciji, kot še ni bilo, niti ne omenjam.Če bi se res zgodilo, bi morali na vse predvolilne obljube naših politikov pozabiti. Papir in naivnost vse preneseta. Tudi zagotovilo, da bodo že čez nekaj let pri nas najnižje pokojnine in plače visoke najmanj 1000 evrov. V takšnih razmerah lahko volivci naredimo samo eno pametno reč. Gremo na volitve. Tako si vsaj očitali ne bomo. Da nismo poskusili izbrati pametnejših, ki vsaj tistega kar je odvisno od domačih razmer ne bodo zavozili in zapravili. In bodo vsaj priznali, da vedo za metulja, ki tam v daljnih  ZDA lahko vsak hip zamahne.

Poslušaj zvočno datoteko

Predvolilni čas, je čas velikih vložkov.Vsi, ki vlagajo upajo, da se jim bo obrestovalo. Tudi zato, sredstva, ki jih izbirajo niso nujno zelo gentelmenska. Vsako informacijo, ki  bi lahko vplivala na razpoloženje volilnega telesa, je potrebno kapitalizirati. Odziv na  oddajo finske televizije je  pričakovan. Vsakdo poskuša pristaviti svoj lonček. In vsi razmišljajo predvsem o tem ali bo povedano prineslo kak glas v njihov skrinjico.
Lahko ste prepričani, da trenutno nikogar od naših strankarskih voditeljev, ki hitijo z izjavami o Patrii, ne skrbi načeti ugled predsednika vlade Republike Slovenije, so pa-  pred volitvami - zelo zainteresirani za politično smrt Janeza Janše. Lahko ste prepričani, da  nikogar v resnici ne skrbi gromozanska vsota, ki jo za oklepna vozila plačujemo davkoplačevalci.Tudi  to, da naj bi na obrambnem ministrstvu sedeli uradniki, ki niti poštene pogodbe niso sposobni spisati jih bolj malo briga. Brigajo jih volitve in možnost koliko tistih neopredeljenih volivcev bi vendarle še lahko pritegnili med svoje privržence.
Izredna seja Državnega zbora bo.Vse stranke si jo želijo. Izredne seje prenaša nacionalna televizija. In kaj je lepšega kot to, da ti  tik pred volitvami davkoplačevalci z obvezno TV takso, plačajo nekaj ur oglasnega prostora? Nobena stranka nima toliko denarja, da bi si ga plačala. Čisto jasno je, da  na tej seji  ne bomo izvedeli ali so Finci podkupovali, ali so ga posredniki delili in ali so ga nekateri – vključno z Janezom Janšo – tudi dobili.Vsaka stran bo trdila svoje in kolikor se bo le dalo, obtoževala drugo. Tega smo že vajini. In tudi naveličani. Če ne prej, bodo z izredno sejo Partie  izgubile ves predvolilni potencial.
In kaj naj v takih razmerah naredi Janez Janša? Obtožbe na njegov račun so hude. Ne bi bil prvi predsednik vlade,ki bi se, čeprav bi zanikal in dokazoval, da ni kriv, moral umakniti.Za zdaj vemo, da bo, če se mu na finski televiziji ne bodo opravičili, tožil. A saj vemo, preden bi sodišče karkoli reklo, bi minevala leta in mandati…. Pa še nekako neresno delujejo naštevanje vseh tožb, ki da jih je in jih še bo Janša vložil proti Ropu, pa Šrotu, zdaj še proti finski televiziji, novinarju. Janez Janša ni nemočen državljan. Janez Janša je predsednik vlade. Si predstavljate koliko tožb bi imel na vseh koncih sveta v ognju predsednik ZDA George Bush, če bi tožil vsakogar, ki je o njem že kdaj povedal kaj slabega, morda celo neresničnega?

Poslušaj zvočno datoteko

Orožarske afere so takorekoč matere vseh afer.Kadarkoli in kjerkoli. Praviloma gre za posle, ki  jih zaradi vojaških skrivnosti ni potrebno prav natančno obelodaniti in praviloma gre za velikanske posle.

