Majda Juvan

V marsikaterem domu je včerajšnje glasovanje v ameriškem kongresu zasenčilo zadnje dejanje slovenskih volitev. Vsekakor je bilo dogajanje v Washingtonu  precej bolj razburljivo in tudi presenetljivo. Večina politikov in analitikov je bila prepričana, da bodo kongresniki 700 milijardni paket državne pomoči bankam, podprli. Pa ga niso.

Dogajanje, ki ga je s svojo gromozansko poročevalsko ekipo v naše domove prinašal CNN je bilo napeto kot kriminalka. Na ekranu smo lahko v živo spremljali glasovanje kongresnikov in sočasno strmoglavljenje borznih indeksov na Wall streetu. Poročila s terena so si sledila po tekočem traku. V dveh urah so se pred kamerami zvrstili vsi, ki so imeli o tej drami – sedanji in prihajajoči- kaj povedati. Od analitikov do politikov.
Čeprav je Busheva administracija z zavrnitvijo doživela enega svojih največjih porazov, se Bush ni skril v svoj kabinet. Takoj sta z izjavami pohitela oba kandidata Obama in McCain. Ker sta pred volitvami sta se malo ozmerjala, a takoj tudi mirila. Skupaj moramo povleči voz. Nekako tako. Podobno so počeli tudi drugi politiki in analitiki. Ne glede na to, da so indeksi drveli k dnu, so v tem duhu poskušali delovati tudi  poročevalci in komentatorji. Poskušali so biti razumni. Med njihovimi sogovorniki ni bilo tistih, ki bi risali črne scenarije o zlomu ameriškega bančnega sistema, gospodarstva in posledično recesije z armadami brezposelnih in brezdomnih ljudi. Četudi ni bilo veliko razlogov za optimizem, so vsi po vrsti mirili v duhu medvedka PU-ja: se bo že kaj takega zgodilo, da bo bolje! In spraševalci niso vrtali dalje! Le zakaj ne? Pa je bila to za mnoge priložnost kariere! A očitno je to pot na preizkušnji nekaj bolj svetega. Vera v liberalni kapitalizem. Zelo verjetno gre  h koncu  znameniti ameriški način življenja, konec je pravljice o tem, da je Amerika dežela enakih možnosti za vse, ki si upajo. Zaradi liberalnega kapitalizma so postali edina in največja svetovna velesila. Zato, da bi postali še bolj  bogati in bolj vplivni so se šli vojne, bili svetovni policaj, svetu določali podobo demokracije, cene orožja in nafte, doma pa brez osnovnih zdravstvenih in pokojninskih pravic pustili četrtino  prebivalcev. Po zlomu borz jih bo še več. In več jih bo ostalo tudi brez domov. Zato, da bodo bogati ostali bogati. Morda malo manj kot so bili do sedaj, a še vedno bogati. Za tak cilj v Ameriki strnijo vrste.

Pa še to: prav nobene želje nimam, da bi podoben poročevalski podvig morala čez teden ali dva gledati tudi doma. Vložki so pri nas sicer manjši, a izgube bi zelo bolele! Pa še drugi bi bili za vse krivi!

Poslušaj zvočno datoteko

Mediji so pomembna reč. Politika brez medijev ne more. Politike brez medijev ni. Predvsem pa brez medijev ni mogoče zmagati na volitvah. Niso mogli sedanji pred štirimi leti in ne bodoči pred dobrim tednom. In jasno je, da je za vse politične dejavnike najpomembneje, da jih v najlepših barvah slikajo največje televizije. POP TV je v zasebnih rokah, RTV pa je od zadnje spremembe zakona tako rekoč v lasti vladajoče koalicije.

