Majda Juvan

Julij in avgust sta dopustniška meseca. Vsemu navkljub se več kot polovica Slovencev poleti odpravi na počitnice. Ankete  sicer pravijo, da utegne biti letos nekaj manj dopustnikov kot lani, saj se inflacija pozna tudi v družinskih proračunih. In večina nas še vedno odhaja na Hrvaško.

Res je zanimivo kako se tisto morje okoli katerega se vse leto prerekamo s Hrvati, poleti prelevi v »naše« morje. Še vedno se nam dogaja, da na vprašanje  kje bomo dopustovali odgovarjamo, da kar na našem Jadranu. In dokler ta »naš« Jadran ostaja le v hrvaških denarnicah, ne pa tudi v diplomatskih notah, niti sosedje ne ugovarjajo. Sploh letos, ko imajo menda nekaj manj gostov.
Skratka tudi jaz grem. In spet, kot že tolikokrat na otok, ki je neskončno lep in še vedno ponuja samotne kotičke ob sami obali. Plaža je sicer bolj ortopedska, a dokler je korak še vsaj približno zanesljiv, bo šlo.
Letošnji dopust sem že težko čakala. Pa niti ne zato, ker bi  bila  grozno in zelo utrujena, temveč zato, ker vem, da v slovenske loge prihajajo duhamorni dnevi in tedni. Če bi si v življenju nebi  služila kruha v medijih, bi se nanje požvižgala. Tako pa pač ne gre. Če ravno ne ujamejo kje kakšnega Karadžića, je povsod vse polno  bolj ali manj dolgočasnih politikov. Njihov domet le redko presega obrabljene floskule. Pravna država, socilana država,  brezplačno zdravstvo, najboljše šole , spoštovani sodniki bodo sodili, tajkunom bomo zavili vratove, nagrabljeno pa razdelili. Avtoceste bodo skoraj zastonj, tovornjake bomo odpravili, tornade in poplave pa  ukinili. In seveda stanovanj in služb- takšnih za nedoločen čas- bo na pretek.  Malo pretiravam, a v primerjavi s tistimi, ki obljubljajo, je mogoče tale moj povzetek imeti skorajda za resničnega. Skratka, ko jih takole gledam in poslušam, mi je jasno zakaj morajo v demokracijah s stoletno tradicijo iz predvolilnih kampanij narediti cirkus. Če ga ne bi, kandidatov nihče ne bi niti opazil. Tudi nas programi naših kandidatov prav malo brigajo. Presežki naših predvolilnih  kampanij so sestavljeni iz medsebojnih obračunavanj. Bolj so podla, bolj delujejo. Na prepričane. Ostale pa pač odženejo med tiste, ki jih na volitve zlepa spet ne bo. V predvolilnih kampanijah prav nič ni sveto. Pahor se da z veseljem ujeti z blondinko, Urška se bo za  blagor Janševe stranke z njim menda celo poročila. Na intimne vložke Kresalove, Golobiča, Jelinčiča in drugih še čakamo… Skratka, zelo sem vesela, ker gram na dopust. In nič me ne skrbi, da bom kaj dosti zamudila.
Da pa ne bi mislili, da je z mano res vse  redu in, da leta dela v medijih ne puščajo sledov, vam moram priznati, da sem dnevni časopis za čas dopusta že prenaročila…tja na otok  v »našem« Jadranu.

Poslušaj zvočno datoteko

Tako kot se pred  volitvami spodobi, ministri hitijo z  inventurami opravljenega. Praviloma gre za samohvalo. Razumljivo, saj gre vendarle tudi – ali pa kar predvsem – za predvolilno naravnane  nastope. Videnje svojega dela je predstavila tudi ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič.

