Majda Juvan

Bolj malo je okolij v Sloveniji, kjer ne bi prve violine prevzela harmonika. Saj veste, narodno zabavna glasba na prvo žogico pritegne največ poslušalcev in gledalcev. Saj vsi vemo oddaja Na zdravje ima zavidljivo veliko gledalcev. In to šteje. Celo Janez Janša je v tej oddaji pripovedoval  kako zelo dobro je vodil Evropsko Unijo. Ni se odločil, recimo,  za Mednarodna obzorja.

Bili so časi, ko so politiki izbirali oddaje in se niso podajali v tiste, ki bi lahko omadeževale njihov svetovljanski in intelektualni imidž. Si mislim, da  bi se tu in tam tudi pri nas še našel kak tak, a prav veliko jih  ni. Politiki pač morajo tja, kjer je večina volivcev. In teh je gotovo  mnogo več pred ekrani takrat ko nažigajo narodnjaki, kot takrat ko je na sporedu koncert filharmoničnega orkestra.
Kako zelo se stvari spreminjajo. Pred dvema ali tremi desetletji bi med javnimi osebnostmi težko našli koga, ki bi javno prisegal na jerhaste hlače in frajtonarico. Tudi z alkoholom prepojeni pevski mojstri so se Slakove Doline tihe lotili šele v zgodnjih jutranjih urah. Narodnjaki so  takrat veljali za poden in samo najbolj zarukani kmetavzi, so na gasilskih veselicah poskakovali na njihove polke in valčke.Vam zagotavljam, da je bilo takšno mnenje prevladujoče v vseh urbanih okoljih Slovenije  tam v 70-tih, 80 tih letih. Poslušala se je rok in pop glasba,  doma pa prisegalo na Pankerte, Breclja in Laibach. Pa, četudi  vsi nismo čisto dobro dojeli za kaj sploh gre. To je pač sodilo k življenjskemu slogu in ohranjanju distance. Danes teh občutkov očitno ni več. Sociologi bodo  povedati zakaj  se je Slovenija  ob pomoči programov nacionalne televizije in številnih komercialnih televizijskih in  radijskih postaj prelevila v najbolj popreproščeno, nezahtevno in  neselektivno  publiko, ki konzumira vse, kar ji serviramo Tisto, kar danes povsem nekritično ponujamo ljudem kot glasbeno ustvarjalnost ob kateri naj bi se delavski razred vsaj malo sprostil in zabaval je tako poneumljajoče, da  se slišijo nekdanji Slaki in Beneški fantje kot  klasika. Da o primerjavah sedanje missovsko pop scene in slovenske popevke niti ne govorim. Pa smo se – mimogrede- takrat, ko je  nastajala, mladi zgražali tudi nad njo.
Kot rečeno,velik del greha za takšno glasbeno  in posledično tudi kulturno podobo  gotovo nosimo mediji. Zaradi vpliva in poslanstva največja krivda gotovo zadane nacionalno televizijo in njen resnični katastrofalni nabor. Za razliko od nekdanjih urednikov, ki so svoje delo razumeli kot poslanstvo in so s ponudbo poskusili sooblikovati  okus množic, mu današnji zgolj sledijo.Tudi zato med glasbeno podobo današnjih radijskih programov skorajda ni razlik. Zaradi takšnega nabora je del publike ostal brez svojih programov in oddaj. A ti se v javnosti redko oglašajo, saj od  zabave, ki jo ponujajo množični mediji niso tako zelo odvisni. Praviloma imajo denar in druge možnosti druženja in zabave. Ali pa vsaj domačo fono in kinoteko. Ne le, da si tako naredijo svoj program, še  kakšen »sproščujoči »nastop politika, ki skrbi za svoj ljudski videz, jim je prihranjen.

Poslušaj zvočno datoteko