Majda Juvan

Za upokojence z najnižjimi pokojninami je danes lep dan. Dobili so tako imenovani draginjski dodatek. V predvolilnem letu  je koalicija tistim, ki imajo manj kot 599 evrov pokojnine, namenila od 80 do 150 evrov.

Skrbno ravnajte z njimi, kajti naslednja štiri leta skoraj zanesljivo ne bo takšnega darila.
Pa ne gre za to, da vam ga ne bi privoščili, sploh ne. Sama si težko predstavljam kako je živeti s 400 evri. Morda tam, kjer sta v hiši dve takšni pokojnini, pred vrati pa ohišnica, še gre. A kako s 400 evri sam preživeti v blokovskem stanovanju sredi mesta, si res ne predstavljam. In tudi si ne predstavljam kako je za denar prositi otroke, ki praviloma tudi sami nimajo dovolj.Kako naj bi imeli, če pa je morda njihova plača tudi komaj 400 ali 500 evrov pa morajo poleg sebe v življenje in na pravo pot spraviti  še –recimo-dva otroka. Težko bi se odločila kdo je v večji stiski.
Pokojninski sistem z nami vred brede v velike težave.Upokojencev je vedno več in prej kot v dveh desetletjih bo moral en zaposleni preživeti enega upokojenca..Da ne boste preveč računali, vam kar povem, da danes ob današnjih prispevnih stopnjah. Delavec s povprečno neto plačo okoli 800 evrov v pokojninski sklad vsak mesec prispeva manj kot 200 evrov. To pomeni, da bo taka-takole po domače in čez palec- čez 20 let taka tudi višina povprečne pokojnine. 200 evrov. Ob tem kar danes vemo, slutimo in upamo, z njimi gotovo ne bo mogoče preživeti.In, da ne bo še kakšne dileme, govorimo o ljudeh, ki so danes stari 40, 45, morda celo 50let. Skratka o ljudeh, med katerimi mnogi niso dodatno pokojninsko zavarovani, ker morda niso dojeli ali pa niso imeli.Da ne bi preveč na glas razmišljali o krivici, ki da se nam bo zgodila, vam ponujam še en izračun.Če bi 40 let vsak mesec v pokojninski sklad odvajali po 200 evrov, bi znesek – brez obresti, dobičkov in podobnega-  zadostoval  za 15 let pokoja. A pozor! Vaša pokojnina bi znašala le 500 evro in bi po današnjih standardih živeli na pragu revščine. Zato je solidarnostni sistem nuja.
Čeprav se zavedam, da je zgornja matematika popreproščena, vendar zadostuje za opozorilo. Stroka že dolgo ve, da v Sloveniji zelo zamujamo s pokojninskimi reformami. Težava je v politiki. Resnici na ljubo za pokojninske reforme čas nikoli ni pravi.Vedno so kakšne volitve preblizu.Sedanja opozicija jo sicer napoveduje, res je tudi , da je prvo takrat, ko je bila na oblasti, pod vodstvom danes pogosto zmerjanega Toneta Ropa tudi uspešno izpeljala, vprašanje pa je ali bi se je ,tudi ,če bi dobila mandat, lahko lotila. Koalicija je hudo naporna reč. Konec koncev je tudi Janša moral upokojencev dati draginjski dodatek zato, da je rešil svojo.Tu pa smo še volivci, ki na vsako spremembo gledamo iz svojega zornega kota. Tudi sama kdaj pomislim, kako fino bi bilo, če pred leti Ropu ne bi uspelo. Ob kakšnem balinišču ali pa v kavarni bi lahko že danes s polno paro udrihala po vseh, ki mi ne bi dali toliko kot jaz mislim, da bi mi morali.In vsi moji komentarji bi vam bili prihranjeni.
Poslušaj zvočno datoteko

Od danes dalje  je šentviški predor ponovno odprt. Do nadalnjega. Glede na to kar se je dogajalo, je razumljivo, da ljudje že sprejemajo stave, kako dolgo bo zdržal. Minister Žerjav je dal zeleno luč za ponovno odprtje, smo lahko slišali. Tisto česar nismo slišali, se je dogajalo za zaprtimi vrati. In o tistem lahko le ugibamo.