Cirkusa se še dobro spomnimo.Nov zakon je, s kasneje sprejetim statutom, RTV podredil vladajoči koaliciji. Opozicija nas je gnala celo na referendum. Po sprejetju zakona  je vlada nemudoma poskrbela  za  prijazno sestavo nadzornega in programskega sveta, malo kasneje pa še za novega prijaznega generalnega direktorja. Od tam naprej so si sledile kadrovske spremembe kot domine. Vasle, Možina, novi uredniki, tudi novi obrazi in glasovi na precej ključnih poročevalskih in izpraševalskih misijah. Razlika je bila očitna. Med tednom smo gledali do skrajnosti negledljive pogovorne oddaje in ponovitve informativnih oddaj izpred domala 20-tih let, ob koncu tedna pa rajali in tancali v ritmu polke in povštertanca.
Si predstavljate, da bi vaš dnevni časopis, namesto aktualnih rubrik vsak dan priobčil prepis poročil in komentarjev izpred 20-tih let? Kako dolgo bi potrebovali za odpoved naročnine?
Želje po spremembah so razumljive. Najbolje jih je ponazoril dr. Tone Jerovšek, ki je razočaran nad volilnimi rezultati povedal, da je med mediji  koalicija lahko računala le na RTV. Samo ta je bila naša, vsi ostali mediji so bili njihove. Nauk je jasen: nova oblast mora nemudoma poskrbeti, da bo RTV  vsaj  štiri leta njihova. Zamenjati mora nekaj ključnih ljudi v nadzornem in programskem svetu, direktorje in ključne urednike. Težav ne bi smelo biti. Zakon in statut zavoda to omogočata. Ne nazadnje ju je Janševa vlada v ta namen tudi sprejela. Težava pri zakonih pa je, da enako dobro delujejo tako za naše kot za njihove. Samo na oblast je treba priti.
Prav zaradi tega nisem povsem prepričana, da najverjetnejši novi oblastniki mislijo povsem iskreno, ko govorijo o nujni in čimprejšnji spremembi zakona o RTV. Le zakaj bi se jim mudilo? Bolj verjamem, da do tega ne bo prišlo dokler določil obstoječega zakona ne bodo  izrabili tako kot so ga ti pred njimi. Opozicija ne bi smela ugovarjati, saj  smo si zapomnili, da je Grimsov zakon popoln. Celo na referendumu smo ga potrdili. Za las. Ko bodo pravi kadri na pravih mestih, pa si bo koalicija vzela čas in v miru spremenila zakon. Za vsak primer. Kaj pa vemo kako bo čez štiri leta.

Poslušaj zvočno datoteko

Predvolilne obljube so past. Tiste, ko politiki delijo sladke besede o tem kako bodo zmanjšali revščino, poskrbeli za boljše življenje vseh in vsakogar razumemo kot okrasje ne Božični jelki.Po uporabi za leto romajo na podstrešje.
Če pa predsednik Desusa v navalu prekipevajoče samozavesti reče, da bodo, če ga bodo še enkrat izvolili, najnižje pokojnine priplezale na 1000 evrov, potem je to nekaj povsem drugega..

Moja, že pokojna mama je bila skromna ženska. Celotno delovno dobo je oddelala kot medicinska sestra. Ko se je teh let nabralo 35, se je upokojila. In vseh 27 let kolikor ji je bilo dano uživati  pokojnino govorila, da tako dolgo ne bo moglo iti. Pa ne zato, ker bi imela prenizko pokojnino, temveč zato, ker je  vedela, da je iz pokojninskega slada dobivala veliko več kot je vanj vplačala.In njena  pokojnina je proti koncu res bila okoli1000 evrov. Za polno delovno dobo in zelo strokovno delo. Ampak moja mama je bila zelo racionalna in razumna ženska. Vsekakor bolj, kot je racionalen in razumen predsednik Desusa Karl Erjavec,ki je kar vsem upokojencem po vrsto obljubil 1000 evrov. Tudi tistim, ki so, dokler so delali, garali za 500 evrov.Tako je rekel!
Zaradi takšnih besed je mogoče politika kadarkoli potegniti za jezik. In upokojenci, ki težko živijo, ne bodo pozabili. Če si v stiski se oprimeš  vsake biljke. Pa četudi je to gostobesedni Erjavec.
Ne preseneča, da so drugi člani in poslanci  te, v zadnjih mandatih ključne stranke za sestavo vladnih koalicij, bolj previdni.Tudi sicer precej bolj racionalna Franc Žnidaršič in Vili Rezman sta že na prvem sestanku poslancev Desusa v novem sklicu precej prizemljila Erjavčeve obljube. Ne 1000 evrov, 700 evrov naj bi bila najnižja pokojnina . Pa ne že v tem mandatu, temveč v tistih po letu 2012.
Ni naključje, da so se oglasili šele po volitvah. In še nekaj je bilo mogoče zaznati.Tako kot že nekajkrat  med mandatom, so Erjavčevi kolegi tudi to pot podvomili, da je obrambno ministrstvo primerno za njihovo stranko. Kar je razumljivo. Erjavec,ki je javno tako zelo jadikoval nad premajhnimi pokojninami, je kot vladni uradnik na obrambnem ministrstvu podpisoval  milijonske pogodbe za oborožitev, ki je bila večno predmet vseh mogočih ugibanj in afer in ki tudi v načelu, v vseh državah velja za vprašljiv strošek. Za strošek od katerega imajo daleč največje koristi  orožarska industrija in veliki lobiji, ki stojijo za njo. No, v našem primeru pa tudi posredniki. In, kaj pa vemo, morda res še kdo.
Ljudje težko verjamemo človeku, ki dopoldne v parlamentu jadikuje nad nizkimi pokojninami, popoldne  navdušeno pozira na  pregrešno dragi patriji, zvečer pa  že uvaža bojno ladjo za nadzor širnega slovenskega morja. Dvoživke med ljudmi ne uživajo velikega ugleda. A očitno preživijo!

