Majda Juvan

Aljoša Rojec ni več direktor Onkološkega inštituta. Odstopil je – v resnici je bil seveda odstavljen- zaradi medijev.Tako je rekel. Pa čeprav  si niso mediji izmislili njegovega popolnega nepoznavanja področja in inštituta, ki mu ga je v upravljanje podelila politika z ministrom Bručanom na čelu. Na odnos  politike do Onkološkega kaže tudi današnje imenovanje vršilke dolžnosti direktorice Ane Žličar. Še včeraj je vlada predlagala Tanjo Čufer. Jutri bi morda našla že koga tretjega. Si vi tako predstavljate odgovorno delo?

Rojcu so očitno rekli, da lahko vse. Rekli so mu, da lahko prepove dajanje izjav vrhunskim onkologom, v upravi zaposli njemu ljube kadre, pripelje svojo piarovko, si kupi lep in velik avto in je nasploh lahko velik direktor.Tako so mu pač prišepetovali in on je ubogal. A ne glede na vse povedano, krivec za razmere na OI ni Aljoša Rojec. Vse puščice morajo poleteti tja od koder je bil Rojec izstreljen. Na ministrstvo za zdravje. Tam so ga izbrali, tam so svojim predstavnikom v svetu  zavoda naročili njegovo izvolitev. In ti so ubogali . Vključno s predsednikom Tadejem Batellinom.Šlo je pač za tipično strankarsko, politično kadrovanje. Pa vendar!
Razumem, da se vlade in stranke bijejo za svoje kadre v bankah, državnih firmah, paradržavnih  ustanovah, v nadzornih svetih  in povsod tam kjer se delijo velikanske sejnine in odpravnine, ne razumem pa  zakaj se je največji vladni stranki in njenemu ministru Bručanu zdelo nujno  na Onkološki inštitut poslati človeka, ki  ne o zdravstvu, ne o OI   ni vedel domala nič? Da tega tako dolgo ni – ali pa ni smela- videti tudi njegova naslednica Kukovičeva, je samo še en dokaz o neodgovornosti politike in politikov.Onkološki inštitut ni  kot kak državni ali vladni  urad za  preverjanje  ali  preprečevanje tega ali onega, kjer lahko kadre menjaš po politični potrebi, saj od njih v resnici tako ali tako nihče kaj dosti ne pričakuje. Od zdravnikov na Onkološkem inštitutu nekaj deset tisoč Slovencev pričakuje preživetje! Zdravstvo je posebno področje, kjer državljani politiki njen dilentatizem najbolj zamerimo. Saj smo res besni, tudi, ko –spet politiki ,ki sprejemajo plane in nastavljajo svoje ljudi-zapravljajo naš denar na cestah in v  predorih, vendar ta jeza  s tisto,ki nas grabi zaradi postopnega in vedno bolj zanesljivega razsuvanja zdravstva, sploh ni omembe vredna. Na cesti je vedno obvoz, na poti  iz bolezni do zdravja ga ni.
Zato, naj Bog da vsaj malo razsodnosti in odgovornosti slovenski politiki, ki bi za začetek morda vendarle vsaj tista najbolj vitalna področja le pustila  upravljati tistim,ki se jim o njih vsaj malo sanja. Zdravstvo ni edino med njimi, je pa na prvem mestu, če  mene vprašate! Če se za usodo  sistema  zdaj bojijo že zdravniki  in drugi zaposleni, potem verjemite, da tudi bolniki ne smemo biti brezbrižni. Za naše pravice se moramo postaviti sami, drugi se ne bodo. No, morda v predvolilnem času, že dan kasneje jim bo vseeno.

Poslušaj zvočno datoteko

Predvolilni čas vedno navrže nove zgodbe. Kakšno verjetno, kakšno privlečeno iz petnih žil, kot rečemo. A v deželi kjer živimo, je res marsikaj mogoče.

