Majda Juvan

Tisti,ki ste nas včeraj poslušali ste  že slišali, da vojaki  ob naravnih nesrečah pomagajo le, če je to glede na njihovo opremo smiselno in, če so za to posebej zaprošeni. Lani v Železnikih so, letos jih po ujmah s točo še niso poslali na teren.

V primerjavi z nekdanjo naborniško vojsko so danes vojaki profesionalci, ki imajo delovne obveznosti in delovni čas, kot vsiostali.Resnici na ljubo tudi mene niso moji delodajalci poslali pomagat v Prlekijo, pa tudi nikogar drugega od javnih uslužbencev, ki so  ravno tako kot vojaki pripeti na državne jasli, ne.
Časi so se pač spremenili. Nekdaj je bilo udarništvo vrlina. Danes so mnogi prepričani, da roke in lopata niso več kos sodobni mehanizaciji. A ravno odpravljanje posledic zadnjih neurjih nas opozarja, da pri tem morda malo pretiravamo. To najbolje vedo tisti,ki so se v teh dneh soočili  z uničenimi domovi. Mnogi si sami niso mogli pomagati. Popravilo strehe terja močne in spretne ljudi ali pa denar. In kakorkoli že gledamo in razmišljamo so bili le gasilci tisti,ki soljudem v teh razmerah priskočili na pomoč.V nedeljo na zelenici pred gasilskim domom v Ptuju ni bilo dovolj prostora za vse,ki so prišli pomagat iz vse Slovenije. Treba je vedeti, da so to prostovoljci, ki so sicer res gasilci, a v resnici nimajo čisto nič več prostega časa kot ga imamo vsi ostali. Ravno tako imajo svoje službe, svoje družine in druge obveznosti. Konec koncev bi tudi gasilci lahko rekli, da je njihova dolžnost gašenje požarov, ne pa pokrivanje streh. Na srečo tega ne naredijo. Ker, če bi, potem res ne bi bilo nikogar več ,ki bi pomagal ljudem v stiski.
Ta pomoč in sočutje sta se v časih ,ki jih živimo kar porazgubila. Zgodba je iz Štajerske, a verjetno  bi podobno  lahko povedali tudi  drugi. Medtem, ko so se domači ob pomoči sosedov  poskušali pokriti nadomestiti razbite in uničene strešnike,se je po cesti pripeljalo nekaj  mladih gospodov na dragih kolesih in v imenitnih kolesarskih opravah. Ustavili so se in  spraševali krovce, če vedo ali je pot  do tam in tam že počiščena….« veste mi smo si prišli ogledat kaj  je naredila toča…grozno , res grozno! No, pa srečno in na svidenje!«
Ja, res grozno, ne pa tudi povsem nenavadno za čase,ki jih živimo. Če drugega ne, si velja prigodo zapomniti, da se kaj podobnega, nepozornim kot smo , ne bi primerilo tudi vam ali meni! In tudi zato še enkrat, vse priznanje vsem,ki se vam kaj takega niti v sanjah ne more primeriti in predvsem vse priznanje prostovoljcem,ki jim nikoli ni škoda ne časa in ne moči,ko je treba pomagati ljudem v stiski. Da ne bi kdo mislil, da so gasilci  po vaseh le zato, da prirejajo gasilske veselice!

poslušaj zvočno datoteko