Poslušaj zvočno datoteko

Dokler smo bili v predvolilnem času nihče ni glasno problematiziral dejstva, da je vladni izračun sredstev za dvig plač v zdravstvu, za polovico podcenjen. Na letni ravni višje plače v zdravstvu ne bodo terjale le 120 milijonov, temveč kar 230 milijonov evrov. Kako je mogoče za toliko zgrešiti  mi, ki smo končali vsaj osnovno šolo, težko razumemo. A politika zmore tudi to.

Zdaj pač je kar je. Že leta 2010 bo v zdravstveni blagajni  zmanjkalo domala 100 milijonov. Ob tem dejstvu si lahko predstavljate, da bo tisti papir na katerega so včeraj na skupščini ZZZS zapisali, da se kljub temu zdravstvene pravice ne bodo zmanjšale, dober le z v toaletne prostore.Pa je primanjklaj v zdravstveni blagajni le ena plat  zgodbe.
Pred časom me je doletel manjši, a nujen kirurški poseg. Kljub napotnici, bi morali na kliniki dolgo čakati na vrsto. Pri koncesionarju sta bila potrebna  le dva meseca. Prostori v pritličju stanovanjskega bloka, prijazna sestra,ki si upokojenske dneve krajša  z delom v zasebni ambulanti. Hitra priprava na poseg. In dva formularja. Eden klasičen s katerim potrdimo, da se zavedamo kaj nas čaka in drugi, manjši, neugleden, a poveden. Preden sem vstopila sem namreč morala podpisati, da bom za storitev doplačala, ker bom deležna nadstandardne oskrbe in nadstandardnega materiala..Ker je šlo za majhen poseg – vse skupaj ni trajalo niti 10 minut  -v improvizirani operacijski dvorani sem hitro opazila, da nisem bila deležna niti svežega pregrinjala na mizi, niti svežega papirnatega pokrivala, niti svežih papirnatih copat, niti papirnate čepice. Kar vse so mi svoj čas, v tako imenovanem obubožanem javnem sektorju natikali. Ves ta ne-nadstandard me je stal 30 evrov in podpis stavka, da tega denarja ne bom terjala od  Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Za plačilo sem dobila tudi račun.To najverjetneje pomeni, da  država ve za  ta doplačila in, da tudi na ministrstvu vedo, da nas državljane tako dodatno obirajo za storitve, ki so sicer plačane iz naše skupne blagajne. Kajti storitev je po tarifi zdravnik zaračunal tudi zavodu, saj sem prišla z napotnico.
Vse je dobro, kar se dobro konča. Tudi ta moja zgodba se je. Zaradi tistih 30-tih evrov  ne bomo lačni. A vseeno mi ni. Takšnih zgodb je v slovenskem zdravstvu veliko. Ni naključje, da si želijo zdravniki med koncesionarje. Nadzora nad njihovim delom skorajda ni. Pa bi lahko bil. Konec,koncev  ne gre za barabe ampak za razsodne ljudi, ki pač izkoriščajo možnosti, ki jih dopušča sistem. Jih vi ne bi? Seveda bi jih!
Me sprašujete kaj bom naredila prihodnjič? Nič. Šla bom k tistemu, ki mu bom zaupala, ki me bo sploh hotel sprejeti  in, ki bo naredil, kar bo treba. In dokler bom lahko, bom poravnavala dodatne račune. Samo strah me je, da bodo ti nekega dne tako visoki, da jih ne bom zmogla. In vem, da jih nekateri že danes ne več. Zato ne nakladajmo o enaki dostopnosti do zdravstvenih storitev. Ta vlak je odpeljal že pred mnogimi vladami. In ponovne vzpostavitve reda se do sedaj ni lotila še nobena. Vse so se do sedaj raje ukvarjale s plačami in palačami.

