Majda Juvan

Še dobra dva meseca nas ločita od volitve. Javnomnenjske  ankete sicer napovedujejo zmago zdaj eni zdaj drugi največji stranki, v glavnem pa so enotne v tem, da vsaj za zdaj v seštevku bolje kaže sedanji opoziciji.

Sedanja koalicija bo v jeseni težko sama sestavila vlado. 46 glasov bo lahko dobila le, če bo v svoje vrste pritegnila še koga iz sedanje opozicije. To pa pomeni, da bo morala z njim deliti tudi  politični plen. Povedano drugače- to pomeni, da na vseh pomembnih mestih ne bodo samo naši, temveč tudi kak njihov.Kadrovanje je del politične trgovine. Z  njo stranke  plačujejo usluge pomembnim ljudem in z njo utrjujejo položaj v strateških dejavnostih. Ni vseeno ali na čelu paradržavne institucije sedi tvoj ali nasprotnikov človek. Ni vseeno ali nadzorne institucije vodijo  naši ali njihovi in ni vseeno ali velike gospodarske kolose, ki lahko mimogrede kupijo celo kak časopis ali  televizijo vodijo vladi lojalni ali pa nelojalni ljudje. Tudi položaji v mednarodni diplomaciji so cenjeni. V mladi državi se je za diplomata kvalificiral vsakdo, ki je za silo tolkel kak tuj jezik in je bil pri vladnem koritu. Tudi, ko je vlade vodila LDS je bilo tako.Tako so čez noč postali diplomati  Jaša Zlobec, Darja Lavtižar  Bebler, Franco Juri, Borut Šuklje, Peter Bekeš. Nabor sedanje koalicije ni nič manj ugleden. Takrat, ko so pač bili na oblasti, so zelo hiteli. Iz Ljubljane so na zelo ugledna veleposlaniška mesta odhajali ugledni strankarski kadri. Od Matjaža Šinkovca, Andreja Capudra, Katje Boh, Milana Adamiča Orožna do Miroslava Lucija in drugih. Ker v mednarodni diplomaciji  velja nekakšna diskretnost, za diplomatske spodrsljaje enih in drugih  nismo slišali pogosto. Le za kakšno nerodnost bolj ali manj zasebne sorte. Da pa začetniki in zelenci na  položajih, kjer je poleg protokola potrebno veliko vedeti o mednarodni politiki, gospodarskih in kulturnih tokovih, niso bili vedno najbolj uspešni, je verjetno mogoče domnevati. Tudi zato, ker naša predstavništva v tujini praviloma niso tako močna, da bi se veleposlanik lahko šel le reprezentanco, pomembne reči pa bi delali  večno nevidni uradniki. In to danes  nekateri, ki niso več v strankarskih vrhovih in  diplomaciji, tudi priznavajo. Leto in več sem rabil, je rekel Tit Turnšek, da sem dojel osnove, ki se jih poklicni diplomati naučijo že v šoli in med vajeniško dobo. Pa kot vemo, se mu je kljub trudu zalomilo in smo se doma dolgo hahljali zaradi težav, ki so mu jih, diplomatski diskretnosti navkljub, povzročile čisto običajne družinske zdrahe.
Pri vsem skupaj pa je najhuje to, da v Sloveniji preprosto nimamo dveh garnitur sposobnih ljudi. In to za nobeno področje Na to je pokojni Drnovšek velikokrat opozoril. Pri nas zamenjavo vsakega nesposobneža pokrijemo  z očitkom o političnem kadrovanju. In prav to je najbolj zaskrbljujoče.Politika se profesionalcev boji. Ti  praviloma nimajo politične barve in so za politično instrumentaliziranje neuporabni. Le kaj bi s takimi, si menda mislijo strankarski kadrovniki in, ne glede na ceno, ki jo plačamo davkoplačevalci, še naprej  podtikajo svoje. Negativna selekcija v parlamentu, na ministrstvih in uradih, ni naključje. Je vedno bolj  odraz dejstva, da se v politiko podajajo le tisti, ki  nimajo nobene pametnejše izbire.
Poslušaj zvočno datoteko