Majda Juvan

Dokler smo bili v predvolilnem času nihče ni glasno problematiziral dejstva, da je vladni izračun sredstev za dvig plač v zdravstvu, za polovico podcenjen. Na letni ravni višje plače v zdravstvu ne bodo terjale le 120 milijonov, temveč kar 230 milijonov evrov. Kako je mogoče za toliko zgrešiti  mi, ki smo končali vsaj osnovno šolo, težko razumemo. A politika zmore tudi to.

Zdaj pač je kar je. Že leta 2010 bo v zdravstveni blagajni  zmanjkalo domala 100 milijonov. Ob tem dejstvu si lahko predstavljate, da bo tisti papir na katerega so včeraj na skupščini ZZZS zapisali, da se kljub temu zdravstvene pravice ne bodo zmanjšale, dober le z v toaletne prostore.Pa je primanjklaj v zdravstveni blagajni le ena plat  zgodbe.
Pred časom me je doletel manjši, a nujen kirurški poseg. Kljub napotnici, bi morali na kliniki dolgo čakati na vrsto. Pri koncesionarju sta bila potrebna  le dva meseca. Prostori v pritličju stanovanjskega bloka, prijazna sestra,ki si upokojenske dneve krajša  z delom v zasebni ambulanti. Hitra priprava na poseg. In dva formularja. Eden klasičen s katerim potrdimo, da se zavedamo kaj nas čaka in drugi, manjši, neugleden, a poveden. Preden sem vstopila sem namreč morala podpisati, da bom za storitev doplačala, ker bom deležna nadstandardne oskrbe in nadstandardnega materiala..Ker je šlo za majhen poseg – vse skupaj ni trajalo niti 10 minut  -v improvizirani operacijski dvorani sem hitro opazila, da nisem bila deležna niti svežega pregrinjala na mizi, niti svežega papirnatega pokrivala, niti svežih papirnatih copat, niti papirnate čepice. Kar vse so mi svoj čas, v tako imenovanem obubožanem javnem sektorju natikali. Ves ta ne-nadstandard me je stal 30 evrov in podpis stavka, da tega denarja ne bom terjala od  Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Za plačilo sem dobila tudi račun.To najverjetneje pomeni, da  država ve za  ta doplačila in, da tudi na ministrstvu vedo, da nas državljane tako dodatno obirajo za storitve, ki so sicer plačane iz naše skupne blagajne. Kajti storitev je po tarifi zdravnik zaračunal tudi zavodu, saj sem prišla z napotnico.
Vse je dobro, kar se dobro konča. Tudi ta moja zgodba se je. Zaradi tistih 30-tih evrov  ne bomo lačni. A vseeno mi ni. Takšnih zgodb je v slovenskem zdravstvu veliko. Ni naključje, da si želijo zdravniki med koncesionarje. Nadzora nad njihovim delom skorajda ni. Pa bi lahko bil. Konec,koncev  ne gre za barabe ampak za razsodne ljudi, ki pač izkoriščajo možnosti, ki jih dopušča sistem. Jih vi ne bi? Seveda bi jih!
Me sprašujete kaj bom naredila prihodnjič? Nič. Šla bom k tistemu, ki mu bom zaupala, ki me bo sploh hotel sprejeti  in, ki bo naredil, kar bo treba. In dokler bom lahko, bom poravnavala dodatne račune. Samo strah me je, da bodo ti nekega dne tako visoki, da jih ne bom zmogla. In vem, da jih nekateri že danes ne več. Zato ne nakladajmo o enaki dostopnosti do zdravstvenih storitev. Ta vlak je odpeljal že pred mnogimi vladami. In ponovne vzpostavitve reda se do sedaj ni lotila še nobena. Vse so se do sedaj raje ukvarjale s plačami in palačami.

Poslušaj zvočno datoteko