Ne glede na vse, je šentviški predor samo še en  dokaz, da pri nas pristojni delajo z davkoplačevalskim denarjem kot svinje z mehom. Domala vse kar je v zadnjem času financirano iz proračuna ali posojil, ki jih bomo morali tako ali drugače poravnati državljani, vse je ovenčano s šlamparijo. In to, ne glede na to, kdo je izvajalec del. Ko gre za šentviški predor odgovorni minister in Dars kažejo na SCT. V času, ko so volitve pred vrati, se vladajoči koaliciji močno splača s prstom kazati na Zidarja, ki je – saj veste, saj smo vam že povedali – tajkun, lopov in  lump vseh lumpov nasploh. Pa še s prejšnjimi si je bil dolgo časa dober. Skratka, tarča kakršno si koalicija v teh časih more le želeti. Ne vem ali v Sloveniji sploh premoremo toliko neodvisne gradbene stroke, da bomo kdaj izvedeli kaj je res in kaj je zgolj politična manipulacija. Se bojim, da ne. In ne bo prvič. Se še spomnite hajke zaradi drsečih trojanskih predorov? Odnesla je ministra, vrh Darsa in  Direkcije za državne ceste. Novi minister je hrumel. Od zdaj naprej bo vse drugače. Seveda ni bilo in ne bo. In vedno bolj verjamem, da  je večji del krivde za grozovito slabo in drago narejene objekte ,ki jih financiramo davkoplačevalci resnično pri nesposobnih projektantih in nadzornikih, ki jih prav tako plačamo davkoplačevalci, najemajo pa jih – v našem imenu  in z našimi pooblastili- politiki. Vključno z odstreljenimi in še aktualnimi ministri.Verjemite, če bi in, ko morda so , ti isti gradili lastne hiše, se jim to ni dogajalo.Če dvomite, vam svetujem ogled predstavitvene spletne strani gradbenega giganta SCT. Videli boste kaj vse je in kaj vse  še gradi. In v minuti ali dveh boste lahko ugotovili, da je SCT nesposoben samo pri gradnji objektov iz davkoplačevalskega denarja.Tam, kjer so investitorji posamezniki ali delničarji z imeni in priimki, ni težav. Le zakaj se SCT-ju ni tako kot pri bolnišnicah in predorih zatikalo pri gradnjah takšnih objektov kot so trgovska središča – zadnja je bila Supernova na Rudniku, številnih Mercatorjevih in Mekurjevih centrih, kovinsko steklenih kolosih v katerih zdaj domujejo banke in zavarovalnice, Atlantisu, komplekcu BTC, številnih hotelih in tudi pri novih cerkvah ne. Pa so jih v zadnjih letih zgradili kar nekaj. V Ljubljani, Ivančni gorici, Podutiku in še kje. Le zakaj ne? Prepričana sem, da zato, ker so investitorji zelo natančno povedali kaj hočejo za svoj denar, njihovo delo so dosledno nadzirali in takoj ukrepali, če kaj ni bilo tako kot so se dogovorili. Vse to zato, ker so vedeli,da bodo lastniki hoteli vedeti za vsak porabljeni cekin. Davkoplačevalci, ki smo investitorji, Šentvidov in Trojan te možnosti nimamo. Samo vsake štiri leta tisti,ki smo jih najeli, da bi to počeli za in na naša račun zaženejo vik in krik, da bi nas preslepili.A tako naivni že dolgo nismo več. Problem je le v tem, da je izbira silno klavrna. Tudi zato lahko Zidar še naprej mirno spi. Niti do kolen mu ne sežejo.

Poslušaj zvočno datoteko

Začelo se je tudi pri nas. Predvolilna kampanija pred letošnjimi jesenskimi volitvami je že v polnem teku. Danes smo pod streho spravili prvo soočenje treh strank. Dveh največjih in Lipe.

