Majda Juvan

Poslušaj zvočno datoteko

Ne le kmetje, tudi vrtičkarji bi »dušo dali« za zdravo sadje in za na plesen odporni paradižnik. A je žal tako, da praviloma brez obilice kemije  to ne gre. Ko jabolko, ki je dozorela na vašem bio drevesu primerjate s tistim v trgovini, je vse jasno.Vaše bo zgnilo v nekaj tednih, tisto iz trgovine pa lepo,veliko, sijoče in  domala večno.

Laiki o tem kaj so to gensko spremenjeni organizmi ne vemo nič. Da je to nekaj česar se moramo bati,da je to nekaj  zaradi česar bomo zbolevali, morda celo umirali in, da je to tisto, kar bo iz našega okolja izrinilo do sedaj znane in prijazne poljske kulture. Strokovnjaki se praviloma ne strinjajo Z nekaj pravimi geni paradižnika ne bi več uničevala plesen, krompir bi sam odganjal koloradske hrošče in koruze ne bi uničevale niti vešče niti strune. Pa še marsikaj dobrega  bi lahko naredili z gensko spremenjenimi organizmi. Dobrega? Resnici na ljubo je ta čas največja težava v tem, da ne vemo kaj bi gensko spremenjeni organizmi v resnici prinesli dobrega in kaj bodo-na dolgi rok -morda povzročili tudi slabega. Tako kot laiki lahko razumemo vse skupaj se zdi,da bo na obe vprašanji brez dvomov odgovoril šele čas.Nameni znanstvenikov niso slabi. Želijo pač ustvariti rastline, ki bi bile odporne na bolezni in ki bi dajale boljši in večji pridelek. Križanja rastlin  poznamo že stoletja. Kmetje so od nekdaj  križali rastline z najboljšimi lastnostmi. Do želenega učinka  je včasih minilo več let ali celo desetletij.Zdaj gre to hitreje.Iz nekega mikroorganizma, rastline ali celo živali izolirajo gen, ki  izboljša lastnosti rastline. Na 100 milijonih ha tako že rastejo gensko spremenjena soja, koruza, oljna repica, krompir in paradižnik. Po okusu teh rastlin ni mogoče ločiti od tistih klasičnih. Pridelek je bolj zdrav, večji in bolj odporen. Skratka idealen.A zgodba ni tako zelo preprosta.Predvsem zato ne, ker niti znanstveniki z gotovostjo ne morejo trditi, da se poseganje človeka v naravne procese ne bo maščevalo.Nekaj primerov za to že poznamo. Ko so sojo križali z genom iz arašida, ki je znan alergen, so pri ljudeh, ki sploh niso vedeli kaj uživajo, povzročili smrtno nevarne reakcije. Pa je to le ena od pasti ,ki jih nastavljajo neznane kombinacija. Kam bi nas pripeljalo križanje z živalskimi geni je še manj predvidljivo. Celo za strokovnjake. Na drugi strani pa je prav tako pa  bolj malo tistih, ki bi upali trditi,da je novodobno kmetijstvo z vsemi potrebnimi herbicidi, pesticidi in fungicidi  manj škodljivo od gena, ki bi zmogel zatreti in odgnati plevel, škodljivce in bolezni.Samo upamo lahko,da bodo strokovnjaki pravočasno  zbrali dovolj znanja in odgovorili na to dilemo. Laiki gotovo nismo tisti, ki bi lahko sodili. Tudi politiki ne. Oni o tej dilemi ne vedo nič več kot  vemo mi, verjemite!

Poslusaj zvocno datoteko

Zora, Dora Svit – to so presejevalni programi s katerimi naj bi tudi pri nas zgodaj odkrivali raka na materničnem vratu, dojkah in črevesju. Zora  že daje prve rezultate. Predlani je za rakom na materničnem vratu  zbolelo kar 30 odstotkov manj žensk, Dora bo stekla  aprila, Svit  takoj za njo. Je to pravi odgovor na  dejstvo, da je v Sloveniji približno dvajset odstotkov  več rakavih obolenj in, da je tudi smrtnost bistveni  višja kot v razvitem svetu?