Tisto, kar je na tej predstavitvi  padlo v oči in ušesa je  bil pregled del, ki jih ministrica ni opravila. Ni zmogla ali pač ni znala. Zdravstvo je skrajno okostenel sistem,ki ga zlepa ni mogoče premakniti.Resnici na ljubo tudi zato, ker večini, ki v njem delajo tak kot je, ustreza. Čeprav so zdravniki načeloma do sistema zelo kritični, ga vendarle mnogi znajo prav dobro prilagoditi v svoj prid. Zgodbe o tem kako je znotraj sedanjega sistema mogoče mešati  javno in zasebno, kako lahko ob sedanjih obremenitvah lahko mnogi  delajo še v enem ali dveh zasebnih zavodih, kako  ima kar 200 zdravnikov v Kliničnem centru sklenjene podjetniške pogodbe, ki jim omogočajo bolje plačano delo v drugih bolnišnicah, so znane. Celo več. Tistim, ki se do sedaj niso znašli, bo po novem pomagala zdravniška zbornica, ki  bo kot prijazna cehovska organizacija  uredila evidenco tistih, ki bi ob svojem delu želeli delati in zaslužiti še več.Tem bo pripravila seznam ustanov in zasebnikov, ki potrebujejo nadomeščanja. Eno dežurstvo bo zdravniku prineslo približno 100 evrov, kar je približno pol več kot če bi delal v svoji domači  ordinaciji. Ker so tudi zdravniki samo ljudje, ne dvomim, da se bodo poslej mnogi branili dodatnega dela doma in se za večji zaslužek raje podali k sosedom. Bi vi ravnali drugače? Verjetno ne!  Tudi jaz ne bi. Skratka sistemu, ki ti vse to omogoča, se zlepa ne odrečeš. Tako je dober, da bi ga gotovo z veseljem povzeli še v drugih delih javnega sektorja. Recimo. Obolelo učiteljice ne bi več nadomeščala kolegica iz zbornice, ampak  bi prišla, za pol večji denar  učiteljica  iz sosednje šole. To vsekakor je to nekoliko sumljiva rešitev, s katero v zdravstvu nadomeščajo nikakršno organiziranost dela, ki je mogoča samo zato, ker delovanje javnega sektorja, plačujemo davkoplačevalci. Državno blagajno mnogi še vedno razumejo kot vrečo brez dna. Ministrica Zofija Mazej Kukovič je odkrito priznala, da česa takšnega kot pri investicijah v zdravstvu, še nikoli ni videla. Sistem investicij v zdravstvu je očitno zgrajen iz nepreglednih labirintov, kjer se  za vsakim kotom skriva kdo, ki na njegov račun mastno služi. In nikomur od teh red in preglednost nista v interesu. In seveda, res je, nikogar od tistih, ki so ga zalotili z roko v malhi, do sedaj še nihče ni spravil niti pred sodnike, kaj šele v zapor.

Poslušaj zvočno datoteko

Prijetje Radovana Karadžića odmeva.Radovana Karadžića so prijeli potem, ko je bila na njegovo glavo  več kot deset let v ZDA razpisana  nagrada 500 tisoč dolarjev. Na Balkanu je to vsota za katero bi marsikdo prodal tudi svojo mamo, ne le politika za katerega mnogi mladi  Srbi sploh ne vedo.

Končno so torej prijeli tistega politika, tistega klavca, tistega zločinca, tistega junaka ki so ga na sodišču za zločine na področju  nekdanje Jugoslavije v Haggu, poleg Miloševića in še vedno prostega generala Mladića, najtežje čakali. Zdaj ga bodo dobili in nedvomno ga bodo spoznali za krivega. Zaradi Srebrenice, ki ga najbolj bremeni ima Zahod, ki naj bi tam Bošnjakom  zagotavljal varnost zelo slabo vest. Če že Nizozemski katere vojaki so bili tam, ni  mogoče soditi, bodo sodili vsaj Karadžiću. Prepričana sem, da bo čez nekaj mesecev v Haggu tudi Mladič. V Srbiji sta svoje odslužila. Glede na to kako grozljive reči so se dogajale  v Bosni, drugega  kot obsodilne sodbe sploh ni mogoče pričakovati.In do naslednje  revolucije ju nihče ne bo pogrešal in opeval.
Odločitev za izročitev Karadžića je nedvomno politična. Tisti, ki so ga  v petek – ali pač ponedeljek- prijeli, so gotovo ves čas  vedeli kje je. Pa čeprav  danes res izgleda kot odsluženi hipi. Ne nazadnje smo  tudi v Sloveniji nenehno brali kje je, kaj počne in kako se srečuje s svojimi najbližjimi. Nemoteno je izdajal knjige, ordiniral v svoji ordinaciji in predaval. Razlog za njegovo  prijetje je v volitvah. Tisti, ki so ga do sedaj ščitili so jih  izgubili. Tem, ki so jih dobili pa Karadžić – in sploh ne dvomim, da v kratkem tudi Mladić- bolj kot doma koristita v Haggu. Rok trajanja jima je potekel.  Srbski nacionalizem  bodo  srbske oblasti vsaj za nekaj časa nadomestile z evropeizacijo in  poskusom gospodarske konsolidacije. Za vse kar pričakuje Beograd od Evrope pač  lahko žrtvuje tudi Karadžića. Konec koncev  niti v Srbiji ni prav dosti tistih, ki bi jim kaj dosti pomenil. Mladi in izobraženi Srbi vedo, da se v Evropi precej bolje in hitreje živi kot doma. Le zakaj bi  zaradi nekoga, ki je pred 15- timi leti  počel reči, ki jih civilizirani svet prepoznava kot genocid, zastavljali svojo prihodnost. Dajte no, tako nor ni nihče. Srbski politiki večkrat kot v legendah, končajo v zaporih. Vsaj v zadnjem času gotovo!