Saj niti ne vem, če vas zanima, a povem vam, da priprava  takšnih soočenj, niso mačji kašelj.Saj veste,program mora biti  poslušljiv. Težke predvolilne teme to niso. Če prav premislim, so vedno manj. Ko je pri  nas izbruhnila večstrankarska demokracija, so bila politična soočenja, glasni prepiri zmerjanja in očitki, ki so leteli od leve proti desni in od desne nazaj, prava popestritev programa. Zdaj, ko smo že dolgo v demokraciji in, ko vemo, da so za slavo in pozornost politiki pripravljeni storiti in potrpeti marsikaj, vse skupaj ni več tako zelo zabavno. Danes za večjimi strankami stojijo drage  mednarodne ekipe spin doktorjev, ki premislijo vsako potezo in besedo najbolj izpostavljenih kandidatov. In le redko katera reč se v studiu – predvsem to velja za TV studie-  zgodi spontano.
Predvolilni čas je za politike čas garanja in učenja. Poznavanje strankarskega programa in kritik,ki jih na rovaš konkurence usklajeno pripovedujejo ob vseh priložnostih, še zdaleč ni dovolj. Tako kot moramo v teh časih novinarji kandidate spraševati marsikaj kar nas v resnici ne zanima, se morajo tudi kandidati naučiti  marsikaj. V predvolilnem času se prelevijo v kuharje golaža, peke palačink in gospodinjce, ki  cene kruha po kateri so povprašani, ne zgrešijo za več kot nekaj centov.Sama bi zgrešila za precej več. Tudi brskanje po zasebnosti morajo mirno prenesti. Še pred desetimi petnajstimi leti si tega pri nas nismo mogli niti zamisliti. Pa se je tudi takrat že vedelo za koga, ki je živel na koruzi ali pa si je noči krajšal s skoki čez plot. Danes nič ne ostane skrito. In neposneto.
A, da ne bo nesporazuma. Meni se kandidati nič ne smilijo. Če uspejo, so za vse težave kar lepo poplačani. Bolj se smilim sama sebi, ki se tovrstnemu  novinarstvu privajam s težavo in z zamikom. A tudi to je moj problem. Saj tudi jaz ne delam za Bog lonaj, a ne? In kot rečeno, saj niti ne vem, če vas zanima!?

Poslušaj zvočno datoteko

Nesreča slovenskih alpinistov v Pakistanu ni pretresla le tistih, ki jim je ta šport blizu, temveč tudi mnoge, ki novice o dosežkih slovenskih alpinistov spremljamo le občasno. Pavle Kozjek je več kot 30 let pisal zgodbo slovenskega gorništva.

Novica je zaokrožila po medijih in forumih. V njih se pogosto oglašajo isti ljudje. Morda sicer nimajo možnosti za izmenjavo mnenj, morda verjamejo, da morajo tisto kar imajo povedati, prebrati tudi drugi ljudje, morda je to njihova edina možnost za krepitev lastnega ega. Morda. A tisto kar je bilo mogoče prebrati na najbolj obiskani informativni spletni strani takoj po objavi domneve, da je v Himalaji izgubil življenje eden najboljših slovenskih alpinistov Pavle Kozjek, bi moralo zaskrbeti prav vse. Toliko primitivnih in pritlehnih komentarjev, v duhu » prav jim je, kaj so pa rinili tja gor« a žal še z veliko bolj žaljivimi in grobimi besedami, nihče normalen ob taki novici ne bi mogel pričakovati, kaj šele zapisati. Forumi očitno privlačijo tudi osebnostne invalide, ki svoj domnevni pogum lahko razkrijejo le skriti za anonimnostjo. Nekdaj so v ta namen delovala anonimna pisma, danes so forumi enako učinkoviti, a veliko bolj dostopni. In ob tem se človek res vpraša ali niso sodobne možnosti komuniciranja, enega najsvetlejših temeljev demokratične družbe, torej načela, da ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje, pripeljale do absurda oziroma svojega nasprotja. Tudi pri govoru in pisanju je moja svoboda omejena s svobodo drugega. Ni res, da imam pravico govoriti in pisati, da je prav, da se je nekdo smrtno ponesrečil. Ni res, da imam pravico ljudem v stiski odrekati pomoč. Ni res, da imam pravico nekoga označiti za budalo, ker je alpinist. Vse to in še mnogo bolj grobo so zapisali.Težko razumem, da niso pomislili niti na najbližje domnevno smrtno ponesrečenega Kozjeka. Ali pa so, a je bila potreba po demonstriranju svojega sprevrženega poguma prehuda. Pa ne le to pot. Praviloma se ob vsaki nesreči oglasijo ljudje, ki brez vseh zavor klepljejo svoje resnice….
No, resnici na ljubo je administrator spletne strani 24 ur najbolj bolne izjave po določen času izbrisal. A dilema kaj lahko storijo urejevalci strani, da bi pred najbolj primitivnimi pisci zaščitili osnovno človeško dostojanstvo, ostaja. Ukinitev forumov bi bila slaba rešitev, cenzura v temeljnem pomenu te besede bi bila gotovo hitro izrabljena v dnevno politične namene, kultiviranje dopisovalcev pa tudi sodi v rubriko misija nemogoče. Za zdaj nam razen osebne distance in prezira kaj dosti drugega ne ostane!