Na prvo vprašanje je odgovor gotovo ne. Zaradi zgodnjega odkrivanja, raka ne bo nič manj. Na odgovor zakaj ga je v Sloveniji  več kot drugje, bomo morali še počakati. Staranje ne more biti edini razlog, v razvitem svetu so ljudje  še bolj stari pa  jih toliko ne zboli. Gotovo pa vsi skupaj upamo, da zaradi zgodnjega odkrivanja  zdaj že treh vrst raka, ne bo več  umiralo toliko Slovencev in Slovenk. Seveda pa je za to vsaj en pogoj. To pa je, da se je na vabilo s katerim bodo v teh dneh začeli  na mamografijo  vabiti v Ljubljani- nekaj kasneje pa po vsej Sloveniji-, odzovete. Seveda je res, da mamografija ni  prijetna preiskava, res je tudi, da je boleča, a na tem svetu  moramo tu in tam ljudje tudi malo stisniti zobe. Zelo res je tudi, da je tisto čakanje na rezultate vse prej kot  prijetno.Ljudje smo pogosto narejeni tako, da  strahove bolj gojimo kot odganjamo. Čisto mogoče je celo, da bodo rezultati mamografije nejasni in bo potrebno še na kakšno preiskavo. A vsekakor je tudi res, da je mamografija vsem pomislekom navkljub vendarle način s katerim je mogoče bolezen- če vas je pač našla- odkriti zgodaj. Nihče vam sicer ne bo obljubil, da je bilo tudi dovolj zgodaj in, da vas po odstranitvi bulice, bolezen ne bo nikoli več poiskala, a vsi vam bodo  zagotovili, da če bi prišli kasneje, bi bili vaši izgledi le še mnogo slabši. Veljalo bo tudi za rak na črevesju in danki, ki ga bodo začeli iskati s programom Svit.
Bolj malo je reči, ki  so v domeni posameznika. To ali bomo ali pa ne, zboleli gotovo ni. To ali bomo odšli na pregled ali pa ne, pa je. Zamislite si, kako se boste počutile, če boste vabilo vrgle v smeti, čez leto in dve pa v dojki zatipale bulico? Morda celo že s pozitivnimi bezgavkami, zasuki v telesu! Saj se vam ne bo zgodilo, a saj vemo, previdnost je mati modrosti. Pa četudi boste za minutko ali dve morale malo stisniti zobe. Saj, konec koncev tudi z novimi  čevlji moramo potrpeti, pa  zaradi tega, ker nas ožulijo, ne hodimo po svetu v copatih!

Poslusaj zvocno datoteko

Mateja Kožuh Novak je v imenu  združenja društev upokojencev Slovenije obelodanila zamere, ki jih upokojenci gojijo do sedanje države. Jezni so zaradi nizkih pokojnin in zdravstvenega sistema, ki ni več dostopen tistim,ki nimajo polnih žepov. Kajti – tako upokojenci – več kot polovica jih živi pod pragom revščine in tretjina jih ima pokojnino nižjo od 400 evrov.

Pa ne le to. Upokojence je strah, da v prihodnje pokojnine ne bodo višje, ampak le še nižje. In seveda se ne motijo saj smo se s pokojninsko reformo za to zavestno odločili.Demografska gibanja ne dopuščajo dvomov. Leta 2025 bo za enega upokojenca delal le še en delavec. In, da ne bo dileme. Do leta 2025 je le še 17 let. Večina upokojencev, ki so danes stari 60 ali 65 let bo ta čas še doživela, saj bo takrat povprečna življenjska doba tudi v Sloveniji že več kot 80 let. Takrat  povprečna pokojnina ne bo več današnjih 70 odstotkov  povprečne bruto plače, ampak le še 50 odstotkov. Dolgoročne prognoze so jasne. Leta 2025 bodo lahko dostojno preživeli le tisti upokojenci, ki  bodo k javni pokojnini lahko dodali vsaj še tretjino iz dodatnega zavarovanja. Tisti,ki tega ne bodo zmogli, bodo tolkli revščino že deset let prej, leta 2015 in to dobesedno! Pokojnina bo takrat namesto sedanjih 400,realno le še 300 evrov. Govorimo seveda o upokojencih z nizkimi pokojninami, o tistih, ki morda  nimajo polne delovne dobe ali pa so delali za nizke plače.In takih je menda, kot smo slišali, kar tretjina!
Razumljivo je, da predstavniki upokojencev opozarjajo na tegobe svojega članstva, a zdi se, da posploševanje ne bo nikomur prineslo nič dobrega. Ne upokojencem , ne zaposlenim.Tudi upokojenci in njihova združenja morajo ostati na trdnih tleh in ni prav, da  obupanim gradijo gradove v oblakih.Tistim, ki nimajo dovolj za preživetje, je potrebno pomagati. Bojim pa se, da ugodnejša pokojninska razmerja niso realna Za socialno ogrožene bo  potrebno poskrbeti znotraj socialnih transferjev in po kriterijih ,ki veljajo za vse, mlade, stare, zaposlene, upokojene.V tem primeru pa seveda niso več pomembni le vsakomesčeni prihodki, ampak tudi lastnina. Premična in nepremična. In še enkrat, tistemu, ki nima kaj prodati, tistemu,ki ne živi v preveliki hiši, tistemu, ki nima vikenda in dobrostoječih potomcev je treba pomagati. Za enkrat nismo tako revna družba, da bi morali stari ljudje živeti v pomanjkanju najosnovnejšega.

