Majda Juvan

Tisti, ki ste nori na šport, ste uživali, tisti, ki niste, pač ne. Olimpijske igre so končane. Tudi z vsemi presežniki o igrah, rekordih in medaljah smo opravili. Vse naše so preštete in vsi slovesni sprejemi so že za nami. Bolj po tihem so domov prišli tudi tisti, ki so upali na več, pa se ni izšlo.

In prav gotovo je zdaj pravi čas za besedo ali dve o statusu in prihodnosti vrhunskega športa pri nas. Dobitnik zlate medalje Primož Kozmus je prevzel pobudo. Njegova izjava, da bi morali biti dobitniki olimpijskih medalj za svoj dosežek nagrajeni  z  doživljenjsko rento v višini vsaj dveh slovenskih  povprečnih plač je, razumljivo, spodbudila številne razprave. Resnici na ljubo so med tistimi, ki menijo, da bi  nečloveške napore za  tako zelo želeno medaljo morali nagraditi z rento, v glavnem športniki. V nacionalnem zanosu, ki ga v Sloveniji vedno znova sprožijo veliki športni dosežki, je simpatije mogoče zaznati tudi med športnimi navdušenci. A mislim, da bi bilo zelo narobe, če bi preslišali tiste, ki razmišljajo drugače. Po moje pri  priporočenih razmislekih le ne gre zgolj za prislovično  slovensko zavist. Morda čas evforičnih sprejemov najboljših za odločitve, ki bodo  posegle v strategijo razvoja slovenskega vrhunskega športa, ni najboljši. Temeljno vprašanje na katerega je potrebno odgovoriti se glasi:ali dosežki v vrhunskem športu  presegajo vse ostale tako zelo, da  bi si bilo z njimi mogoče do konca življenja prislužiti solidno rento? Zakaj  na kaj podobnega  nebi smeli upati tudi tisti, ki bi bili najboljši na matematični ali pa morda šahovski olimpiadi? Da o oddolžitvi države kakšnemu umetniku ali glasbeniku, ki bi s svojimi vrhunskimi dosežki, v katere je tudi vložil desetletja  dela,  poskrbel za mednarodno  promocijo svoje države, niti ne govorimo.Pa to še niso vsi dvomi in vprašanja. Kaj bi naredili s športnikom, ki bi bil nedvomno pripravljen za vrhunski dosežek na olimpiadi, a bi se tik pred nastopom poškodoval? Mar bi bilo pravično, če bi njegova desetletja odrekanja ostala neporavnana? Gotovo ne, saj živimo v družbi, ki je vsaj načeloma socialno naravnana in imamo zaposleni pravico tudi do bolniške in morebitne invalidnine?
Zaradi vsega tega in še česa, bo potrebno o rentah temeljiti premisliti. Ne nazadnje tudi zato, ker mladega človeka pri njegovih 30 ali 35 letih  ne gre pošiljati v pokoj. Poleg tega so nekateri vsemu navkljub tudi doštudirali pa tudi finančno niso tako zelo nebogljeni.Veliko nekdanjih športnikov ima podjetja, firme, lokale, zelo soliden osebni in bivalni standard, ker so znali sponzorski denar dobro obrniti. Hvala Bogu!  Gotovo so tudi takšni, ki se niso znašli.Vendar, ali ni tako na vseh področjih? Prav res, pametnejši od mene, bodo morali razmisliti o teh predlogih. Da ne bo več škode kot koristi. In novih krivic.

Poslušaj zvočno datoteko