Poslušaj zvočno datoteko

Rezultate čakamo. V ponedeljek bodo. Po pričakovanjih poznavalcev, ne bodo  bistveno posegli v obstoječa razmerja Ni pa izključeno, da se bo SDS  tudi letos pritožila.

Janez Janša ni človek, ki bi priznal poraz. Če pa ga že mora, krivde zanj zanesljivo ne bo prevzel. Tudi tokrat očitno ni in ne bo drugače. Takoj po tem, ko se je izkazalo, da je za las izgubil volitve, je podvomil. Gotovo gre za pomoto, morda celo za goljufijo. Če bi uspel vse neveljavne glasovnice spremeniti v glasovnice za  svojo stranko, bi zmagal. Očitno  je še vedno prepričan, da se izplača poskusiti. In danes že beremo, da nekateri volivci dvomijo in, da v stranki ne zanikajo možnosti ponovnega štetja na posameznih voliščih. Če bi ostalo le pri tem, nihče ne bi ugovarjal. Naj pač preštejejo še enkrat. A, če se spomnimo kako se je zaradi nekaj neveljavnih glasovnic zapletlo v Izoli, kjer je  tudi po odpisu le teh, za dva glasova že tretjič po vrsti zmagala Breda Pečan, a je po tem po dolgi sodni kalvariji ta položaj vseeno pripadel Tomislavu Klokočovniku, vse skupaj  ni več zabavno. V politiki belo ni vedno belo, črno pa tudi ni vedno črno. Pa tudi to ni kakšna posebno izvirna ugotovitev. Bolj je nerodno to, da utegnejo tovrstni zapleti precej zamakniti postopke za imenovanje nove vlade. Namesto, da bi  zmagovalci klesali koalicijsko pogodbo, iskali najboljše kadre za ministre, sekretarje in direktorje, bodo čakali ali so sploh pravi za ta posel.
No, za zaprtimi vrati se bo seveda vseeno dogajalo. Resnici na ljubo se že. Dnevno časopisje je že polno nasmejanih obrazov, ki so se pripravljeni ostro spopasti za izpraznjena  ministrska mesta. Kakšen namig tudi – milo rečeno- preseneča. Si predstavljate pravnico Katarino Kresal kot gospodarsko ministrico? Ženska je nedvomno pametna, spretna, lepota ji tudi ne škodi, a nekateri smo še vedno prepričani, da bi morda za tako usodna področja, kot utegne biti gospodarstvo v naslednjih recesijskih letih, le veljalo najti koga, ki področje pozna. Si predstavljate Katarino Kresal, ki množici stavkajočih, jeznih, užaljenih in ponižanih delavcev razlaga, da si morajo zategniti pasove in, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki morajo preživeti z manj kot 500 evri? A, dajmo času čas. Niti koalicija še ni sestavljena. Niti  Desus zanesljivo še ni v njej, niti Erjavec svojim volivcem še ni  jasno in glasno povedal, da se je le hecal, ko je rekel, da bo poskrbel za to, da bo najnižja pokojnina v Sloveniji 1000 evrov.