Poslusaj zvocno datoteko

Kazenski zakonik je osnovno pomagalo za delovanje pravne države. V njem so določena kazniva dejanja in kazni zanje. Kazni so odmera, ki jo v imenu oškodovanca krivemu prisodi država oziroma v njenem imenu sodišče. Civilizacije so se s tem sistemom vedno poskušale izogniti medsebojnim obračunom in jemanju pravice v svoje roke. Čeprav naš pravni sistem temelji na rimskem pravu, je tudi res, da morajo posamezna določila slediti duhu časa. Tudi zato se zdi, da z željo po novem Kazenskem zakoniku ni prav nič narobe.

Od države pač upravičeno pričakujemo – za to jo tudi plačujemo -, da nas bo zavarovala in da bo grešnikom, namenila ustrezno kazen. Da nam – kot rečeno- ne bi bilo potrebno poračunavati v duhu zob za zob, glavo za glavo. Vedno, ko gre za tako strokovne reči kot je ta, me jezi, ker ne premorem dovolj znanja za lastno presojo. Ker pa gre vendarle za vsebine, ki nas morajo zanimati, se moramo pač opredeljevati po tistem, kar slišimo od zagovornikov in nasprotnikov novega kazenskega zakonika. Ker gre za temeljni akt pravne države ga res ne gre prepustiti volji in interesom ministra in nekaj poslancev, ki bodo morda celo vedeli o čem bodo glasovali. Četudi bi jih bilo več, bi si pravzaprav v dneh, ko tako rekoč vsak dan – volilno leto pač-dobijo na mize kakšno odmevno in vsaj finančno usodno reč–zanj vzeli kaj več kot le nekaj minut. Pravzaprav je res, da poslanci niso v kaj dosti boljši koži kot smo ostali, ki prava nismo študirali in moramo v življenju početi tudi druge reči. Nisem povsem prepričana, da si lahko kaj dosti pomagajo s polemikami med zagovorniki in nasprotniki novega zakonika. Minister Šturm kategorično – kot zna le on – in praviloma brez argumentov zatrjuje, da je obstoječi zastarel in, da bo novi povsem nekaj drugega in evropskega, nasprotniki pa, da ni res ne eno in ne drugo, po vrhu vsega pa da se bodo še povečali sodni zaostanki. In kaj ob tem storijo nepoučeni poslanci?Ravnajo se po strankarski direktivi.Ni čudno, da tudi oni zastrižejo z ušesi le, ko kdo omeni dosmrtno kazen ali pa pedofile.Približno tako kot to naredimo novinarji. Pa naj še sama: dosmtrna ječa je s penološkega zornega kota gotovo povsem nesmotrna. Celo tam ,kjer imajo smrtno, ni zločinov nič manj. Prej narobe. Glede na to, da pa nimamo možnosti za forenzično dosmrtno oskrbo ljudi,ki so večkrat naklepno ubili – spomnimo se Pluta – je morda lahko celo rešitev.In še pedofili? Celo stroka se strinja s predlogom, da kazni za njihove zločine nikoli ne bi smeli izbrisati iz registrov.Kar recimo za umor otroka ne bo veljalo. Zdi pa se mi nedopustno, da bi lahko v ta register vstopali kadrovniki najrazličnejših zavodov in podjetij, kjer se dela z otroki. Si predstavljate slovensko srenjo, kjer tudi najbolj varovane državne skrivnosti odtekajo kot po tekočem traku. Dovolj bo, da se boste komu zamerili in v rumenem tisku, na blogih in forumih se bo pojavilo vaše ime! Zdaj pa kar dokažite, da ni res!

