Majda Juvan

Vsakogar med nami je strah bolezni. Če nas že doleti pa si vsi po vrsti želimo zaupati v zdravstveni sistem. A to zaupanje je pri nas na preizkušnji. Bomo prišli pravočasno do zdravnika, nam bodo postavili pravo diagnozo, bomo prišli do najboljših zdravil, bo za nas prostor  v bolnišnici?

Na zadnja vprašanja funkcionarji v zdravstvenem sistemu še vedno odgovarjajo s prepričljivim DA! Vsakdo, ki pri nas zboli je deležen nege in pomoči, ki jo potrebuje. Tako nekako, kot je bilo v prejšnji državi, ko smo v to povečini tudi resno verjeli. Danes navadni smrtniki verjamemo malo manj. Ali pa morda sploh več ne. Že mogoče, da je načeloma še vedno vse dostopno vsem, resnica pa je, da je tistim z denarjem dostopno precej bolj. Če moram jaz na pregled čakati dlje zato, ker me bo v čakalnici prehitel nekdo, ki ima dovolj, da si plačuje v ta namen dodatno zavarovanje, potem pač nismo vsi v enakem položaju. Tudi to, da do nekaterih specialistov v okviru javnega sistema skorajda ni mogoče priti, če pa boste pregled plačali, vas bodo pregledali isti dan, ne govori v prid enaki dostopnosti. Da o zobozdravnikih ne govorimo. Več kot polovica Slovencev sploh nima izbranega zobozdravnika, ker ti raje zobe popravljajo za gotove denarja. Tudi zato se upirajo glavarini, saj so očitno presodili, da bi z njo dobili tudi veliko opredeljenih zavarovancev za katere bi potem morali tratiti čas v katerem bi svoje znanje lahko bolje unovčili. Skrbniki našega zdravstvenega sistema ne varčujejo z zgražanjem. Da je vse skupaj na meji poštenega in koruptivnega je  povedal predstavnik ZZZS dr. Martin Toth. To, da se tega zavedajo, je vzpodbudno. A mene bi bolj veselilo, če bi tudi ukrepali. Konec koncev je zavod plačnik storitev v javnem sektorju. Ker je plačnik, je tudi nadzornik. Je tudi tisti, ki bi moral izvajalce, ki kršijo pogodbe, sankcionirati. A se ne dogaja prav pogosto. Če sploh se! Na ministrstvo pa tudi ne gre računati. Tam imajo vse preveč dela sami s seboj, z zapleti pri gradnjah bolnišnic, pa z zdravniškimi plačami in ne nazadnje tudi z izgubami bolnišnic, ki so jih želeli naprtiti Zavodu, pa se je ta uprl. Navdušenje nad pokončnostjo zavodovih  funkcionarjev je preuranjeno. Ker, saj vemo kako je s temi rečmi. Je čisto vseeno iz katerega žepa mi bodo vzeli. Ali iz levega ali iz desnega. Oba sta moja! Plačali bomo tako ali tako, bi si pa želela, da bi se z mojo širokogrudnostjo vrnilo tudi nekaj tistega zaupanja v zdravstveni sistem,ki sem ga omenila na začetku in, ki je v minulih letih splahnelo. Ne ve se kam.Ve pa se zakaj.

Poslusaj posnetek

Zadnji dnevi nam minevajo v preračunavanju. Kdo komu, kaj ,koliko in kdaj.Vseh številk si ne moremo zapomniti. Le tu in tam kakšno. In potem se nam tista mota po glavi. In da nam misliti. Meni je ostala najbolj v spominu tista, ki govori o najnižji pokojnini za 35 let dela. 403 evrov mesečno znaša.