Poslušaj zvočno datoteko

Strasti se umirjajo. Tisti,ki so se uvrstili v parlament, so si privoščili dan ali dva odmora, tisti,ki so ostali pred vrati  pa se tudi veselijo. Če ne drugega leta, ko bodo še dobivali  plačo, pa če bodo kaj delali ali nič.

Zakon o poslancih je jasen. Če poslanec ni ponovno izvoljen ali pa če iz kakšnega drugega  upravičenega razloga mora zapustiti poslanske vrste, lahko mirno računa na plačo dokler se ne vrne na staro delovno mesto oziroma si ne najde nove zaposlitve. Razmišljanje o njegovi prihodnosti sme trajati eno, ali pred upokojitvijo celo dve leti. Če vemo, da so plače slovenskih poslancev od 4 do 5 tisoč evrov bruto, je jasno, da se nikomur ne mudi  na staro delovno mesto, kjer so praviloma morali delati za pol ali manj tolikšno vsoto. Izkušnje iz prejšnjih mandatov to potrjujejo. Dejstvo, da lahko funkcionarji in poslanci še leto, ali po potrebi tudi dlje, dobivajo nadomestilo plače, je davkoplačevalce pred štirimi leti stalo 600 milijonov tolarjev ali okoli dva in pol milijona evrov. Podobno bo  tudi letos. To pač sodi k stroškom, ki jih  moramo državljani vzeti v zakup. Populizem, češ le zakaj morajo ti imeti več in bolje  kot vsi drugi, nam tu ne pomaga dosti. Povsod po svetu so poslanci in visoki državni funkcionarji v priviligiranem položaju.
Klub vsemu pa se nam le poraja nekaj vprašanj. Predvsem takrat, ko gre za evidentno izigravanje zakonodaje. Poslanci in funkcionarji namreč imajo možnost, da se v treh mesecih  vrnejo na staro delovno mesto. Če tega ne storijo, potem jih delodajalec ni dolžan več sprejeti. A v praksi je drugače. Razen redkih izjem so namreč tudi v prejšnjem mandatu prav vsi vlekli nadomestilo do zadnjega dne, potem pa so prvi dan, ko jim nadomestilo ni več pripadalo, čudežno dobili službo.Glede na to, da ne gre za neznance, ki bi morali  od vrat do vrat moledovati za službo, je jasno, da gre za izigravanje zakona. Lumpi, mar ne? A, bodimo odkriti. Bi vi ravnali drugače, če bi se znašli v njihovi koži? Malo verjetno! Vsi smo krvavi pod kožo!
Minister Virant je med  mandatom  poskušal  privilegije oklestiti.A vrana vrani ne izkljuva oči. Poslanci so bili enotni. Levi in desni. Ukinitev privilegijev bi  poslabšala nabor ljudi ,ki si želijo v parlament,so bili prepričani. In ker si tega ne želimo, jim bomo tudi letos pogledali skozi prste.
Ste vedeli, da tistim, ki bodo dobivali nadomestilo plače več kot pol leta, pripada tudi regres? Jasno! Le kako bi si pa sicer bivši ministri in poslanci lahko privoščili dopust, a ne?

Poslušaj zvočno datoteko

Kar smo si vroče želeli, se je zgodilo. Volitve so za nami. Bilo je zelo napeto. In je še vedno. Kajti domnevni poraženci kar ne morejo verjeti, da niso dobili še enega mandata, domnevni zmagovalci pa se tudi delajo, da še ne verjamejo povsem. A, kakorkoli, preživeli smo! Mi in oni.