Poslusaj zvocno datoteko

Tudi, če ne bi vedela, bi z lahkoto uganila, da je letos volilno leto. Predlogi, ki naj bi zadovoljili volivce te ali one vladajoče opcije kar dežujejo. Denar sploh ni problem. O vinjetah smo že in še bomo. Ne nazadnje, na njihov račun poslanci zelo brusijo jezike. Toliko je neznank in toliko čez prst narejenih izračunov, da jim ni posebno težko.

Danes se bomo za hip pomudili od predlogu s katerim je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm presenetil prejšnji teden. Gre za predlog o povračilu vojne škode, ki so jo povzročili bodisi okupatorji, zavezniki ali partizani.Minister že ve, da je oškodovancev približno 150 tisoč, ve,da bodo uveljavljalo škodo do okoli 600 milijonov evrov in ve, da bo najvišji znesek, ki ga bodo posameznemu prosilcu odobrili 200 tisoč evrov. Če bo predlog zakon postal bodo škodo uveljavljali vsi, ki so bili leta 45 jugoslovanski državljani.Dikcija je sumljivo podobna tisti o upravičencih do denacionalizacije.Tudi grofje, gotovo! Priložnosti seveda ne bodo izpustili. Le zakaj bi jo? Bo pa tudi to pot tako, da bodo eni z lahkoto dokazali škodo, drugi bodo morali biti bolj izvirni. Predvsem si mislim, da dokazovanje zaradi vojne izgubljenega dohodka ne bo ravno enostavno. Ali pa bo kakor za koga.
Kakorkoli že, gre še za en predlog, ki poskuša bolečo preteklost naroda politično kapitalizirati v sedanjosti. Na tuj račun, seveda. Davkoplačevalci bomo tisti, ki bomo morali poravnati vse za kar se bo tistih nekaj deset poslancev, ki imajo večino v parlamentu, odločilo. Predvolilna predvidevanja so jim očitno pokazala, da bi veljalo poskusiti. Ob tem me bolj kot politična dimenzija dogajanja , zanima preprosto računstvo.Povračila naj bi nas stala 600 milijonov evrov. Očitno jih imamo! Ne vem pa zakaj potem nimamo tistih 17 tih kolikor znašajo nepokriti stroški bolnišnic v lanskem letu, ne vem zakaj je tistih 40 milijonov kolikor jih hočejo več zdravniki za svoje plače nekaj za kar bi bilo treba tvegati tudi novo stavko. Ne nazadnje, zakaj se sedaj vsi ubadamo z vinjetami s tem prehodnim doneskom prometnega ministrstva, saj mora drugo leto Dars odplačati le 175 milijonov evrov. S 600 timi milijoni bi mirno odplačali kar tri letne obroke za naše ceste in ostalo bi še za zdravnike in bolnišnice. To bi šele bilo hvaležnih volivcev!
Skratka kdor ima,lahko da. Tistemu ,ki mu pač da. Za dvig minimalne plače so morali delavci ustaviti stroje.

Poslusaj zvocno datoteko

Velika noč je največji krščanski praznik. Letos bo prišla domala skupaj s koledarsko pomladjo. Vremenarji nam sicer grozijo tudi s snegom do nižin, a zaradi tega praznik za tiste, ki ga častijo, ne bo nič manj przničen in nič manj lep.