Poslušaj zvočno datoteko

Pred volitvami se vsaka vlada rada hvali. Statistika je za takšne reči priročna, saj je znano, da je številke vedno mogoče prilagoditi potrebi. Tisti, ki bi se rad hvlail bo rekel, da je v zadnjih treh letih v Sloveniji  37 tisoč delovnih mest več, tisti, ki bi rad grajal pa bo povedal, da je še vedno več kot 70 tisoč ljudi brezposelnih.

S številkami so se poigrali tudi sindikalisti. Med drugim so ugotovili, da je brez službe tudi več kot 3500 mladih z visoko izobrazbo. Še bolj zanimivo bi bilo videti koliko tistih, ki imajo diplome in so v službah, dela na delovnih mestih, kjer  visoka izobrazba ni potrebna. Iz prve roke vem, da so ti visoko izobraženi mladi ljudje, zadovoljni, če dobijo 600 evrov neto.Vse ostalo od prevoza na delo, do malice in dopusta je na najnižji možni še dopustni ravni. Če sploh je. In seveda, večina jih je zaposlenih za določen čas. Tri četrtine, so ugotovili sindikalisti. Na prvi pogled je tak status za delodajalca ugoden.Delojemalec je ubogljiv, vodljiv in ponižen. Z vsem se strinja, ničesar ne zahteva.Vsakih nekaj mesecev mu lahko pokažeš vrata. A resnici na ljubo, od takšnega človeka prav dosti ni pričakovati.Vse svoje potenciale  usmerja v iskanje  boljše službe in zaslužka. Takšni delodajalci nikoli ne morejo sestaviti ustvarjalne in inventivne ekipe. Tudi pripadnosti podjetju in kolegom ne. Zanjo ni prav nobenega razloga.
Pogosto, ko govorimo o zaposlitvah za določen čas, zmotno verjamemo, da se to dogaja zgolj v majhnih firmah, zasebnih podjetjih, pri izkoriščevalskih lastnikih…Pa ni tako. V naših šolah praktično nikogar več ne zaposlijo za nedoločen čas? No, vsak za prvih nekaj let gotovo ne. In kako je mogoče, glede na to, da zakon to prepoveduje, težavo s štirikratnim, petkratnim začasnim  zaposlovanjem iste osebe na istem delovnem mestu sploh rešiti? Tako, da delovno razmerje zadnjega avgusta prekineš, prvega septembra pa ga spet skleneš. In to lahko počneš v nedogled. Večina teh, ki so deležni te »ugodnosti« je tiho, saj niso redki njihovi kolegi, ki jim delovno razmerje prekinejo že konec junija, jih dva meseca pustijo brez vsega, potem pa septembra spet zaposlijo. In, da ne bo dileme. Vse te učitelje v šolah potrebujejo. Praviloma delajo več kot njihovi starejši kolegi, ki si lahko privoščijo tudi takšne in drugačne dopuste in odsotnosti, saj so zaposleni za nedoločen čas in jim nihče nič kaj dosti ne more. In, kot rečeno, njihov delodajalec je država ne pa kak izkoriščevalski zasebni lastnik.
Prav zanima me ali bo teh 47 novih uradnikov, ki jih bo država zaposlila, ker so bili tako pridni med predsedovanjem, dobilo zaposlitev za nedoločen ali  pa ponovno določen čas? Ne glede na to, da vem , da gre za grmadenje birokratov, kar je nasprotno od tistega, kar nam je vlada obljubljala, jim privoščim jim prvega. Država bi lahko ponudila dober zgled in bi jim mesta zagotovila tako ,da bi se za sodelovanje zahvalila tistim  uradnikom, ki so že dolgo zaposleni v javni upravi, a se niti sedaj, niti prej niso izkazali. Že zato, da ne bi dajali slabega zgleda, bi jih morda minister Gregor lahko odslovil. A jih ne bo. Zakaj ne? Zato, ker so zaposleni za nedoločen čas. In taki smo pri nas  vsaj malo res podobni belim medvedom, se vam ne zdi?