Za štiri leta bodo šle obljube na dopust. Čim prej jih bomo pozabili, lažje nam bo. Za štiri leta se bomo iz nepogrešljivih volivcev ponovno prelevili v še bolj nepogrešljive davkoplačevalce.
Zelo turobno je pri Janševih in Bajukovih. Pri slednjih sploh. Bajuk je že ponudil odstop. Če bi ga kakšno leto prej in, če bi ga nasledil kdo, ki bi ga krščanski del Slovenije lahko sprejel za svojega, bi Nova Slovenija gotovo prišla v parlament. Razočarani so tudi v Slovenski demokratski stranki.Verjeli so javno mnenjskim anketam, ki  sože  drugič zapored  slabo napovedale volilne rezultate. Kot smo pri njem vajeni, je Janša takojci poiskal krivdo za poraz pri drugih. V podtonu se je dalo razumeti, da razmišljajo celo o preverjanju neveljavnih  glasovnic, ki da jih je letos veliko več, kot pred štirimi leti. Ker  to ni res, letos jih je 18 tisoč, pred štirimi leti pa jih je bilo 22 tiso, se bodo verjetno premislili. Kdo ve ali bo premislil tudi svoj odnos do prestolnice, ki je bil vsa štiri leta – milo rečeno – nerazumen. Ker ni maral župana, se je Ljubljani ognil ob predsedovanju Evropski uniji, ni je podprl kot evropsko prestolnico kulture, veselil se je dejstva, da je Ljubljana ostala brez približno 60 milijonov evrov, županovim projektom je praviloma odrekal državno podporo in podobno.Volivcev, ki jih je tukaj izgubil ni mogel  nadoknaditi. K nezadovoljstvu volivcev so zadnji hip nekaj pridali tudi zapleti z s plačami v javnem sektorju. Ta je v Ljubljani močan. Dokaz, da ljudje Janševi vladi niso pripisovali visoke kompetentnosti je tudi to, da niti zelo popularna in priljubljena ministra Virant in Zver  nista bila izvoljena. Nasploh je izplen  ministrov  katastrofalno slab. Ob Janši sta bila ponovno izvoljena le Radovan Žerjav in Andrej Vizjak.
A tudi zmagovalce čakajo težki časi. Sestava koalicije bo lažji del posla. Težave bodo kasneje. Recesija je realna grožnja. V takih razmerah bo težko obdržati doseženo. Tudi brez samozavestnih zahtev Desusove baze.
A v politiki je pač tako. Besede štejejo bolj malo. Pomembna so dejanja in za volivce je najbolj poveden pogled v denarnica. Tja bodo negotovi volivci pogledali tudi čez štiri leta. In vse jim bo jasno.

Poslušaj zvočno datoteko

Ne tako dolgo tega me je moj, že nekaj let  polnoletni sin, povprašal kako se predčasno  voli.To nedeljo ga namreč ne bo doma.  Presenečenje je bilo veliko. Kar nekaj volitev in referendumov je že bilo, ko je ta isti sin šele čez nekaj dni ugotovil, da so volitve že bile. Od kod torej letos ta vnema? In menda ne dogaja le pri nas!

Poglejmo možnosti. Državni zbor. Tako prazna dvorana kot med letošnjimi zasedanji, ni bila še nikoli. Cvet slovenskega naroda se je vanjo  vrnil le za tistih nekaj minut, ko je bilo potrebno izpolniti v naprej določeno direktivo o glasovanju. DA ali NE, tako kot je pač določil vodja poslanske skupine. Ker je bilo vse jasno v naprej, je bilo za poslušanje argumentov škoda časa. Bolje zanimivo je bilo v bifeju. Plača  ni bila nič manjša. Tisti, ki so plačani od rezultatov svojega dela ali tisti, ki  morajo vse leto opravičevati vsak porabljeni evro, za takšne napore naših poslancev nimajo razumevanja.
V zadnjih štirih letih je še bolj kot prej, aferaštvo postalo gonilna sila političnega življenja. Vsak, ki je polemike spremljal minuto ali dve je moral biti zgrožen. Kar je res je res. Predstavniki sedanje oblasti odgovornosti za napake niso prevzemali. Ne osebno , ne objektivno.Namesto tega so nas pitali z večno mantro o lastni nedolžnosti in krivdi onih prej. Če bi se morda vendarle izkazalo drugače, so poskusili – in včasih tudi uspeli – onemogočiti  tudi uradne institucije nadzora. Avtoritativnosti oblasti  se vsi bojimo.
Veliko škodo si je oblast  nakopala tudi zaradi vojne z mediji.Takšno bitko politika vedno izgubi. In zanjo praviloma plača visoko ceno. Mediji pač opravljajo nadzorno funkcijo. Tudi prej so jo. Če je ne bi, pred štirimi leti  tedanja vlada ne bi izgubila volitev. Zakaj se je ta oblast, ko je zaznala, da v nekaterih medijih- praviloma so razen nacionalne RTV vsi v zasebnih rokah- nima dovolj častilcev, odločila za brezplačnike, ki naj bi  na kar se le da poprepoščen način demonizirali njihove in glorificirani naše, ne vem. Jasno je, da tak poskus odbije vse, ki niso verniki stranke ali opcije.
Tako kot seveda nikoli ne bom razumela Janeza Janše, ki  je teden dni pred volitvami poskušal briti norce iz Dnevnikovih novinarjev in njihovih bralcev. Le kaj mu je tega treba bilo? Dnevnika njegovi pristaši, ki bi jih morda tudi s takim načinom zabaval, ne berejo. Tak intervju lahko vpliva le na tiste,ki se odločajo na mah.. Ki morda na volitve niti ne bi šli. A, si potem, ko dojamejo, premislijo.
Noben politik ne sme podcenjevati državljanov. In volivcev. Predvsem ne tistih, ki niso že v načelu njegovi. Predvsem med temi je lahko kar veliko takih, ki jim v resnici sploh ni do politike in volitev, a so čisto osebno užaljeni, če jih nekdo tako zelo podcenjuje. In gredo na volitve. In volijo one druge.