Velika noč je bila zame vedno nekaj posebnega. Na ta praznik sem še kot otrok odhajala k sorodnikom in miza se je šibila pod najboljšimi jedmi. Takimi, ki so bila na mizi le ob tem praznikom. Najlepše je bilo to, da smo si dobrote prijazno delili vsi. Tako tisti ki, so vedeli kakšen simbol je rdeče obarvano jajce, kot seveda tisti,ki smo čislali le njegov okus. Velika noč je pač tradicionalno tudi družinski in ne le verski praznik. Bili so to časi, ko komunisti niso barvali jajc, oziroma, če so jih, so to počeli z rokavicami, da jih naslednji dan ne bi izdali rdeče obarvani prsti. Ne vem kako so pekli potico, ker omamnega vonja ni bilo mogoče pregnati. Danes se to sliši hecno, morda celo malo neresnično. Pa ni bilo. Ne glede na upravičenost, so se ljudje čisto zares bali in verjeli, da bi lahko imeli zaradi enega pobarvanega jajca težave.Za državne uslužbence, učitelje še posebej, je gotovo veljalo, da nimajo kaj delati v cerkvah. In so tja tudi čisto zares hodili skrivaj. Danes svojega prepričanja nikomur ni potrebno skrivati. Vsaj upam, da ne. Čeprav! Ko gledamo kdo vse v teh časih prihaja k slovesnim mašam ob velikih krščanskih praznikih,sem kar malo v dvomih. So ti ljudje res vsi tako zelo predani veri? Ali res tudi doma po potrebi zmolijo kak očenaš? Se držijo božjih zapovedi, se spovedujejo za svoje grehe?In tudi to me zanima ali pridejo k maši tudi takrat ,ko pred in v cerkvi ni televizijskih kamer,ki bi jih posnele v njihovi predanosti božji besedi. Je to res iskrena vera ali pa teater kot je tisti, ko vedno isti ljudje prihajajo na premiere v gledališču. In jih umetniki niti niso preveč veseli, saj vedo, da je med njimi kar veliko tistih,ki so tja prišli zaradi svoje in ne zardi njihove predstave. Je mogoče, da je v teh časih tako tudi pri mašah? Je mogoče, da se nekatere stvari niso spremenili?Nekoč so se skrivali eni, danes se razkazujejo drugi. Seveda je mogoče.

Poslusaj zvocno datoteko

Le redki se danes še sprašujejo čemu sploh vinjete. Sedanji sistem ni bil optimalen, tu in tam smo res stali na cestninskih postajah, a bolj kot to nas je pri našem avtocestnem sistemu motilo, da smo stali zaradi nenehnih popravil, zožanj in redukcij avtocest na običajne dvopasovnice. In za vse to plačevali kot,da bi se vozili po avtocestah. To se nam bo,ne glede na način plačevanja, dogajalo in nas jezilo tudi v prihodnje. In jezilo bo tudi tovornjakarje, ki se vedno bolj obnašajo kot resnično edino upravičeni uporabniki avtocest. Njim se morajo umikati osebna vozila,zaradi njihovega dela morajo potrpeti  ljudje, ki živijo ob cestah po katerih hrumijo, zaradi njihovega poslanstva- delajo pač tudi v dobro slovenskega uvoza in izvoza -  bomo morali malo popustiti tudi pri varovanju okolja. Kajti kamionov bo vsak mesec več, slišimo od njihovega predstavnika.Tisto kar mene zanima pa je, zakaj tem istim tovornjakarjem oziroma lastnikom za katere vozijo, naša država vožnje po naših cestah  tudi pošteno ne zaračuna. Zakaj  je vožnja po naših avtocestah za tovornjake dvakrat ali celo  trikrat cenejša kot je v Avstriji ali Švici? Je naše okolje toliko manj vredno, smo morda slovenski vozniki osebnih vozil toliko bolj radodarni, bogati morda?V Avstriji mora tovornjak za 100 kilometrov vožnje po avtocesti plačati  32 evrov. Če je na poti še tunel, tudi tega, seveda. Pri nas ga to ne stane niti 20 evrov. Švica je za svoje ceste in varovanje okolja zaračunala še mnogo dražje. Pri nas pa se, kot je znano, tovornjakov bojimo. Mimogrede zagrozijo s stavko. Kakorkoli, o vinjetah bomo še ugibali.Tudi zato , ker smo bili samo v dobrem tednu deležni tako različnih izračunov, ki da bodo pokrili darsovo luknjo, da jim preprosto ni mogoče verjeti. Oziroma ni mogoče verjeti, da se za zmedo imenovano vinjete vendarle ne skrivajo predvolilni motivi. Predvsem za številkami kot so 40 ali 60 evrov in 2 do 4 milijone kolikor naj bi bilo kupcev teh vinjet.Le kje bi jih našli? Doma gotovo ne, tujci pa tudi niso tako nori, da bi za uro in pol vožnje prek Slovenije plačali 40 evrov. Potem je bolje, če gredo na pot z nizko cenovnim letalskim prevoznikom, mar ne?