Poslušaj zvočno datoteko

Besede so močno orožje. Besede so lahko zaveznik, besede so lahko tudi uničujoči nasprotnik. In to V predvolilnem času imamo inflacijo besed in deflacijo vsebine. Za uporabnike vseh teh sporočil pa je najpomembnejše, da ohranimo zdravo pamet in varnostno razdaljo.

Varnostna razdalja in zdrava pamet sta nujni  zato, da si prihranimo razočaranja, ki bi v nasprotnem primeru nujno sledila po volitvah. Obljube, ki jih v teh dneh delijo  predvsem predstavniki vladajočih strank mejijo na  zagotovila iz rubrik Saj ni res, pa je. Le kaj naj  si mislimo ob vznesenem pripovedovanja predsednika vlade, ki je  seniorjem svoje stranke v Domžalah vzneseno govoril o  tem kako pokojnine ne bodo realno padale in  o tem kako bodo lahko upokojenci potem,ko bodo oni razkrinkali trgovske monopole, spet poceni živeli?
Kaj si lahko mislimo o  poslancih, ki sami sebe presegajo v besednih bravurah. Tisti seveda, ki se jim  sploh še da odpreti usta.Kaj si misliti o predsedniku Državnega zbora Francu Cukjatiju, ki je mirno preklical odločitev takrat predsedujočega Saša Pečeta, ko je prekinil zasedanje zato, ker je bilo med zasedanjem v dvorani le 13  ljudskih izbrancev. Trije so igrali računalniške igrice, eden si je brskal po nosu, eden je spal in nobeden ni poslušal. Cukjati je omenil le poslovnik, ne pa tudi sramote, ki jo poslanci z svojim nedelom povzročajo najvišjemu zakonodajnemu telesu.Tudi o ugledu ni rekle nič.
Pa kako tudi naj bi. Saj o ugledu v teh logih pogosto res ni mogoče govoriti. Je lahko ugleden in med ljudmi spoštovan  poslanec Pukšič, ki  kolega iz opozicije označi za gnusnega gobezdača, nesnago, takorekoč? Sme tak nastop pred kamerami parlamentarnega  TV programa ostani nekaznovan, neokrcan?  Očitno se sme, Pukšiču nihče ni niti požugal! Je mogoče, da so v Sloveniji ljudje, ki bodo takšne nastope, takšno govorjenje nagradili z glasovi za še en mandat? Če jih bomo še enkrat volili, pomeni, da si boljših niti ne zaslužimo! Ali pa bo to pot vendarle drugače. Morda pa bodo vsaj v zadnjem delu predvolilne kampanije besede vendarle  bolj odmerjene. Iz kakšne šole bi se kaj lahko naučili  tudi politiki. Najbolj agresivni in nastopaški so lekcijo dobili v Izoli. Boris Popovič, je kampanijo gradil na žalitvah in osebnih diskvalifikacijah. In pogrnil na celi črti. Izolani so se kljub dejstvu, da Klokočovnik nikoli ne bo niti približno tako dober župan kot je dober kirurg, odločili za njegovo listo. Gotovo zato, ker so dojeli, da  bi se z izbiro Popoviča poistovetili z vsem kar on kot človek in politik predstavlja. In malo od tega je takšne sorte, da bi si pošteni ljudje želeli tudi zase in za svoje.

Poslušaj zvočno datoteko

Bolj malo je okolij v Sloveniji, kjer ne bi prve violine prevzela harmonika. Saj veste, narodno zabavna glasba na prvo žogico pritegne največ poslušalcev in gledalcev. Saj vsi vemo oddaja Na zdravje ima zavidljivo veliko gledalcev. In to šteje. Celo Janez Janša je v tej oddaji pripovedoval  kako zelo dobro je vodil Evropsko Unijo. Ni se odločil, recimo,  za Mednarodna obzorja.

