Majda Juvan

V teh dneh tudi tisti, ki nismo poznavalci in navdušenci, spremljamo Olimpiado. Navijamo, se navdušujemo in smo žalostni.

Sama si nisem naravnala budilke na četrto zjutraj. A ni jih ni bilo malo, ki so si jo. Moj sin, ki je sicer nepoboljšljivi zaspane, si jo je že. Si mislim, da je z glasnim navdušenjem zbudil  vse svoje bližnje sosede.
Mlada plavalka, ki je že pred tem nastopom s svojo simpatičnostjo in neposrednostjo osvojila  naša srca, je bila seveda evforična. Le kdo v njeni koži  ne bi bil. Ne le, da je dosegla rezultat kariere, po svoje je rešila celotno slovensko odpravo v Pekingu. Četudi nikomur več ne bo uspelo, eno odličje vendarle je. In saj vemo vsi. Ne glede na vse vljudne besede o udeležbi in  druženju, povezovanju in miru gre na OI vendarle predvsem za medalje. Če jih je veliko, je država uspešna, če jih ni potem te države praktični ni. Od odličij so odvisne nacionalne športne zveze. Če odličij ni, ni televizijskih prenosov. Če ni televizijskih prenosov ni sponzorjev. Če ni sponzorjev ni vrhunskih  tekmovalcev. Če ni vrhunskih tekmovalcev, panoga zamre.Niti na obrambnem in notranjem ministrstvu  ne zaposlujejo tistih, ki nimajo možnosti za vrhunske in odmevne rezultate.
Skratka Olimpiada je en sam velik posel. Športniki pa izdelki, ki jih je mogoče najbolje in z dobičkom prodajati le, če so zelo dobri, uspešni in se okitijo z medaljami.
Včerajšnja neuspeha Petra Kauserja in Urške Žolnir zato nista le njuni osebni razočaranji, temveč tudi vseh, ki od njunih morebitnih uspehov živijo. Mnogi se zanje zelo trudijo, veliko pa je tistih, ki pač pobirajo smetano, sedijo na vseh mogočih stolčkih in si športne boje ogledajo le, ko  je več kamer usmerjenih na častne tribune kot na športno prizorišče.
A bodimo odkriti.
Niso od športnih uspehov odvisni le oni. Tudi mediji smo. Predvsem tisti,ki morajo svoje rejtinge dnevno primerjati s konkurenco. Ali pa športni časopisi,ki se tudi ne prodajajo, če športnikom ne gre. Prav mediji smo iz današnjih športnikov naredili gladiatorje. Namesto levov  so danes v areni  novinarji. Dobro se prodajajo le največji uspehi in največji neuspehi.Od nasmejanega obraza zmagovalca pritegne več pozornosti le še objokana podoba nesrečnega favorita. Bolj kot je obupan, več je vreden.Če ne moremo do solz in smeha favorita, se potrudimo do njegove rodbine. Kauserjeva mama bi včeraj gotovo raje jokala kje za štirimi stenami, a ni smela, ker je tudi ona del tega mozaika. Če že ni bilo medalje, so pa –vsaj posredno – javnost  in pričakovanja sponzorja, ki se  izven olimpijskih terenov rad pokaže ob tekmovalcu, za silo potolažile njene solze. Tisti medij, ki smeh ali jok prvi prenese v naš dom, je najboljši. In k njemu se bodo usmerili oglaševalci in on bo iz športnega uspeha ali neuspeha naredil  boljši  posel.

In nikar se preveč ne zgražajte nad nami, mrhovinarji,kot nam včasih radi rečete. Kdo med vami ugasne televizijski sprejemnik,ko tečejo solze?. Čeprav, seveda vem, da je  odgovornost za podobo na naši strani.
A osebno, verjemite, nas ima večina novinarjev veliko raje smeh kot solze. In zato , bravo Sara!