Poslušaj zvočno datoteko

Predvolilna kampanija je v zadnjih izdihljajih. Na srečo kandidatov in volivcev. Državljani smo v glavnem že siti vedno istih obrazov in podobnih  obljub. Tudi očitki se ponavljajo.

V nedeljo zvečer ob 19-ti uri bo že jasno kdo je bil bolj prepričljiv. Nekateri že od vsega začetka vedo kako se bodo odločili. To so pač najbolj zvesti privrženci te ali one stranke, oziroma tega ali onega  vodje. Že nekaj časa je znano, da imata največ možnosti Janez in Borut. Ker pa sta si blizu, so pomembne tudi nianse in pomemben je tudi tale zadnji teden
Če poskušamo malo špekulirati, se zdi, da je Janša v prednosti. Te prednosti si ni pridobil s svojimi bolj ali manj posrečenimi, prijaznimi ali nesramnimi nastopi pred volitvami, temveč s popolno marginalizacijo dveh koalicijskih partneric. Ste opazili, da sta NSI in SLS domala izginili s prizorišča. Bajuk in Šrot sta obmolknila in s tem ves prostor na desnici prepustila Janezu Janši.Ta ne skriva potrebe po visoki zmagi. Jasno je, da mu le ta zagotavlja ponovno sestavo vlade. Če bi se desni glasovi delili med tri stranke, bi ga Pahor skoraj zagotovo prehitel. Janez Janša ve, da je relativna zmaga med strankami prvi pogoj za vsak naslednji korak. Očitno verjame, da s sestavljanjem koalicije ne bo imel prevelikih težav. Ker Bajuku in Šrotu ne kaže najbolje, gotovo računa na Erjavca in Jelinčiča. O tem kaj bi to prineslo Sloveniji v prihodnjih štirih letih  kdaj drugič. Če bo – Bog ne daj, treba.
Po tej logiki je glasno bratenje treh na levici, manj razumno. Le kaj bi levica imela od tega, če bi skupaj pobrala 40 odstotkov glasov, ne bi pa imela stranke, ki ji bi predsednik države ponudil mandatarstvo.To bo, kot je znano, dobila stranka z največ poslanci. Ker ni verjetno, da tako prefrigani politik kot je Gregor Golobič ne bi imel odgovora na to vprašanje, bo verjetno res, da je to skrivnost samo za nas navadne smrtnike. Upam, da se ne motim. Ker če se, potem to pomeni, da je res, kar je svoj čas rad javno povedal, češ, da bi bilo za stranko Zares mnogo bolje, če bi v vlado stopila šele  čez štiri leta, ko bi bila na tako zahtevno delo kot je vladanje  bolje pripravljena. Po vseh opozorilih pametnih  in ne nujno strankarsko opredeljenih ljudi, da bi bila lahko še štiri leta vladanje dosedanje opcije usodna, ne le za slovensko demokracijo temveč tudi za nekatera vitalna področja  javnega sektorja in gospodarstvo, lahko le upamo , da si je premislil. In, da ne sodi med tiste, ki radi rečejo, da Janezu Janši iz srca privoščijo še en mandat. Pa ne zato, ker bi se jim zdel tako dober, temveč zato, da bo kašo, ki jo je skuhal, moral tudi pojesti. Časi, ki prihajajo pa žal za nikogar ne bodo lahki.