Bili so časi, ko so politiki izbirali oddaje in se niso podajali v tiste, ki bi lahko omadeževale njihov svetovljanski in intelektualni imidž. Si mislim, da  bi se tu in tam tudi pri nas še našel kak tak, a prav veliko jih  ni. Politiki pač morajo tja, kjer je večina volivcev. In teh je gotovo  mnogo več pred ekrani takrat ko nažigajo narodnjaki, kot takrat ko je na sporedu koncert filharmoničnega orkestra.
Kako zelo se stvari spreminjajo. Pred dvema ali tremi desetletji bi med javnimi osebnostmi težko našli koga, ki bi javno prisegal na jerhaste hlače in frajtonarico. Tudi z alkoholom prepojeni pevski mojstri so se Slakove Doline tihe lotili šele v zgodnjih jutranjih urah. Narodnjaki so  takrat veljali za poden in samo najbolj zarukani kmetavzi, so na gasilskih veselicah poskakovali na njihove polke in valčke.Vam zagotavljam, da je bilo takšno mnenje prevladujoče v vseh urbanih okoljih Slovenije  tam v 70-tih, 80 tih letih. Poslušala se je rok in pop glasba,  doma pa prisegalo na Pankerte, Breclja in Laibach. Pa, četudi  vsi nismo čisto dobro dojeli za kaj sploh gre. To je pač sodilo k življenjskemu slogu in ohranjanju distance. Danes teh občutkov očitno ni več. Sociologi bodo  povedati zakaj  se je Slovenija  ob pomoči programov nacionalne televizije in številnih komercialnih televizijskih in  radijskih postaj prelevila v najbolj popreproščeno, nezahtevno in  neselektivno  publiko, ki konzumira vse, kar ji serviramo Tisto, kar danes povsem nekritično ponujamo ljudem kot glasbeno ustvarjalnost ob kateri naj bi se delavski razred vsaj malo sprostil in zabaval je tako poneumljajoče, da  se slišijo nekdanji Slaki in Beneški fantje kot  klasika. Da o primerjavah sedanje missovsko pop scene in slovenske popevke niti ne govorim. Pa smo se – mimogrede- takrat, ko je  nastajala, mladi zgražali tudi nad njo.
Kot rečeno,velik del greha za takšno glasbeno  in posledično tudi kulturno podobo  gotovo nosimo mediji. Zaradi vpliva in poslanstva največja krivda gotovo zadane nacionalno televizijo in njen resnični katastrofalni nabor. Za razliko od nekdanjih urednikov, ki so svoje delo razumeli kot poslanstvo in so s ponudbo poskusili sooblikovati  okus množic, mu današnji zgolj sledijo.Tudi zato med glasbeno podobo današnjih radijskih programov skorajda ni razlik. Zaradi takšnega nabora je del publike ostal brez svojih programov in oddaj. A ti se v javnosti redko oglašajo, saj od  zabave, ki jo ponujajo množični mediji niso tako zelo odvisni. Praviloma imajo denar in druge možnosti druženja in zabave. Ali pa vsaj domačo fono in kinoteko. Ne le, da si tako naredijo svoj program, še  kakšen »sproščujoči »nastop politika, ki skrbi za svoj ljudski videz, jim je prihranjen.

Poslušaj zvočno datoteko

Še dobra dva meseca nas ločita od volitve. Javnomnenjske  ankete sicer napovedujejo zmago zdaj eni zdaj drugi največji stranki, v glavnem pa so enotne v tem, da vsaj za zdaj v seštevku bolje kaže sedanji opoziciji.