Poslušaj zvočno datoteko

Minister Žerjav res nima sreče. Ne le, da se razkritja šlamparij na slovenskih avtocestnih objektih kar vrstijo, tudi s prometno varnostjo na teh istih cestah ni čisto tako, kot si je – skupaj s pristojnim resornim ministrom -  še pred časom obetal. Mrtvih na naših cestah je letos še vedno precej manj kot v enakem lanskem obdobju. Letos so slovenske ceste do sedaj vzele 131 življenj, lani kar  182. Je pa res, da se lahko to, po nekaj tako krvavih koncih tedna kot je bil zadnji –umrlo je sedem ljudi -  spremeni. Pa so kazni  vendarle že kar visoke, vinjene voznike lahko policisti celo prenočijo, tistim, ki jih tudi to ne strezni lahko celo odvzamejo avtomobil. Konec, koncev je tudi bencin že tako drag, da bi se tudi to moralo poznati pri  drenjanju po naših cestah. A vse kaže, da nič od tega in vse skupaj še ni dovolj. Denar očitno ni faktor. Menda nam bo res prej zmanjkalo za vodo in kruh kot za bencin in tudi o tistih silnih jadikovanjih, da bo zaradi visokih kazni, ki jih bodo morali plačevati socialno šibkejši očetje, deca gladovala, ni več slišati. Strah pred sankcijami je očitno popustil. Tudi strategi za varnejšo vožnjo po cestah, obupujejo. Ker očitno več ne vedo kaj storiti, so se zatekli k trditvi, da pri nas pač nimamo potrebne vozniške kulture in tradicije. Očitno se, introvertirani  kot smo, zatekamo v kabine svojih jeklenih konjičkov, kjer  postanemo vsak zase nepremagljivi gospodarji  svojega in tujih življenj.Vsaj dokler smo na cesti  se lahko iz malih, upogljivih posameznikov prelevimo v samozavestneze in pomembneze. Čim močnejša je mašina, boljši in mogočnejši smo. Stopalka za plin  nadomesti in podaljša vse kar nam v življenju manjka. Ali pa je prekratko.Noben drug prostor nam  v življenju nam ne omogoča tako hitre in temeljite osebnostne metamorfoze. Bi nas sploh kaj lahko prizemljilo, streznilo? Zakon očitno ne, visoke kazni tudi ne. Kaj pa policisti?
Po mojem je njihova pojava še vedno najbolj učinkovita. Ne poznam voznika,ki ne bi, potem, ko zagleda ob cesti policista, odmaknil noge s plina. Celo tisti, ki vozijo 20 manj kot bi smeli, zmanjšajo še za kakšnih deset. Za vsak primer. Tudi tisti najhujši primerki avtomobilskih mačotov, morda celo podzavestno, pohodijo zavoro.In zato ne morem razumeti, zakaj se naši policisti z radarji valjajo po koruzi, skačejo izza vogalov, kozolcev in dreves ter visijo na nadvozih, namesto , da bi se postavili na najdaljši ravni odsek ob cesti. Ne le, da tam vsi vozimo najhitreje, tudi največ voznikov bi jih videlo in prav  vsi bi zmanjšali hitrost. Tako pa  to naredijo le tisti, ki jim že namenijo loparček in še oni, ki  jih nasproti vozeči opozorijo na past.Tega skrivanja res ne morem razumeti. Saj menda osnovna naloga prometnih policistov le ni pobiranje kazni, ampak je  to umirjanje prometa. Tam, kjer je to potrebno in ima svoj namen. Menda! Ali pa se pač tudi pri tem motim?

Poslušaj zvočno datoteko

Nekaj sto kilometrov južneje se je skupina Slovencev, ki so tam dopustovali do solz nasmejala komentarjem, ki jih je sprožila informacija, da je predor Šentvid ponovno zaprt. Niti dejstvo, da z ometom na tla nedvomno padajo tudi naši težko prigarani davkoplačevalski evri, nas ni moglo spraviti v slabo voljo. Četudi nas bodo prepričevali kako bodo oni - torej oblast- poskrbeli, da bodo težke milijone za popravilo morali dati kar izvajalci, seveda vemo, da si bodo ti, če bi do tega res prišlo, pri naslednjem naročilu prav gotovo poravnali škodo. Z aneksom, če ne bo šlo drugače.
Z naivnostjo torej nismo imeli težav. Z zavistjo tudi ne. Vsaj do trenutka, ko je bilo konec dopusta, ne. A, ko na koncu le zavijete proti domu in pri tem zapeljete na eno od res številnih hrvaških avtocest, črv dvoma le začne po malem vrtati. Kako je mogoče, da je Hrvaška v relativno kratkem času, v letih, ko je bilo pol države v razsulu zaradi vojne, ki je nas le oplazila, zgradila toliko avtocestnih odsekov? Kako je mogoče, da se lahko naša soseda danes pohvali z domala 1200 kilometri avtocest, mi pa jih, razviti in bogati kot radi pravimo, da smo, nismo skupaj spravili niti pol toliko? Ko se je začel Hrvaški cestni stampedo, so naši cestni strokovnjaki privoščljivo razlagali, da se bodo, ker so narejene tako na horuk, te ceste in mostovi kar podirali. Ne vem, ampak v njihovih številnih predorih omet ne odpada? Tudi drsi menda ne!? Kako je mogoče, da Hrvati neustrašno načrtujejo nove in nove odseke? V prihodnjih letih jih bo za 300 kilometrov. Vključno z najdaljšim mostom v Evropi ,ki bo povezal Pelješac z matično državo kar prek sosednje!
Odgovorov na vsa ta vprašanja minister Žerjav ne ve. Tudi na Darsu gledajo v tla. Zidarju o primerjavi med našimi in sosedovimi izvajalci ni potrebno odgovarjati. V Sloveniji je njegov SCT največji in brez konkurence. Tudi večina naslednjih odsekov bo njegovih. Plačniki za opravljeno in neopravljeno pa zanesljivi. Davkoplačevalci . Neposredno ali pa preko posojil.
Vsakega dopusta je enkrat konec. In doma? Vse po starem. Predor zaprt, minister nesrečen, Darsovci užaljeni, Zidar pa na meji zdrave pameti. Važno je , da smo davkoplačevalci čili in zdravi, mar ne?

Poslušaj zvočno datoteko