Majda Juvan

Nesreča slovenskih alpinistov v Pakistanu ni pretresla le tistih, ki jim je ta šport blizu, temveč tudi mnoge, ki novice o dosežkih slovenskih alpinistov spremljamo le občasno. Pavle Kozjek je več kot 30 let pisal zgodbo slovenskega gorništva.

Novica je zaokrožila po medijih in forumih. V njih se pogosto oglašajo isti ljudje. Morda sicer nimajo možnosti za izmenjavo mnenj, morda verjamejo, da morajo tisto kar imajo povedati, prebrati tudi drugi ljudje, morda je to njihova edina možnost za krepitev lastnega ega. Morda. A tisto kar je bilo mogoče prebrati na najbolj obiskani informativni spletni strani takoj po objavi domneve, da je v Himalaji izgubil življenje eden najboljših slovenskih alpinistov Pavle Kozjek, bi moralo zaskrbeti prav vse. Toliko primitivnih in pritlehnih komentarjev, v duhu » prav jim je, kaj so pa rinili tja gor« a žal še z veliko bolj žaljivimi in grobimi besedami, nihče normalen ob taki novici ne bi mogel pričakovati, kaj šele zapisati. Forumi očitno privlačijo tudi osebnostne invalide, ki svoj domnevni pogum lahko razkrijejo le skriti za anonimnostjo. Nekdaj so v ta namen delovala anonimna pisma, danes so forumi enako učinkoviti, a veliko bolj dostopni. In ob tem se človek res vpraša ali niso sodobne možnosti komuniciranja, enega najsvetlejših temeljev demokratične družbe, torej načela, da ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje, pripeljale do absurda oziroma svojega nasprotja. Tudi pri govoru in pisanju je moja svoboda omejena s svobodo drugega. Ni res, da imam pravico govoriti in pisati, da je prav, da se je nekdo smrtno ponesrečil. Ni res, da imam pravico ljudem v stiski odrekati pomoč. Ni res, da imam pravico nekoga označiti za budalo, ker je alpinist. Vse to in še mnogo bolj grobo so zapisali.Težko razumem, da niso pomislili niti na najbližje domnevno smrtno ponesrečenega Kozjeka. Ali pa so, a je bila potreba po demonstriranju svojega sprevrženega poguma prehuda. Pa ne le to pot. Praviloma se ob vsaki nesreči oglasijo ljudje, ki brez vseh zavor klepljejo svoje resnice….
No, resnici na ljubo je administrator spletne strani 24 ur najbolj bolne izjave po določen času izbrisal. A dilema kaj lahko storijo urejevalci strani, da bi pred najbolj primitivnimi pisci zaščitili osnovno človeško dostojanstvo, ostaja. Ukinitev forumov bi bila slaba rešitev, cenzura v temeljnem pomenu te besede bi bila gotovo hitro izrabljena v dnevno politične namene, kultiviranje dopisovalcev pa tudi sodi v rubriko misija nemogoče. Za zdaj nam razen osebne distance in prezira kaj dosti drugega ne ostane!

Poslušaj zvočno datoteko