Če se ne bi v minulih dneh toliko ubadali s spektakularnimi aretacijami za katere so imeli policisti, po mnenju Brezigarjeve, zelo tehtne razloge, ki so potem z vsakim dnem tehtali manj, bi dvomili. Tako pa…Tisti, ki ste danes prisluhnili pogovoru z Dragom Kosom v našem etru, prav tako niste mogli preslišati dejstev s katerimi ta neumorni preganjalec korupcije utemeljuje domnevo, da živimo v državi, kjer je politikantski voluntarizem gonilo mnogih ukrepov in posegov. Živimo v deželi, kjer cilji posvečujejo vsakršno sredstvo. Ker so ta hip najpomembnejši cilj volitve, je vse mogoče. Volivci, na katere računa naša največja stranka praviloma niso pretirano tankočutni, ko gre za človekove pravice, posege v zasebnost, tudi verodostojnost lahko malo trpi. In, če potem Boško Šrot, ki se je čez noč prelevil v največjega tajkuna v državi objavi, da mu Janez Janša grozi z aretacijo,če mu ne bo ponovno prepustil častnika Delo, niti nismo tako zelo presenečeni. In si rečemo,vse je mogoče. Poleg tega je aretacije pomembnih ljudi, ki naj bi se zvrstile v jeseni že napovedal tudi ljubljanski župan Zoran Jankovič. Saj poznate tisto reklamo: kaj pa če je vse res?
Iz kabineta predsednika vlade so – razumljivo- trditve Boška Šrota zanikali. Tudi sicer bi bolj redki verjeli Šrotovi napovedi, če aretacije v zadnjem obdobju na slovenskem ne bi bile stalnica političnega boja. Če lahko vsake toliko malo priprejo Ivana Zidarja, zakaj ne bi mogli še Boška Šrota? Vtis je, da po potrebi tožilstvo in policija z veseljem malo poasistirata politiki. In tega vzdušja in vtisa se Boško Šrot dobro zaveda. In ni razloga, da ga ne bi izrabil. Konec koncev, človek ni nikoli dovolj previden. Če se je morda res komu po glavi motala zamisel o priprtju Boška Šrota, jo bo zdaj, ko jo je on sam napovedal, težje udejanjiti. Nobenega spektakla ne bi bilo, presenečenja pa tudi ne. In če ni ne enega in ne drugega, tudi kakšnih posebne koristi na volitvah ni mogoče pričakovati. Skratka , brez veze!

Poslušaj zvočno datoteko

Danes je v državi dan žalovanja. Sava je odnesla 13 življenj. Mladih, celo zelo mladih. Zgodila se je tragična nesreča in nekako ne gre, da bi v teh dneh ugibali o razlogih.

Človeški faktor, kot grdo rečemo, je zakrivil smrt 13-tih ljudi. Ko govorimo o človeškem faktorju , govorimo ponavadi tudi o krivdi. A, ker v tem primeru ne vemo - in mora nikoli nihče ne bo izvedel - kdo so bili tisti, ki so se v enem in drugem čolnu namesto za razsodnost odločili za  noro in usodno korajžo, o krivdi ne bomo rekli nobene. Konec koncev, zakaj bi tistim,ki so ostali za njimi, nalagali še to breme. Ne nazadnje, ne dvomim, da bo ljudski glas v lokalnem okolju, kjer so se vsi med seboj dobro poznali, to še tako ali tako prehitro storil.
Bolj prava se mi zdijo razmišljanja o tem, ali  bi v Sloveniji morda vendarle morali kaj več postoriti za to, da bi vsi mi,ki se tu in tam odpravimo na kakšno avanturo, to počeli s pametjo in trezno glavo. A kaj bi pa še lahko sploh storili? Praviloma vsi pomislimo na fizične zapore, ovire, betonske pregrade, ki bi nam neumnosti preprečile. Sama pa nisem prepričana, če je to res tisto pravo. Pri nas prepovedi in opozoril preprosto ne jemljemo resno. Praviloma se zanje ne zmenimo. Pogled na ceste pove veliko. Vsi vemo kako vozimo in kako zelo ogrožamo sebe in druga. Pa so naše ceste polne prometnih znakov s prepovedmi in omejitvami. Poglejte na morje. V teh dneh, ko je bilo najbolj vroče, so se ljudje opoldne,ko je najbolj žgalo pražili na soncu pa čeprav smo vsi prebrali kako je melanomi. Poglejte na kopališča ob rekah in jezerih. Brez  zadržkov se vsi pregreti mečemo v mrzlo vodo. Po možnosti  kar na glavo.In včasih voda ni dovolj globoka. Pa toliko opozoril smo slišali. Tisti, ki so za adrenalinske športe gredo radi na Sočo in tam se po vodi spuščajo vsi. Čez najbolj divje brzice. Tudi tisti,ki so v čolnu le tu in tam. Soča vsako leto  odmeri svoj davek. In še hribi.Včasih  je res kar težko verjeti kako  se ne zmenimo za nobeno opozorilo. Rinemo v visokogorje  pa četudi vsi opozarjajo na plazove ali  nevihte.V teh dneh se lahko odpravite gledat kako nespametno ljudje lazijo čez nevarni  podor pod Vodnikovih domom na Velem polju, ki se še  vedno premika in je smrtno nevaren. »Mene pa tole že ne bo ustavilo »…se bodrijo… dokler so živi. Kot so se verjetno tudi  najbolj korajžni udeleženci zadnjega spusta na Savi.
In dokler bo tako, vse ograje in prepreke  ne morejo premagati naše neumnosti.