Sedanja koalicija bo v jeseni težko sama sestavila vlado. 46 glasov bo lahko dobila le, če bo v svoje vrste pritegnila še koga iz sedanje opozicije. To pa pomeni, da bo morala z njim deliti tudi  politični plen. Povedano drugače- to pomeni, da na vseh pomembnih mestih ne bodo samo naši, temveč tudi kak njihov.Kadrovanje je del politične trgovine. Z  njo stranke  plačujejo usluge pomembnim ljudem in z njo utrjujejo položaj v strateških dejavnostih. Ni vseeno ali na čelu paradržavne institucije sedi tvoj ali nasprotnikov človek. Ni vseeno ali nadzorne institucije vodijo  naši ali njihovi in ni vseeno ali velike gospodarske kolose, ki lahko mimogrede kupijo celo kak časopis ali  televizijo vodijo vladi lojalni ali pa nelojalni ljudje. Tudi položaji v mednarodni diplomaciji so cenjeni. V mladi državi se je za diplomata kvalificiral vsakdo, ki je za silo tolkel kak tuj jezik in je bil pri vladnem koritu. Tudi, ko je vlade vodila LDS je bilo tako.Tako so čez noč postali diplomati  Jaša Zlobec, Darja Lavtižar  Bebler, Franco Juri, Borut Šuklje, Peter Bekeš. Nabor sedanje koalicije ni nič manj ugleden. Takrat, ko so pač bili na oblasti, so zelo hiteli. Iz Ljubljane so na zelo ugledna veleposlaniška mesta odhajali ugledni strankarski kadri. Od Matjaža Šinkovca, Andreja Capudra, Katje Boh, Milana Adamiča Orožna do Miroslava Lucija in drugih. Ker v mednarodni diplomaciji  velja nekakšna diskretnost, za diplomatske spodrsljaje enih in drugih  nismo slišali pogosto. Le za kakšno nerodnost bolj ali manj zasebne sorte. Da pa začetniki in zelenci na  položajih, kjer je poleg protokola potrebno veliko vedeti o mednarodni politiki, gospodarskih in kulturnih tokovih, niso bili vedno najbolj uspešni, je verjetno mogoče domnevati. Tudi zato, ker naša predstavništva v tujini praviloma niso tako močna, da bi se veleposlanik lahko šel le reprezentanco, pomembne reči pa bi delali  večno nevidni uradniki. In to danes  nekateri, ki niso več v strankarskih vrhovih in  diplomaciji, tudi priznavajo. Leto in več sem rabil, je rekel Tit Turnšek, da sem dojel osnove, ki se jih poklicni diplomati naučijo že v šoli in med vajeniško dobo. Pa kot vemo, se mu je kljub trudu zalomilo in smo se doma dolgo hahljali zaradi težav, ki so mu jih, diplomatski diskretnosti navkljub, povzročile čisto običajne družinske zdrahe.
Pri vsem skupaj pa je najhuje to, da v Sloveniji preprosto nimamo dveh garnitur sposobnih ljudi. In to za nobeno področje Na to je pokojni Drnovšek velikokrat opozoril. Pri nas zamenjavo vsakega nesposobneža pokrijemo  z očitkom o političnem kadrovanju. In prav to je najbolj zaskrbljujoče.Politika se profesionalcev boji. Ti  praviloma nimajo politične barve in so za politično instrumentaliziranje neuporabni. Le kaj bi s takimi, si menda mislijo strankarski kadrovniki in, ne glede na ceno, ki jo plačamo davkoplačevalci, še naprej  podtikajo svoje. Negativna selekcija v parlamentu, na ministrstvih in uradih, ni naključje. Je vedno bolj  odraz dejstva, da se v politiko podajajo le tisti, ki  nimajo nobene pametnejše izbire.
Poslušaj zvočno datoteko

Škoda, ki jo je povzročilo zadnje neurje v Sloveniji , bo ogromna. Gotovo nekaj deset milijonov evrov. Le kje vzeti  ves ta denar se sprašujejo prizadeti in pristojni.