Prav res. Le kaj pomenita milijonček ali dva – ali pa 20- pri domala 300-tih milijonih evrov kolikor nas bodo – mene in vas- stale te nesrečne  in še ne povsem primerno oborožene finske patrije, ki jih – to nam je pač že znano- nikoli ne bomo potrebovali. Kupiti smo jih morali  zato, ker dogovor z Natom terja tudi nakupovanje vojaške opreme.Vsi vemo, da gre za vezano trgovino, ki pogosto z varnostno politiko države in povezave nima kaj dosti opraviti. In kaj za Slovenijo pomeni 300 – natančno pa v resnici 278- milijonov evrov? Zato, ker navadni smrtniki toliko denarja nikoli ne bomo videli in torej tudi ne vemo koliko je to, se mi zdi nujna primerjava. Bolj natančno, s 300 milijoni evrov bi lahko v Ljubljani zgradili dva pregrešno draga šentviška predora ali pa tri pediatrične klinike! Jasno?!
Za 20 milijonov naj bi bilo podkupnin, ki  so jih Finci prek domačih posrednikov razdelili slovenkim politikom in funkcionarjem na obrambnem ministrstvu. Tako trdijo finski novinarji. Hočete še eno primerjavo. S tem denarjem je mogoče v Sloveniji ta trenutek postaviti  20 zelo,zelo nadstandardnih vil, na zelo nadstandardnih lokacijah. Jasno?!
In kdo jih je dobil, če jih je? Najbolj vroče ime, ki ga Finci niso prikrili, je ime predsednika vlade Janeza Janše. V njegovem kabinetu  vse navedbe zanikajo. Razumljivo. Tudi Dragan Bavčar ni neznanka v orožarskih poslih. Sedanjih in nekdanjih. Pa še brat Igorja Bavčarja je. Ja prav res, Slovenija je majhna in rek, da roka roko umije pride pri nas večkrat prav kot v kakšni večji.
Podkupnine se vedno delijo pod mizo in prek posrednikov.Walter Wolf nikoli ni skrival , da je pravi poslovni lisjak. Jure Cekuta, slikar pa se očitno tudi ne ogiba novim izzivom. Bil je predsedniški kandidat, pogost gost v rumenih medijih in – tako smo brali –tik pred tem , da mu upniki zarubijo imenitno stanovanjsko hišo.Wolf in Cekuta naj bi bila posrednika. Posredništvo se dobro plača.
V kabinetu predsednika vlade pravijo, da gre za predvolilno spletko.Če bi zgodbo objavili v katerem od naših- domnevno- Janši nenaklonjenih medijev, bi takoj verjela. Ker pa gre za finsko televizijo, ki ji gre  predvsem za razkritje domače podkupovalne afere in je pri tem  Janez Janša- kot politiki tako radi rečejo – le kolateralna škoda, ima vse skupaj drugačno težo. Za Janeza Janšo zelo zoprno težo. Še bolj zoprno, če se spomnimo neaktivnosti naše policije in tožilstva.
Nadaljevanje zgodbe utegne biti pestro. Molk in zanikanje ne bosta zadoščala. Z njima sta se sprva poskusila obraniti tudi irski in izraelski premier Ahern in Olmetr. A sta pod težo obtožb o sprejemanju podkupnin za katere sta do konca trdila, da so neresnične, v dobro njunih strank in držav, vendarle odstopiti.
Pri nas so volitve preblizu. Pred Janšo pa je težka naloga. Kako dokazati, da ni kriv? Morda z razkritjem vseh svojih bančnih računov?  Morda bi šlo, a Aherna ni rešilo. Našli so nekaj tisoč evrov, ki jih ni zmogel pojasniti.
No, morda pa se bo Janez Janša odločil za drugo pot.Vse in vsakogar posebej bo tožil. Poleg Boška Šrota  in Toneta Ropa bi na sodišče gnal še finske novinarje. Vse za dobrobit Rdečega križa!
Samo upamo lahko, da v primeru izgubljenih tožb, ne bo Rdeči križ tisti, ki bo plačeval sodne stroške. Čez kakšnih  pet, ali deset let.

Poslušaj zvočno datoteko

In spet je prvi šolski dan. Če bi človek primerjal čase, ko se je v šolske klopi podajala generacija staršev današnjih prvošolcev z današnjimi, bi skoraj zanesljivo dobil vtis, da  je bila skrb za najmlajše pred 30-timi oziroma 35-timi leti zanemarljiva. Kot, da se takrat ne bi zavedali, da imamo opraviti z našim največjim bogastvom na katerem temelji vsa prihodnost.

Tako je bilo nekoč. V medijih so se vrstile reportaže o dobrih in prijaznih tovarišicah, ki znajo  mimogrede opraviti s skrbmi novopečenih  šolačkov,  pisalo se je o torticah in sokovih, ki bodo na prvi šolski dan pričakali najmlajše in poslušali smo lepe spomine bolj ali manj znanih ljudi na njihov prvi šolski dan. Šestletniki so v šolo vstopali z velikimi pričakovanji. Marsikateri celo z veseljem.

Ne morem trditi, da se mnogi tudi danes šole ne veselijo.A vse tisto, kar odrasli počnemo ob tem prvem šolskem dnevu ,se mi pa zdi vendarle pretirano. Vtis je, da kar tekmujemo kdo bo napovedal več grozot, ki mladi rod čakajo v šolskih klopeh. Prva psihologinja hiti z naštevanjem procentov o nevarnem medvrstniškem nasilju,druga poziva starše, da naj vendarle pozorno spremljajo morebitne znake stresa, ki  lahko otroka hudo prizadene, tretji strokovnjaki  strašijo  z ulico in prometom, četrti se javno prepirajo o slabih, slabših in najslabših učbenikih, peti so še bolj zgroženi zaradi delovnih zvezkov, šesti trdijo, da bodo otroci zanesljivo zboleli zaradi nezdrave šolske prehran, sedmi dodajajo še vpliv računalnikov in televizije, osmi pomanjkanje gibanja, deveti……kdo bi vedel še kaj. Skratka tudi tistim, najodpornejšim, ki vse to uspejo preživeti, zanesljivo ostanejo posledice. Hude in nepopravljive.

Malo pretiravam, seveda! A se mi vseeno zdi, da pretiravajo tudi večni netilci strahov in skrbi. Ne trdim, da se v naših šolah nič od prej omenjenega ne dogaja. Trdim le, da s strahovi pretiravamo. In trdim, da lahko otrok, ki so mu starši v prvih letih z svojim zgledom in vzgojo znali dopovedati, da življenje ni le praznik  ampak je tudi delovni dan in , da se vse na tem svetu ne vrti le okoli njega, z marsičem ob pomoči dobre in prijazne tovarišice, opravi tudi sam. Ne nazadnje je šola tisto socialno okolje, kjer se otroci prvič soočajo z realnostjo. Starši pač večno ne morejo in ne smejo vseh neprijetnosti urejati namesto njih. Vprašanje pa je ali to dojemajo tudi starši. Danes se dogaja, da poskušajo nesporazume v katere se zapletajo sinovi in hčere, starši  reševati  tudi še na fakultetah.V naših časih je bilo kaj takega nepojmljivo. Danes pa to niti ni tako zelo redko.

Poslušaj zvočno datoteko