Poslušaj zvočno datoteko

Kar nekaj dni sem razmišljala koga neki je imel Janez Janša v mislih,ko je na vprašanja Dnevnikovih novinarjev o Patriji kar nekajkrat namesto odgovora priobčil spoznanje, da sloni letijo. In da imajo krila. Pa se mi je posvetilo. Seveda, o Karlu Erjavcu je govoril. Karl Erjavec je slon. Karl s kožo kot slon. Nekdo, ki ne bi imel take kože, zagotovo ne bi preživel vsega tega kar je.

Kar spomnite se! Od spolnega nadlegovanja vojakinj, do razkritja ponarejenih diplom med ljudmi v njegovem najožjem krogu, švercanja prek meje, do nakupa in preplačevanja primernih in neprimernih orožij, kadrovskih menjav na ministrstvu, pa do slabo plačane, kadrovsko podhranjene vojske. In jasno Patrij. A nič hudega! Karl Erjavec danes, Karl Erjavec jutri in za večno. Prav res ta Karl Erjavec ima slonovsko kožo.  Tudi v vladi je dostikrat sprožil veselico. In preživel. V zadnjih dveh letih je bil tako nezanesljiv koalicijski partner, da se  je Janša lahko mnogo bolj kot nanj, zanesel na Jelinčiča. Spomnimo se nepopustljivega stališča pri odnosu do vrednot NOB,  do pokrajin in seveda  revalorizacije pokojnin. Za upokojence je dosegel vse kar si je zamislil. In  se v teh dneh približal desetim poslancem v novem parlamantu. Toliko jih  pred štirimi leti niti v sanjah ni mogel pričakovati. In prav to mu, ker ima pač neverjetno prilagodljivo slonovsko kožo, edinemu že danes zagotavlja vstop v novo bodočo vlado. Ne en ne drug mandatar brez Desusa ne bosta mogla sestaviti vlade. Vsaj tako kaže. Tudi zato, ker bi bila takšna vlada vendarle bolj normalna  kot tista v kateri bi sedel Zmago Jelinčič.
Neverjetno, mar ne? Politična kombinatorika prenese vse. Volivci pa očitno tudi. Sama se vendarle sprašujem kako je mogoče, da ima Desus toliko pristašev? Poznam kar nekaj upokojencev in težko bi rekla, da so na tem svetu samo še zaradi pokojnin. Kar nekaj jih je, ki si srčno želijo, da ne bi šlo bolje le njim, temveč tudi njihovim otrokom in vnukom. In večina jih dobro ve, da  temu izzivu  oni ne morejo več biti kos. Svet se prehitro vrti.Večina jih ima težave že z obvladovanjem  prenosnih telefonov in daljinskih upravljavcev.
A demagogija in populizem  zaslepita tudi razsodne ljudi. Drugače si ni mogoče razložiti vzpona stranke v zadnjih mesecih. En sam draginjski dodatek je pretehtal. Mnogi  upajo, da jih bo v prihodnje še veliko, če bo Erjavec v vladi. In, če bo, kot je povedal, da bi rad, sedel upokojenec še na mesto ministra za delo, družinao in socilane zadeve. Na tem ministrstvu namreč držijo roko tudi nad pokojninsko blagajno. Si predstavljate? Čez nekaj let bodo upokojenci že najmočnejša volilna skupina? Si predstavljate? Saj je res, da bom slej kot prej tudi jaz med njimi, a tega, da bi psu dali čuvati klobaso, si pa ne želim.Zaradi otrok in vnukov ne! Nisem se pred leti  trudila zanje zato, da bi mi bilo danes vseeno kako je njim, ker glavn,  da je meni dobro.

Poslušaj zvočno datoteko