Poslušaj zvočno datoteko

Še dan pa bo minilo teden dni od začetka bele stavke slovenskih sodnikov. In v tem tednu se ni zgodilo nič takega kar bi obetalo, da bi lahko država in sodniki zaplet, ki se poglablja in za katerega nihče ne ve, kako ga bodo razpletli, v kratkem razrešil.

Tudi sama nisem prav dobro razumela odločitve sodnikov za belo stavko. Vse kar se je dogajalo pred tem ni obetalo razpleta. Minister Virant, ki se je s sodniki tu in tam vendarle tudi malo pogajal, se je lahko zanašal na javnost, ki o sodnikih že prej ni imela dobrega mnenja. Ker v javnosti mnogo bolj  kot njihovi uspehi, odmevajo  spodrsljaji, počasnost in neuspešni spopadi s spretnimi odvetniki, je razumljivo, da javnost z lahkoto generalizira  sodbo o slabih slovenskih sodnikih. In to povsem brez slabe vesti.
Mnogi so že od vsega začetka opozarjali, da  se pribijanje sodnikov na sramotilni križ ne bo obneslo. Ugled sodnikov bo še bolj omajan. Negativna selekcija pri odločanju za ta poklic bo še večja. In sodstvo slabše.
Je pa seveda velika razlika, če sodnike sodijo, kot jih pač sodijo, navadni smrtniki. Morda tisti, ki imajo z njimi kakšno grenko izkušnjo, mora drugi, ki so zanjo slišali od  koga drugega. A, če se na sodnike in njihove konkretne odločitve začnejo zgrinjati  politične sodbe politikov, ki niso zadovoljni z sodnimi odločitvami v zadevah, ki so politično pogojene, potem je težava večja, kot se je sprva zdelo. V minulih dneh se je zgodilo dvema ministroma in predsedniku vlade. Mateju in Šturmu in Janezu Janši. In vsi so bili jezni na  sodnike zaradi sodnika Barage, ki je presodil, da hišna preiskava pri Penku in Zidarju ni umestna. Vsi omenjeni imajo pravico tako razmišljati, a dokler so funkcionarji, nimajo pravice tega javno razglašati. Če pač verjamejo, da sodstvo je tretja veja oblasti, ki je od prvih dveh neodvisna. Tega jim ne dovoljuje niti predvolilni čas, ki  je v polnem razmahu. Pa niti tretji minister Virant, ki je sodnikom odnesael lep del kredibilnosti kar z njihovim lastnim argumentom, češ stavkali bomo tako, da bomo izpolnjevali  svoje norme. Prav res, očitno v sodstvu marsikaj ni v redu, a še vedno velja, da brez njega pravne države ni. In samo to je dovolj, da se vsi skupaj, s politiko na čelu, začnemo truditi za njegovo ponovno strokovno  emancipacijo. A kaj, ko so politiki že povsem v predvolilnem času in vedo, da v teh dneh delujejo trditve na prvo žogico.

Poslušaj zvočno datoteko

V primerjavi z našimi starši in starimi starši ima današnja generacija kopico težav za katere oni še vedeli niso. Dobro, ima tudi kašno manj, a danes bomo govorili o tistih, ki jih oni niso imeli.