Poslušaj zvočno datoteko

Tisti, ki ste nori na šport, ste uživali, tisti, ki niste, pač ne. Olimpijske igre so končane. Tudi z vsemi presežniki o igrah, rekordih in medaljah smo opravili. Vse naše so preštete in vsi slovesni sprejemi so že za nami. Bolj po tihem so domov prišli tudi tisti, ki so upali na več, pa se ni izšlo.

In prav gotovo je zdaj pravi čas za besedo ali dve o statusu in prihodnosti vrhunskega športa pri nas. Dobitnik zlate medalje Primož Kozmus je prevzel pobudo. Njegova izjava, da bi morali biti dobitniki olimpijskih medalj za svoj dosežek nagrajeni  z  doživljenjsko rento v višini vsaj dveh slovenskih  povprečnih plač je, razumljivo, spodbudila številne razprave. Resnici na ljubo so med tistimi, ki menijo, da bi  nečloveške napore za  tako zelo želeno medaljo morali nagraditi z rento, v glavnem športniki. V nacionalnem zanosu, ki ga v Sloveniji vedno znova sprožijo veliki športni dosežki, je simpatije mogoče zaznati tudi med športnimi navdušenci. A mislim, da bi bilo zelo narobe, če bi preslišali tiste, ki razmišljajo drugače. Po moje pri  priporočenih razmislekih le ne gre zgolj za prislovično  slovensko zavist. Morda čas evforičnih sprejemov najboljših za odločitve, ki bodo  posegle v strategijo razvoja slovenskega vrhunskega športa, ni najboljši. Temeljno vprašanje na katerega je potrebno odgovoriti se glasi:ali dosežki v vrhunskem športu  presegajo vse ostale tako zelo, da  bi si bilo z njimi mogoče do konca življenja prislužiti solidno rento? Zakaj  na kaj podobnega  nebi smeli upati tudi tisti, ki bi bili najboljši na matematični ali pa morda šahovski olimpiadi? Da o oddolžitvi države kakšnemu umetniku ali glasbeniku, ki bi s svojimi vrhunskimi dosežki, v katere je tudi vložil desetletja  dela,  poskrbel za mednarodno  promocijo svoje države, niti ne govorimo.Pa to še niso vsi dvomi in vprašanja. Kaj bi naredili s športnikom, ki bi bil nedvomno pripravljen za vrhunski dosežek na olimpiadi, a bi se tik pred nastopom poškodoval? Mar bi bilo pravično, če bi njegova desetletja odrekanja ostala neporavnana? Gotovo ne, saj živimo v družbi, ki je vsaj načeloma socialno naravnana in imamo zaposleni pravico tudi do bolniške in morebitne invalidnine?
Zaradi vsega tega in še česa, bo potrebno o rentah temeljiti premisliti. Ne nazadnje tudi zato, ker mladega človeka pri njegovih 30 ali 35 letih  ne gre pošiljati v pokoj. Poleg tega so nekateri vsemu navkljub tudi doštudirali pa tudi finančno niso tako zelo nebogljeni.Veliko nekdanjih športnikov ima podjetja, firme, lokale, zelo soliden osebni in bivalni standard, ker so znali sponzorski denar dobro obrniti. Hvala Bogu!  Gotovo so tudi takšni, ki se niso znašli.Vendar, ali ni tako na vseh področjih? Prav res, pametnejši od mene, bodo morali razmisliti o teh predlogih. Da ne bo več škode kot koristi. In novih krivic.