Poslusaj zvocno datoteko

Ljubljana je slovenska prestolnica. Glavno mesto je pač nekaj posebnega. Je kot naslovnica v dobri knjigi. Ko jo pogledaš naj bi izvedel kaj smeš pričakovati na naslednjih straneh. Dramo, grotesko, smešnico ali pa  kar nekaj. Ni jih malo, ki so prepričani, da je  sedanja Ljubljana še najbolj podobna temu zadnjemu, kar nekaj…

Meni je Ljubljana ljuba. Je mesto ,kjer sem preživela večji del svojega življenja. Menda sodim med konzervativne ljudi, saj me do sedaj nikoli ni motilo, da se pred tujci me morem hvaliti s čim takim kot je Big ben v Londonu, Kolosej v Rimu ali Štefanova cerkev na Dunaju. Sta mi bila Grad in Nebotičnik dovolj. Tega, da tako razmišljajo  vsi Ljubljančani pa seveda ne bi upala trditi.A vse kaže,da se naši prestolnici obetajo novi časi.V domala dveh letih se bo v nebo pognalo kar nekaj stolpnic.Severna vrata bosta na Bavarskem dvoru  zamejili dve  70 metrski stolpnici. Malo stran bo Emonika, velika nova in tudi visoka nova potniška postaja, v Stožicah bo nov stadion, še ena visoka stolpnica pa bo sta zrasli v BTC-ju. Načrti seveda niso vsem po duši. Za nekatere so skregani z dušo mesta, drugi pravijo, da gre za uvoz neke povsem neosebne arhitekture, tretji opozarjajo, da bodo trgovci z novci gradili nekaj česar Ljubljana ne potrebuje. Predvsem gre za poslovne prostore, ki da jih je že zdaj veliko, morda celo preveč. Tisto kar je mene pri teh načrtih najbolj očaralo pa so roki v katerih bodo te velike in sodobne  gradnje končane. Leta 2010. To ni prihodnje leto, leto kasneje pa že! Sploh se ne smem spomniti kako dolgo v Ljubljani gradimo Pediatrično, nevrološko, onkološko in še kakšno kliniko. Ali pa NUK, Desetletja! Na tramvaj  ali pa poglobljeni tirni promet se raje sploh ne spomnim.Leto 2010 kot leto,ko bodo ti projekti končni,ni izbrano naključno. Takrat bodo lokalne volitve in župan bo z veseljem pokazal narejeno. Si mislim, da bi ga Ljubljančani imeli še raje, če bi se lahko takrat pohvalil  z urejenim mestnim prometom, a to ni verjetno. Očitno je veliko lažje v mesto privabiti zasebni kapital, kot  pa denar za družbeni standard.Tu kakšnih velikih premikov očitno ne bo. Celo več. Nekatere od teh stavb zaradi pomanjkanja prostora in visokih podtalnih  voda niti najnujnejših  parkirnih prostorov ne bodo  imele. A nič hudega, bo že kako! Glavno, da bodo segle visoko v nebo. Od tam se pritlehnih problemov malih ljudi sploh ne vidi!

Poslusaj zvocno datoteko

V teh dneh sem slišala reklamo za revijo v kateri eden od slovenskih zdravnikov razlaga, da sta v njegovi ordinaciji klošar in gospod enakovredna. Da sta oba deležna enake pozornosti, enake diagnostike in enake terapije. Morda je v ordinaciji res tako, a pot do ordinacije za gospoda z debelo denarnico in klošarja brez nje, gotovo ni enako dolga in prosta.

Potem, ko je pred časom to že naredila zavarovalnica Adriatic, je včeraj še Vzajemna predstavila svoj vzporedni zasebni zdravstveni sistem. Svojim 900 tisoč zavarovancem ga bo mesečno ponudila za od 6 do domala 30 evrov. Z napotnico svojega izbranega zdravnika vam bodo v Vzajemni najkasneje v dveh tednih zagotovili pregled pri zasebnem specialistu. Če boste zdravi, oziroma, če vam bodo lahko pomagali ambulantno, potem z vami javni sektor ne bo imel dodatnih stroškov. Če pa bi se izkazalo,da je potrebno bolnišnično zdravljenje, boste morali ponovno k svojemu zdravniku,ki vam bo napisal še eno napotnico za specialista ali bolnišnico v javnem sektorju. Dolgotrajno in drago zdravljenje namreč tako Vzajemna kot tudi Adriatic z veseljem še naprej prepuščata Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Tam se zavedajo, da zavarovalnici z dodatnim zavarovanjem praviloma najbolj zdravega dela populacije,ne kršita zakonov. Tvegata pa tudi ne prav veliko.Od tovrstnih ponudb imajo poleg zavarovalnic samih, še največ koristi zasebni zavodi in njihovi-praviloma- pogodbeni izvajalci- zdravniki. In, ker je vedno,ko je na eni strani korist, na drugi škoda je jasno, da tudi to pot brez nje ne gre.Z vsako novo možnostjo preskakovanja čakalnih vrst ,se bo dostopnost za tiste,ki si tega ne bodo mogli privoščiti,zmanjšala. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje se sicer tolažijo z modrostjo uporabnikov, češ le zakaj bi se ti odločili za dodatno plačilo, če pa lahko na spletni strani mimogrede najdejo specialista, ki ima krajšo čakalno dobo kot je ta,ki jo ponuja dodatno zavarovanje.V Sloveniji imamo pač prosto izbiro zdravnika. Če ga ni v Ljubljani, je morda v Celju ali pa v Postojni! A meni ne gre v glavo zakaj tisti, ki bi morali skrbeti za strategijo razvoja zdravstvenega sistema, tako mirno gledajo mešanje zasebnega in javnega sektorja.Prejšnji minister o vzporednem zavarovanja Adriatica ni rekel nič, sedanja ministrica se na ponudbo Vzajemne še ni odzvala. In ne vem zakaj me ne bo čudilo, če se tudi ne bo. Dragi moji, pazite na svoje zdravje, vedno bolj je dragoceno.