Prehranjevanje, na primer! Če bi jaz moji, že dolgo pokojni stari mami razlagala o tem kako je lahko zaseka škodljiva, kako je potrebno piščanca olupiti preden košček vtakneš v usta, kako je potrebno kruh peči iz otrobov, in kako je potrebno mleko skrbno posneti in od mlečnih izdelkov uživati samo sirotko,  smetano pa zliti prašičem, bi mislila, da se mi je zmešalo. Če bi ji rekla, da bom sama namesto žgancev raje žvečila na pol surovo pšenično zrnje, repne cime in vodno krešo, bi me verjetno peljala k zdravniku. Da mi pač pomagajo učeni ljudje. Bili so pač to časi,ko sta bili v kmečki shrambi daleč največ  vredna bela moka in bel sladkor pa mast in smetana. Oboje se je uporabljalo za zabelo. Če je te bilo dovolj, je to pomenilo, da v  hiši ni pomanjkanja. In kar jaz pomnim, so otrobe in sirotko vedno dobili  prašiči.
Samo nekaj desetletij kasneje je vse drugače. Nič od tistega kar je nekdaj bilo dobro, ne bi smelo biti več na mizi. Preprosto povedano. Če hočete danes  slediti načelom zdrave prehrane, potem bo najbolje , da jeste tisto kar so nekdaj jedli prašiči. Surovo zelenjavo, zdrobljeno zrnje ali otrobe in sirotko. Če pa se vam tak nasvet ne dopade, potem se boste morali zateči k znanosti.
Ne vem kako je z vami, a sama priznam, da se ne uspem vedno ogniti  člankom z naslovi kot so: paradižnik povzroča raka , brokoli preprečuje raka, hrana z nasičenimi maščobami je smrtno nevarna, jedi z visokim glikemičnim indeksom  vas bodo  pokopale, nikar ocvrte hrane, pijte le mleko brez maščob. Uporabljajte samo rjav sladkor in polnozrnato moko.Potrošniki smo ob vsej tej množici informacij nebogljeni. Standard in osveščenost nam omogočata izbiro, ki je naši stari starši niso imeli. In prav tu so se nas, naivne in nevedne kot smo, lotili veliki proizvajalci in prodajalci, ki imajo dovolj denarja, da kupijo katero koli raziskavo in naročijo ravno pravšnje  rezultate. In zato ni čudno, da  se prehranske motnje in odvisnostim vrstijo. Za anorkesijo in bulemijo vemo vsi, z ortoreksijo pa se šele seznanjamo. Veste kaj je to? To je odvisnost od zdrave prehrane.  Ni malo ljudi, ki zbirajo vse mogoče in nemogoče  informacije o zdravi hrani.Nič ni več dovolj bio in dovolj zdravo. Praviloma ne jedo mesa, ker poreklo ni znano, odrečejo se mlečnim izdelkom, ker morda tudi  niso dovolj bio, tudi pri zelenjavi so težave. Pravo zdravo,  bio sadje mora nujno biti črvivo in nagnito. Šele leta 97 je stroka takšno početje prepoznala kot bolezen in kot čisto resno odvisnost. In s tem seveda pristavila svoj lonček, saj zdaj za velike denarje lahko pomaga tudi tem bolnikom. Res je bilo  veliko bolj enostavno, ko ni bilo kaj izbirati. In je bilo jasno kako se tisto deli med ljudi in prašiče. A kaj, ko moje stare mame in njenega sveta  že dolgo ni več. Našega pa bo tudi pobralo z nami vred, če ne bomo živeli in jedli zdravo! No, pa smo tam?!

Poslušaj zvočno datoteko

Mudi se, mudi! Do volitev je maj kot tri mesece. In ljudje hočejo dokaze. Ker, če jih ne bo, bi lahko verjeli opoziciji, ki dokazuje, da vlada ni delala dobro. In, ker je časa malo se hudo mudi.