Pa pravzaprav ne bi smelo biti pretežko. V tej državi  je denarja zelo veliko. Ko gre za predvolilne bonbone, ki naj bi v  jeseni volivce prepričali, da je vredno ponovno glasovati za sedanjo koalicijo, denarja ni škoda. Tudi po tem, ko so se redna zasedanja državnega zbora že končala, bodo na izrednih poslanci prav na hitro odločali še  o kakšni olajšavici  in priboljšku. Dejstvo je, da je inflacija hudo udarila najšibkejši sloj prebivalstva.Ker so to praviloma tudi  državljani,ki  gredo na volitve, jih vsekakor velja prepričevati o  skrbnosti trenutne vlade. Teh priboljškov se je v minulih mesecih nabralo že za več kot 100 milijonov. Saj vemo  draginjski dodatek upokojencem, dodatno zavarovanje približno 100 tisoč  državljanom, brezplačne malice v srednjih šolah, učbeniki v osnovnih, davčne olajšave. Skratka veliko je tega. In čisto mogoče je, da bodo v kontekstu bližajočih se volitve pomoči hitreje kot sicer deležni tudi tisti,ki jih je udarilo  neurje. In tudi zanje ne moremo reči, da jim jih  ne privoščimo. Posnetki, ki jih gledamo v teh dneh so grozljivi in stiska ljudi velika.težava je le v tem, da bo ta denar potrebno pridelati. Četudi je njegovo razdeljevanje še tako zelo upravičeno, ostaja dejstvo, da vlada ne zajema iz vreče brez dna. To velja tudi za tisto vrečo v kateri je premoženje,ki naj bi postalo temelj za povračilo vojne škode.Tudi s tem zakonom se ministru Lovru Šturmu mudi. Vsota,ki jo bo morala država zagotoviti v ta namen je naravnost impozantna. Več kot 500 milijonov evrov. Da gre pri vsem skupaj za manipuliranje s tistimi, ki verjamejo, da bodo  odškodnino po več kot 60-tih letih končno dobili in z onimi, ki jim ni jasno zakaj naj bi iz svojih žepov plačati  škodo, ki jo je okupator povzročil v času , ko še niti večina njihovih staršev ni bila rojena, kaže tudi pojasnilo, da škoda ne bo poplačana iz davkoplačevalskega denarja ampak z izkupičkom dodatne privatizacije državnega premoženja!? Kako prosim? Čigavo neki pa naj bi bilo to dodatno državno premoženje, če ne naše, toraj od davkoplačevalcev? Ali pač imamo v državi ob navadnih smrtnikih še kakšne druge hrčke, ki imajo  in lahko dajo, če se ravno tako odločijo?
Če jih že imamo predlagam, da jih malo oskubimo tudi zdaj, ko je treba pomagati v neurju oškodovanim ljudem. Mnogi so jo odnesli slabše kot, če bi bili na fronti. In konev koncev ne gre za 500 ampak morda za 50 milijonov  evrov. Skratka za državo, ki ima za marsikaj in marsikoga, to res ne bi smel biti problem.

Poslušaj zvočno datoteko

Politika je res vsemogoča. Kadar se tako odloči. Na primer: izbrisani so še vedno izbrisani pa čeprav naj bi se za ureditev njihove statusa trudili tako prejšnja kot zdajšnja vlada. Naj bi se!? Celo Ustavno sodišče jim je pritrdilo. A izbrisani  so še vedno izbrisani. In to bodo tudi ostali- do nadaljnjega.

Bodo pa menda, kar čez noč, sodniki dobili konkurenčno klavzulo.Dobesedno čez noč! V dveh tednih jo bo vladna koalicija predlagala in sprejela. Ker se je pač tako odločila. Volitve res delajo čudeže. Ker se je ministru Šturmu zazdelo, da mora koalicija spektakularno aretacijo nekdanjega tožilca Penka, zaradi katere so mediji in stroka  njegova strankarska  kolega  Brezigarjevo in Mateja pribili na križ, vendarle politično kapitalizirati, je pred kamere prikorakal s predlogom o konkurenčni klavzuli za sodnika. Njeno bistvo je, da  sodniki štiri leta ne bi smeli oditi med odvetnike, ker bi s tem  lahko preko svojih kolegialnih in prijateljskih stikov vplivali na nepristransko sojenje. V načelu bi morda to bilo lahko celo res, če sodniki že do sedaj nebi poznali instituta  izločanja, ki so ga  takrat, ko bi lahko šlo za pristranskost, uveljavili na lastno  pobudo ali na zahtevo strank. A to naj bi zdaj ne zadoščalo več. Prav! A to ni vse! Konkurenčna klavzula je resna zadeva. Pozna jo zakon o delovnih razmerjih in poznajo jo v posameznih pogodbenih zaposlitvah. Treba pa je vedeti, da konkurenčna klavzula s katero ti delodajalec prepoveduje  prenašanje odnosov in znanj z enega na drugo delovno mesto, ni le člen v tvoji pogodbi.. Uveljavitev konkurenčne klavzule mora delodajalec plačati. Za tisti čas, ko meni, da  bi tvoje znanje lahko koristilo konkurenci, te mora plačati. In ker je to pač drago, delodajalci  konkurenčne klavzule ne podaljšujejo po nemarnem. Preprosto zato, ker jih to veliko stane. Minister Šturm  za tista štiri  leta, ko sodniki ne bi smeli biti odvetniki, odškodnine ne bi dal. Naj gredo delat kaj drugega, je svetoval. Saj je  dela dovolj! Morda bi lahko bili  komercialisti, kadrovniki, svetovalci…vsako delo je častno. Štiri leta bi počeli nekaj kar jih ne zanima, zato , da bi se potem lahko vrnili med zakone, pravdne spise in  v sodne dvorane.
Mislim, da je že v naprej jasno, da tak zakon ne bo zdržal presoje na  Ustavnem  sodišču. V kar nekaj primerih, ko si je delodajalec zamislil konkurenčno klavzulo za katero delavcu ne bi plačal odškodnine ,so sodišča- tudi Ustavno – že razsodila v korist delavcev. Tudi v tem primeru bodo. Pa ne le zato, ker bodo sodniki presojali o sodnikih.
Pa še nekaj. Res je sicer, da so sodniki zaradi velikih zaostankov, nizkih norm in stavke pri večjem delu javnosti v nemilosti, res pa je tudi, da se lahko ti občutki lahko kaj hitro spremenijo. Ljudje  se hitro solidariziramo z žrtvami. In sodniki od tega statusa niso več prav daleč. Zanj se morajo  bolj kot Virantu zahvaliti prav svojemu ministru Šturmu, ki  je eden najbolj predvidljivih vladnih borcev za ponovni uspeh na jesenskih volitvah. Zanj  se tudi tako populističnemu predlogu, kot je ta, ni pripravljen odreči. Ko bo Ustavno sodišče razsodilo, bodo volitve itak  že mimo. On sam pa verjetno v zasluženem  pokoju.