 Poslusaj zvocno datoteko

Ta konec tedna je bil res razburljiv. V Cankarjevem  domu so se delili Viktorji – enega tudi našemu Racmanu- na številnih športnih prizoriščih so se delile zadnje zimske  lovorike – kristalni globus tudi Petri Majdič- , v Planici so še enkrat več spravili pod streho zaključek sezone v smučarskih poletih in bili veseli, da se skakalnica letos še ni podrla. A to še ni vse………

Pred našimi očmi je razpadla  posebna tožilska skupina za pregon gospodarskega kriminala.Ne zato, ker ne bi bilo več gospodarskega kriminala ,ampak zato, ker so stvari v svoje roke, namesto pravnikov, vzeli politiki.
A tudi to ni bila informacija ,ki bi mene najbolj pretresla.Naravnost prestrašila me je tista o izumiranju čebel. Številke so grozljive.V nekaterih predelih Združenih držav Amerike je izumrlo že 70 odstotkov čebeljih družin.Podobnega osipa se bojijo tudi naši Primorci.V povprečju naj bi letos v Sloveniji odmrlo 30 odstotkov čebeljih družin.Ker je to dvakrat več od povprečja, je čas za alarm.Ne le za čebelarje, ampak za vse nas. Čebele niso po naključju nepogrešljivi člen v razvojni verigi. Opravijo namreč kar 80 odstotkov vseh oprašitev.Brez njih bi človeštvo zaradi lakote izumrlo. Metliški čebelar Vladimir Avguštin pripoveduje, da množično izumiranje čebel ni  novo.Prvo veliko izumrtje so čebelarji zabeležili1893-tega leta,kriva je bila huda zima.V Sloveniji je bilo hudo tudi leta 2003,ko je bilo za čebele usodno prevroče poletje.Nasploh velja, da so –ob intenzivnem kmetijstvu - klimatske spremembe tudi sicer največji ubijalec čebel.Čebele ne morejo prenesti velikih temperaturnih razlik Čebela ne more preživeti , če se temperatura v 12-tih urah spremeni tudi za 20 stopinj Celzija.To pa seveda pomeni, da najhujša posledica globalnega onesnaževanja in z njim povezanih vremenskih sprememb morda niti niso tajfuni,suše in poplave,temveč bo na dolgi rok in povsem nepopravljivo,to ravno izumiranje čebel.Čebel namreč ne moremo z ničemer nadomestiti.Morda bi tudi zato,da bi razumeli  kam peljemo ta svet,veljalo ponovno pogledati v Ameriko.Tam so čebele marsikje domala izumrle. Prav zato je  postalo opraševanje ena najbolj donosnih dejavnosti  preostalih ameriških čebelarjev.Za to,da v nasad sadnega drevja  pripeljejo en panj s čebelami,ki potem oprašijo sadno drevje, dobijo čebelarji po 130 evrov dnevno.Tako dobro medu ne morejo prodati.Ne vem, če nam je vsem čisto jasno kaj to dolgoročno pomeni za preživetje človeka.Vsekakor bi bilo nadaljnje izumiranje čebel mnogo za človeštvo mnogo usodnejše  kot draga nafta ali pa kriza s hipotekarnimi krediti. Na primer!