Zelo se mudi s pokrajinami.Pa naj stane kolikor hoče.P a če je narod še tako zelo proti. Ker je SDS pred volitvami napovedala vojno nepoštenemu bogatenju in klientelizmu, se  pred televizijskimi kamerami vrstijo zrežirane aretacije. Ker so pred volitvami napovedali, da bodo na križ pribili tiste, ki so krivi za afere kot so SIB  in Orion, so v lisicah odpeljali Penka, ki se je prav pri Orionu uprl generalni tožilki. Ker se mudi in ker so v koaliciji obljubljali kako bodo razkrinkali in pozaprli vse, ki so oškodovali državno premoženje, je v ta namen ustanovljena komisija Državnega zbora, pod vodstvom poslanca največje vladne stranke na hitro ugotovila, da so tisti prejšnji  lopovi. Za vse tiste, ki imajo radi kaj bolj konkretnega, je bilo potrebno uvesti vinjete. S stisnjenimi ustnicami jih je najavil sam minister Žerjav. Na Darsu so modro molčali, saj so še pred letom trdili, da z njimi ne bo mogoče poplačati dolgov. A politika si jih je zaželela, ker je verjela, da bodo mnogi dnevni uporabniki avtocest navdušeni. In so res. Onih drugih, ki niso navdušeni, niti novinarji v teh dneh nič ne vprašajo. Za vsak primer. Sprašujejo pa tujce, ki nimajo pojma o naših vinjetah. Kaj hočemo, mudilo se je, pa ni bilo časa za  obveščanje tranzitnih gostov. Le kako je Avstrijcem uspelo nas obvestiti o vinjetah preden so jih oni uvedli? Saj bi jih lahko vprašali, a kaj, ko se je preveč mudilo. Mudi se tudi pri objektih..Šentviški predor je nespodobno zamujal in bil je tako grozno drag,tako,da  ga je bilo potrebno nemudoma spraviti z dnevnega reda. Pa so ga  kar odprli. o nekaj urah  je odpadel protipožarni omet. Ko so ga v celoti odstranili, je minister rekel, da je predor varen. Ne glede na to, da se navadni smrtniki sprašujemo zakaj so ga  sploh oblagali s  protipožarnim ometom, če je varen tudi brez njega, je ostal odprt. Do nadalnjega. Se pač mudi. In mudi se tudi s pediatrično kliniko. Zelo. Ker že strašno zamuja in je strašno draga. Ministrica  gradbince osebno priganja. Bodite prepričani, da bo gradnja zaključena pred volitvami. Tako ali drugače. Ja, prav res, hvala bogu za volitve. Politiki pred njimi dobijo neverjetno voljo do dela In to predvsem do dobrih del. Vrag je v tem, da nam potem za vsa dobra dela, za vse draginjske dodatke, plačana zavarovanja, višje pomoči  in plače izstavijo račune. Po volitvah. Takrat  pridejo na vrsto višji davki, manj ugodna  usklajevanja in kak dodatek pri pači manj. Bodite prepričani. Težava je le v tem, da se koalicije morda res menjajo, davkoplačevalci pa ostajamo isti.

Poslušaj zvočno datoteko

Vnema s kakršno so poslanci vseh sklicev ustanavljali preiskovalne komisije in se šli parlamentarne preiskave je premo sorazmerna z izplenom. Več je bilo komisij, bolj so bile zagrizene, večja je bila politizacija njihovega dela in manjši je bil pomen tistega kar so odkrili. Če so sploh kaj odkrili.

Ne verjamem, da je  med parlamentarci ravno veliko tistih, ki bi znali našteti vsaj polovico preiskovalnih komisij, ki so v zadnjem desetletju v slovenkem parlamentu,v duhu kavbojcev in indijancev odkrivale politične in tudi  domnevno kriminalne grehe vpletenih v to ali ono raboto. Morda bi se še spomnili tiste na kateri so tudi sami sedeli, drugih skoraj zanesljivo ne. In tudi nobene škode ni, da se jih ne. Ker praviloma od njih tako ali tako ni bilo dosti koristi. Še največ dobrega so prinesle poslancem samim, saj so vsi sodelujoči  zaradi naporov, ki so jih vložili, vsak mesec dobili nekaj višjo plačo. Na naš račun, seveda. Sodeč po izplenu naših preiskovalnih komisij, so dejansko namenjen zgolj in samo medsebojnemu političnemu obračunavanju. O argumentih preiskovalne komisije niti ni potrebno kaj dosti vedeti, dovolj je, če  veste katera opcija se je potegovala zanjo in katera  ima v komisiji večino. Tako je bilo, še preden so poslanci prvič sedli za mizo, jasno, da bo za oškodovanje premoženja pri prodaji deležev Kada in Soda kriva prejšnja oblast. O morebitnih oškodovanjih v tem mandatu pa niso hoteli razpravljati.Tudi o Mercatorju in povezavah z Delom ne. S poročilom  na seji DZ ne bo prav nobene težave, saj tisti, ki mu nasprotujejo nimajo večine. Nekaj podobnega se je zgodilo s komisijo, ki naj bi razjasnila  kdo vse – če sploh kdo- sije omastil prste pri nakupu finskih patrij. Skorajda ni nobenega dvoma, da bi Milan M.Cvikl z večino v komisiji  ugotovil, da si jih je kar nekaj in da smo davkoplačevalci kar precej  preplačali oborožitev, ki je morda niti potrebovali ne bomo. No, ko ni šlo drugače, so si tisti, ki jim ni bilo do takšnega sklepa omislili proceduralne zanke in vanje ujeli tudi  sicer gostobesednega in zvitega Cvikla. Poročila do volitev ne bo.In vse bo v najlepšem redu.Državljani,ki pač vse te igrice blagohotno plačujemo, si pač lahko mislimo svoje. Če smo navdušeni nad  desnico potem  verjamemo, da  so imeli tisti, ki so ustavili Cvikla prav, če nam je bližja levica nam je pa tudi vse jasno. Če pri nakupu patrij ne bi bilo lumparij, potem se predstavniki koalicije ne bi tako zelo trudili onemogočiti preiskave in objave zaključnega poročila. Tako je to. Slovenci smo odločno razdeljeni. Tisti, ki pa le niso imajo vsega polno kapo in se s politiko ne utrujajo.Ko se za politiko odločajo le še tisti, ki nimajo druge izbire ali tisti, ki, če ne uspejo, lahko gredo v pokoj, potem je slabo. Ne zanje, ampak za vse ostale!