Poslušaj zvočno datoteko

Poletje gre h koncu, počitnice tudi in le še kak dan ali dva si nas bo večina lahko privoščila v brezdelju. In tudi zato je potrebno izkoristiti vsak lep, prosti dan.

Pred dnevi smo bili na Krasu. Saj veste, to je tam,kjer se med značilnimi vasicami,ki obkrožajo praviloma preveliko cerkev, raztezajo veliki in  lepo urejeni vinogradi. To je tam, kjer sta doma kraški teran in kraški  pršut. In, seveda, to je tam,kjer si vsak pravi Ljubljančan želi imeti počitniško hišico in tam, kjer jo vsaki deseti tudi že ima.
Pretiravam, a prepričana sem, da bi marsikatero od teh lepih vasic že davno prerasel plevel, da bi marsikatera od teh kamnitih hiš že davno ostala brez strehe, če ne bilo vikendašev. Ti, vsaj v zadnjih letih, zelo lepo in s spoštovanjem  arhitekturne dediščine prizadevno obnavljajo vse tisto, česar zob časa še ni dokončno uničil.
Naša druščina je po Krasu kolesarila. Saj veste, dandanašnji se je potrebno truditi, da telo ostane kolikor toliko nenačeto in v dobri formi. In za to nam ni škoda ne truda, ne časa in ne denarja. Za pravo opremo in opravo smo poskrbeli že doma. Cena naših koles sicer ne dosega  cene avtomobilov srednjega razreda, a včasih se mi je vendarle zdelo, da bi za denar, ki smo ga dali zanje, v kak breg vendarle moralo iti malo lažje. Pa ni hotelo. Da je smola še večja, na Krasu ni ravnic.Tu in tam malo dol, v glavnem pa stalno gor in gor in gor….Ne vem kako je to mogoče, a vprašajte tiste ,ki so tam že kolesarili. In v takih naravnih pogojih človek hitro postane lačen in žejen. Pa četudi ni ne eno ne drugo, izgovor za počitek je pač treba najti.
In potem se začne. Nikoli ne bi verjela, da je na Krasu , v deželi pršuta in terana, v deželi, kjer so vedno lačni Italijani tako blizu, tako težko najti gostilno. Ste vedeli, da cela kopica teh res lepih in romantičnih vasi nima niti  ene? Ste vedeli, da so nekatere poleti preprosto zaprte? Ste vedeli, da tudi številne  turistične kmetije poleti zaprejo vrata? Ste vedli, da  se boste v znameniti Kobjeglavi pršuta lahko najedli, le če boste v naprej najavljeni skupini? Ste vedeli, da  gostiln  v Pliskovici, na Gorjanskem ,Brjah,  v Kostanevici  in še marsikje ni, ali pa so poleti zaprte. Če niso zaprte vse poletje, imajo mnoge vrata zaprta tri ali štiri dni v tednu. Ne glede na to, da se je mogoče strinjati s pojasnili, da pač oštirji zaslužijo dovolj v treh ali štirih dneh, turizmu ta racionalizacija gotovo ne koristi.Tudi znamenite osmice, ki so kadar so in so, kjer so, redne ponudbe ne morejo nadomestiti. Še dobro, da smo bili na Krasu v času praznika terana in pršuta v Dutovljah.Tam smo si dušo dodobra privezali. Ampak a, vi veste kako dolga je s kolesom is Kostanjevice na Krasu v Dutovlje? Da o klancih, ki so vmes, niti ne govorimo.
Ampak , ne glede na povedano, Kras je lep. Ljudje so prijazni in ,čisto mogoče je, da nas od lakote in žeje niti tisti, ki nimajo nič s turizmom, ne bi pustili umreti. A človek se pač vpraša, če morda le ne bi šlo drugače!?

Poslušaj zvočno datoteko

Začelo se je.Volitve bodo 21-tega septembra in  stranke prestavljajo v najvišjo prestavo.. Glede na izenačenost največjih dveh strank, bo še pestro.Včerajšnje prvo soočenje dveh predsednikov je bilo gentelmensko. Naslednja, ko si bodo iz oči v oči gledali strankarski drugokategorniki, gotovo ne bodo takšna.