Poslušaj zvočno datoteko

Nedeljska neurja so po prvih ocenah povzročila za več milijonov evrov škode. Ker  marsikaj od tistega kar je podrto in uničeno ni bilo zavarovano, bo za marsikoga zelo težko. Država bo priskočila na pomoč pri infrastrukturi in pri javnih objektih, ostalo pa  kakor bo pač kdo zmogel.

Tudi meni se zdi, da so v zadnjih letih neurja pogostejša in predvsem silovitejša. Sama živim v eni od priljubljanskih občin, ki so včeraj dobile kar dobršno dozo jeze onega tam zgoraj. Pihal je orkanski veter in pogled skozi okna je bil strašljiv. Okoli našega domovanja rastejo visoke omorike. Pred mnogimi leti so jih takratni lastniki zasadili namesto žive meje. Danes nudijo občutek zasebnosti nam in najbližjim sosedom. In, saj vemo, to imamo Slovenci ,ki smo malo zavrti, ne vedno najbolj družabni in socialni, radi. V dveh, morda treh  desetletjih  so te naše smreke dosegle spoštljivo višino in ob takšen vetru ,kot je bi včeraj, dosegajo tudi  spoštljive naklone. Lahko mi verjamete! Samo čakala sem ali jih bo zvrnilo na našo ali na sosedovo streho. Tistih nekaj minut, ko je divjalo neurje sem razmišljala samo o tem  kje najti koga, ki bo ta drevesa še tisti dan požagal in nas s tem odrešil nevarnosti. Pa čeprav  se zlepa ne vdam. Saj veste, raslo je deset let, ti pa bi to podrl v eni minuti- ni govora!
No kakorkoli že, včeraj  med samo nevihto bi bila zelo vesela, če tistih lepih, zdravih in zelo visokih dreves ne bi bilo. Seveda pa sem si  takoj potem, ko se je vihar polegel že premislila. Morda pa jih vendarle ne bi podrli, ker  so res lepe in takšnega viharja letos gotovo ne bo več!?
Pri nas bo verjetno obveljal kompromis. Žrtvovali bomo vrhove dreves, jih s tem prikrajšali za vso njihovo naravno lepoto in eleganco, vendar tudi zmanjšali nevarnost, da bi se veter naslednjič spet tako grozeče in morda tudi usodno ujel v njihove veje.
Pa pri tej zgodbi seveda ne gre za naše smreke. Pogostnost in moč neurij v zadnjih nekaj letih nas pač opozarjajo, da narave ne moremo ukrojiti po svojem okusu. Hočeš, nočeš  se ji bomo morali  podrediti. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj  pravi, da je drevo v urbanem naselju, zaradi svojega pomena, vredno 20 tisoč evrov. To seveda  pomeni, da ga ne moremo kar podreti, pomeni pa, da ga je potrebno pozorno vzdrževati. Kot rečeno, pri nas doma bomo žrtvovali vrhove. Bolje to kot podrta streha ali za vedno uničeni dobro sosedski odnosi. Pa niso od človeka močnejša le drevesa, tudi plazovi so, pa vodotoki, toča…Za vsem tem nam narava vsakodnevno dokazuje svojo premoč. Nikoli je ne bomo ukrotili. Nikoli. Le pametno se ji lahko umaknemo.

Poslušaj zvočno datoteko