Poslušaj zvočno datoteko

Kot v filmu je bilo. Nedelja. Stanovanjska soseska sredi Ljubljane. Policisti v civilu,  Penko in  Zidar pa v lisicah. Tako kot se za hude kriminalce spodobi!

V zadnjem času je naša generalna državna tožilka skupaj  s šefom  kriminalistov povsem podlegla scenografiji ameriških policijskih nadaljevank. Tudi pri nas v zadnjem času kriminalisti lovijo lopove kot po tekočem traku. Tako kot snemalci v nadaljevankah, so tudi naši televizijci vedno pravočasno na pravem mestu. Scenaristi se pač dogovorijo z  zanesljivimi novinarji  in  aretacija se  ne začne dokler si snemalci ne izberejo najboljšega kota. Potem pa lop  – v zadnjem primeru –po  Penku in Zidarju. Ko na rokah domnevno nevarnih zločincev zaškrtajo  lisice,je  prvi del nanizanke končan. Drugi del so tiskovne konference. Trenutno nihče, razen osumljenih, ne more vedeti ali je Barbara Brezigar, ki se  s politično nepristranskostjo res ne more hvaliti, sploh imela v rokah kakršen koli argument za svoje početje. Je pri nas res mogoče  nekoga, ki se med  dopustom pred  odhodom na drugo delovno mesto dogovarja za delo v novi službi, vklenjenega v lisice odvleči na policijo? Si predstavljate koliko bi nas potem že  moralo prespati na policijskih postajah? Večina nas verjetno bolj verjame, da se je to Penku zgodilo zato, ker je Brezigarjeva lovila zadnje vlak za njegovo osebno in strokovno diskreditacijo? Danes je namreč  že odvetnik. Tudi to pot ji je ob strani zvesto stala  kriminalistična služba.ki očitno tudi ni podvomila v svoje početje. Podvomil pa je preiskovalni sodnik, ki  Brezigarjevi navkljub, ni zaznal znakov kaznivega dejanja. Sodeč po izjavi  generalne tožilke Brezigarjeve in prvega kriminalista Jevška, bodo  obtožnico  zoper Penka in Zidarja vseeno vložili. Do volitev bodo pač kurili pod tem kotlom. Potem pa bo že kakor pač bo…
A vse skupaj ni tako zelo  nedolžno kot izgleda. Teh spektakularnih aretacij je bilo v zadnjih mesecih v Sloveniji preprosto preveč. Predvsem zato, ker se  potem, ko je izzvenel njihov prvi  medijski odmev ,ni zgodilo nič. Glavni akterji  čiste lopate še naprej pobirajo najboljše gradbene posle v državi. Ivanu Zidarju se klanjajo najvišji državni funkcionarji z ministri  vred. Tako kot danes v Šentvidu. Penko pa bo, brez dvoma, kot odvetnik prav tako imel dovolj dela. Morda tudi zaradi publicitete, ki mu jo je z nespametno potezo pridelala  njegova bivša šefica. Dejstvo je, da Penko med kolegi zaradi avtonovmenga razmišljanja in odločanja uživa velik ugled .
Me prav zanima ali je Barbara Brezigar včeraj, ko je gledala objokanega Boštjana Penka dojela, da bi pravzaprav morala jokati ona. In njeni politični botri z njo.

Poslušaj zvočno datoteko