Drago Koren, Franc Jazbec, Branko Marinič, Franc Sušnik, Miran Jerič,Ivan Grill, Robert Horvat,Milenko Ziherl in Bojan Rugelj so poslanci. Gospodje niso poslanci kakšne cehovske zbornice, temveč so poslanci sedanjega sklica Državnega zbora Republike Slovenije. Naši poslanci torej, tisti,ki v najvišjem zakonodajnem telesu s polno odgovornostjo in vsem svojim znanjem udejanjajo zakonodajno oblast. Ne vem kako je z vami, a sama moram priznati, da niti  enega od omenjenih ne poznam.Če ga ne bi našla na seznami, kjer so navedene plače poslancev Državnega zbora, ne bi vedela, da so – vsaj načelno – štiri leta odločilno krojili mojo in vašo usodo. Ne vem ali je naključje ali ne, a večina omenjenih  je poslancev največje stranke za katero smo že med mandatom ugotavljali, da se ponaša z izjemno strankarsko disciplino. Morda tudi zato gospodje –razen med zapovedanimi glasovanji- v dvorani niso sedeli prav pogosto in morda se tudi zato niso oglašali z odmevnimi  razpravami. A se bo večina med njimi kljub temu letos ponovno podala na volitve. Pa to ne velja le za poslanec te stranke. Tudi med ostalimi 90-timi jih je bolj malo, ki bi menili, da delu v Državnem zboru niso kos ali pa so se ga naveličali.Prav neverjetno je, kako majhna je fluktuacija med slovenskimi poslanci. Enkrat poslanec, večno poslanec. Pri tem moramo biti vendarle pošteni in priznati, da nihče od poslancev v parlament ne more, če ga tja ne izvolijo volivci. Kako jih prepričujejo tisti, ki poslanci še niso bili, si mislim, a kako bo uspelo tem, ki so v parlamentu že bili, pa jih večina  tam ni opazila, mi ni jasno.
Kakorkoli že, biti slovenski poslanec očitno ni pretežko. Plača je spodobna. V povprečju  zaslužijo slovenski poslanci okoli 5 tisoč evrom bruto. Glede na to, da je pri nas kar precej povsem neopaznih funkcionarjev razno raznih državnih in paradržavnih zavodov in organizacij, ki dobijo veliko več, znesek ni pretiran. Glede na to, da pa dobi predsednik vlade, čigar obveznosti in odgovornosti so s poslanskimi  neprimerljive, le kakšnega tisočaka več, pa  tudi slab ni. Predvsem, če vemo, da je med poslanci polovica takih, ki imajo le srednjo izobrazbo. In, ker vemo, da smo vsi krvavi pod kožo, verjemite, da dober zaslužek in realno gledano majhna odgovornost, pri odločanju za novo kandidaturo nista nepomembna. Zanju se splača kdaj tudi molčati. Nekateri  pa – za vsak primer- to počnejo kar stalno.

Poslušaj zvočno datoteko

Še dva dni pa se bo začelo.Tudi uradno. Sicer so volitve v mislih in delovanju naših strank tako ali tako že vse leto.

Predvsem koalicijski politiki so silno prizadevni. Čeprav se uradna kampanija  še ni začela, jih je povsod dovolj.Včasih se zdi, da so tudi neurja v funkciji predvolilnih manevrov. Tako hitro  in množično kot letos, se običajno naši politiki ne odzivajo na stiske ljudi. Letos so vsaj obljub dobili veliko. Na denar praviloma še čakajo.Tisto kar lahko za  čas, ko še nimamo uradne predvolilne kampanije zanesljivo rečemo je, da so koalicijske stranke v veliki prednosti. Morda še ne po odstotkih, vsekakor pa po prizadevnosti. Molčečnost opozicijskih liderjev je naravnost nerazumna. Sicer je res , da se skrbno odzovejo na vsako piko in vejico Janeza Janše, svojih izhodišč pa ne ponujajo. Zdi se, da so bili pred meseci precej bolj  zagreti kot zdaj, ko bi morali volivce le še utrditi v njihovem prepričanju. Tudi kakšnih izvirnih izhodišč v njihovih programih ni zaznati. Sicer je res, da kritiziranje vlade zaradi rokohitrskih rešitev s katerimi so 100 tisoč ljudi razbremenili  plačevanje dodatnega zavarovanja, pa vrtcev, malice v šolah , učbenikov ,in podobno ni posebno populistično, a molk tudi ni rešitev. Vse nas namreč zanima kaj se bo s temi ocvirki zgodilo prihodnje leto, ko bo potrebno zanje v proračunu  zagotoviti kritje. Ob tem, ko je recesija vedno bolj zanesljiva, odgovor ni enostaven. Pa še precej jasen bi moral biti. Morda pa izvirne ideje hranijo za predvolilna soočenja,ko bodo gotovo povprašani tudi o teh rečeh. Še bolj verjetno pa je, da  v opozicijskih strankah molčijo tudi zato, ker  ni  jasno kako in kdo bo sestavljal povolilno koalicijo.Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da jo bosta tako leva kot tudi desna polovica slovenske politične scene zelo težko sestavili.To pa bi pomeni, da bi se utegnile pregovorno nezdružljive stranke tudi združiti.Za volivce bi bil to nedvomno velik pretres. Tudi mi še vedno razmišljamo v kategoriji naših in vaših. Danes si je gotovo težko zamisliti Janeza Janšo, Gregorja Golobiča in Jožefa Školjča v toplem objemu. A na tem svetu je vse mogoče.V politiki pa sploh.Danes prijatelji, jutri nasprotniki, pojutrišnjem pa že soborci.

Poslušaj zvočno datoteko

Tisti,ki ste nas včeraj poslušali ste  že slišali, da vojaki  ob naravnih nesrečah pomagajo le, če je to glede na njihovo opremo smiselno in, če so za to posebej zaprošeni. Lani v Železnikih so, letos jih po ujmah s točo še niso poslali na teren.

V primerjavi z nekdanjo naborniško vojsko so danes vojaki profesionalci, ki imajo delovne obveznosti in delovni čas, kot vsiostali.Resnici na ljubo tudi mene niso moji delodajalci poslali pomagat v Prlekijo, pa tudi nikogar drugega od javnih uslužbencev, ki so  ravno tako kot vojaki pripeti na državne jasli, ne.
Časi so se pač spremenili. Nekdaj je bilo udarništvo vrlina. Danes so mnogi prepričani, da roke in lopata niso več kos sodobni mehanizaciji. A ravno odpravljanje posledic zadnjih neurjih nas opozarja, da pri tem morda malo pretiravamo. To najbolje vedo tisti,ki so se v teh dneh soočili  z uničenimi domovi. Mnogi si sami niso mogli pomagati. Popravilo strehe terja močne in spretne ljudi ali pa denar. In kakorkoli že gledamo in razmišljamo so bili le gasilci tisti,ki soljudem v teh razmerah priskočili na pomoč.V nedeljo na zelenici pred gasilskim domom v Ptuju ni bilo dovolj prostora za vse,ki so prišli pomagat iz vse Slovenije. Treba je vedeti, da so to prostovoljci, ki so sicer res gasilci, a v resnici nimajo čisto nič več prostega časa kot ga imamo vsi ostali. Ravno tako imajo svoje službe, svoje družine in druge obveznosti. Konec koncev bi tudi gasilci lahko rekli, da je njihova dolžnost gašenje požarov, ne pa pokrivanje streh. Na srečo tega ne naredijo. Ker, če bi, potem res ne bi bilo nikogar več ,ki bi pomagal ljudem v stiski.
Ta pomoč in sočutje sta se v časih ,ki jih živimo kar porazgubila. Zgodba je iz Štajerske, a verjetno  bi podobno  lahko povedali tudi  drugi. Medtem, ko so se domači ob pomoči sosedov  poskušali pokriti nadomestiti razbite in uničene strešnike,se je po cesti pripeljalo nekaj  mladih gospodov na dragih kolesih in v imenitnih kolesarskih opravah. Ustavili so se in  spraševali krovce, če vedo ali je pot  do tam in tam že počiščena….« veste mi smo si prišli ogledat kaj  je naredila toča…grozno , res grozno! No, pa srečno in na svidenje!«
Ja, res grozno, ne pa tudi povsem nenavadno za čase,ki jih živimo. Če drugega ne, si velja prigodo zapomniti, da se kaj podobnega, nepozornim kot smo , ne bi primerilo tudi vam ali meni! In tudi zato še enkrat, vse priznanje vsem,ki se vam kaj takega niti v sanjah ne more primeriti in predvsem vse priznanje prostovoljcem,ki jim nikoli ni škoda ne časa in ne moči,ko je treba pomagati ljudem v stiski. Da ne bi kdo mislil, da so gasilci  po vaseh le zato, da prirejajo gasilske veselice!

poslušaj zvočno datoteko

Če ne bi bilo šentviškega predora in če ne bi bilo Onkološkega inštituta bi si pediatrična klinika z lahkoto pridobila primat med tistimi novogradnjami, ki jih gradbinci nikakor ne morejo končati in pri katerih na račun nesposobnih načrtovalcev in investitorjev naravnost bajeslovno služijo.

Zgodovina nove Pediatrični klinike je dolga. Prvi oprijemljivi načrti segajo globoko v 90-ta prejšnjega stoletja. S tem kje in kolikšna bo, so si razbijali glavo mnogi ministri. Nova pediatrična klinika je bila ves čas vsaj toliko politični kot zdravstveni projekt. Ministri in poslanci so namreč morali ves čas bolj kot o bolnih otrocih razmišljati o političnih točkah, ki jih je projekt odnašal in prinašal. Tudi tisti, ki so intimno vedeli, da je klinika prevelika in prerazkošna, tega javno niso upali povedati, kajti takšno izjavo bi politični nasprotniki takoj kapitalizirali v svoj prid, češ na račun bolnih otrok bi radi varčevali! Nova klinika je dvakrat dražja od prvotno načrtovane. Stala je 100 milijonov evrov. Deležna je bila kopice revizij, glasnih racionalizacij in malo maj glasnih ponovnih širitev. Danes je na domala 3 tisoč kvadratnih metrih prostora za 160 malih bolnikov.Prvotno naj bi bilo postelj 100 več. Tudi zato, ker so se ob preračunljivih politikih le začeli oglašati tudi priznani strokovnjaki -najbolj odločen in jasen je bil profesor dr. Pavle Kornhauser, ki je opozoril da se bo vedno več otrok zdravio doma in ne v bolnišnici- se je število postelj zmanjšalo. Ali dovolj, bo pokazal čas. Dejstvo je, da se bodo na novi Pediatrični kliniki, ko bo ta enkrat tudi opremljena, zdravili le najtežji majhni bolniki. Ostali bodo še vedno raje ostajali v manjših in domu bližnjih bolnišnicah. Za te pa, ki bodo zdravje morali iskati v Ljubljani je seveda res, da tudi najboljše ni dovolj dobro. Zdravstveni sistem se -ne samo pri nas- soočajo z velikimi izzivi. Mnogi od njih so povezani z denarjem, saj je zdravstvo postalo neobvladljivo drago. Drago je zaradi zelo zapletenih diagnostik in terapij, pa tudi zaradi velikih bolnišničnih kolosov, ki že sami po sebi požirajo ogromne vsote denarja. Ni naključje, da so marsikje v belem svetu že ugotovili, da se bodo zato, da bodo še lahko zagotavljali draga zdravila in postopke, bolniki morali zadovoljiti s skromnejšim, tako imenovanim, hotelskim standardom v bolnišnicah. Denarja za vse niti bogati nimajo dovolj. Težko je reči kdaj bomo to začeli dojemati tudi pri nas. Če sodimo po polemikah,ki so spremljale gradnjo nove pediatrične klinike, in kjer se je nekaj časa zdelo, da zdravje otrok stoji in pade z udobjem , ki ga bodo ob malih bolničkih na pomožnih posteljah deležni starši, prav blizu še nismo. Res pa je, da staršev tako ali tako nihče ni nič vprašal. Odločali so politiki in trgovci z novci. Tako kot vedno in povsod.

poslušaj zvočno datoteko