Tudi mene je groza, ko pomislim, da bi morala čez leta, ko se jih bo nabralo zadosti, primerjalno, živeti s 403 evri. Marsičemu, kar mi danes lepša dni, bi se morala odreči. Najprej hiši v kateri živim, potem avtomobilu brez katerega ne morem v mesto na obrobju katerega sem doma, priljubljeni rekreaciji, dopustu. Potovanja bi bila le še lep spomin.Tudi nasledniki name ne bi mogli računati. Pri tem moram povedati, da me ob tej številki najbolj pretrese dejstvo, da je za tako pokojnino nekdo moral delati 35 let. Verjetno težko, nekje za tekočim trakom ali na gradbišču. Če bi bil človek vedež, bi si današnji upokojenec s temi 403 evri pokojnine gotovo raje izbral življenje, kjer bi redno delal le občasno, sicer pa bi za svoj standard poskrbel z delom na črno, kmetijo ali čim bolj donosnim. Najnižja pokojnina za le 15 let delavne dobe je namreč 300 evrov. Za 20 let daljšo delovno dobo je najnižja pokojnina le za četrtino višja, natančno le ta 100 evrov. Od te ugotovitve do sklepa, da se mnogim pri nas resnično ne izplača delati, verjetno ni prav daleč. Še bližje pa je, če k tem številkam dodamo še eno. Aktualno. Delavka v Muri zasluži mesečno 380 evrov. Delavka, ki ima družino, verjetno še majhne šoloobvezne otroke, posojila za najnujnejše.Upam,da ne tudi za stanovanje.Skratka delavka , ki mora poskrbeti za vse tisto s čimer se upokojencem ni potrebno več ubadati. Šele, ko primerjate ti dve številki se življenje na socialnem dnu izkaže v pravi podobi. In tukaj bi se pravzaprav sama kar strinjala s poanto - ne pa tudi z oholostjo s katero jo je podal - odstavljenega državnega sekretarja Štrovsa. Ne glede na ranljivost starejše populacije, bi se sama, če bi morala izbirati med dvema zlema, raje odločila za nizko, a zajamčeno pokojnino, kot za mizerno in negotovo plačo. Življenje na socialnem dnu je vse prej kot rožnato. Prav pa je, da država poskrbi za to, da je za vse približno enako znosno ali pač neznosno.

Poslusaj posnetek

Koalicije so naporna reč. Praviloma je tako, da dokler jim dobro kaže, ni težav. Ko pa se krivulja priljubljenosti obrne navzdol, se razlogi za grožnje in izsiljevanja hitro najdejo. Prav v tem je treba iskati razloge za žuganje Desusa in Slovenke ljudske stranke Janši in koaliciji. A se zdi, da gre vendarle za slepilni manever. Prestopov in izstopov namreč volivci ne nagrajujejo.
Boško Šrot in Karel Erjavec sta se včeraj zelo hitro sporazumela. Če Janez Janša ne bo pristal na posebno sejo DZ na kateri bodo odkrito spregovorili o lastninjenju državnega premoženja - predvsem Triglava in Telekoma - so odprte vse opcije. V političnem besednjaku to pomeni, da bi stranki lahko pobrali šila in kopita in v tem primeru niti predčasne volitve ne bi bile izključene. Res je, da je Janez Janša takšnih groženj že vajen. Desus mu je žugal domala ves mandat. Vsega pri čemer so bolj ali manj odkrito nasprotovali, si niti zapomnili nismo. Usklajevanje pokojnin, azbestni zakon, enotna davčna stopnja, status žrtev vojnega nasilja in še kaj bi se našlo. V Slovenski ljudske stranki so bili bolj vodljivi. Dokler ni stranke prevzel Bojan Šrot, smo o kakšnih nesporazumih le ugibali. No, zdaj nič več. Slovenska ljudska stranka nasprotuje prodaji Telekoma, Triglav pa bi tudi lastninili drugače kot si je zamislila vlada. Očitno so presodili, da je Janez Janša trenutno tako ranljiv, da se grožnji ne bo mogel upreti. Zdi se namreč neverjetno, da bi stranki z grožnjo o odhodu iz koalicije mislili resno. Tudi zato ne, ker se do sedaj takšni manevri niso obnesli. Praviloma so stranke, ki so tik pred zdajci zapustile koalicijo - SLS ima s takšnimi manevri kar nekaj izkušenj - na naslednjih volitvah potegnile krajši konec. A kot rečeno, čas za napenjanje mišic je vseeno pravi. Glede na to, da mora premier zaradi zapletenega socialnega položaja v državi tako rekoč popuščati vsem in vsakomur, je zelo verjetno, da bo tudi svojima koalicijskima partnericama. Do predčasnih volitev mu zagotovo ni, 11-tih poslancev, kolikor jih imata SLS in Desus skupaj, pa tudi nima s kom nadomestiti. Koalicijske muke Janeza Janše bo opozicija z veseljem opazovala. In vroče upala, da jih bo rešil. Kajti več ali manj je jasno, da ima za zdaj levica skupno le eno reč- zdrahe! To pa je tudi zanjo slaba predvolilna popotnica.

Poslusaj posnetek

Ko se Janez Janša na nacionalni televiziji pojavi v družbi s skrušenim, pohlevnim in vdanim izpraševalcem, je jasno, da so stvari resne. Inflacije ni mogoče več tajiti, draginja je velika, sindikati so na pohodu. Dejansko je to priznanje, da na kratek rok ni mogoče kaj dosti narediti.

Razmere skrbijo tudi tiste, ki ne živimo slabo. Napoved svetovne recesije, dolžniška kriza strmoglavljenje delniških tečajev. V takih razmerah je prostor za neskončni populizem. V takih razmerah je več kot primerno zvleči na dan ministrske plače, pa guvernerjevo nagrado in seveda tudi kakšne direktorske odpravnine pridejo zelo prav. Če se ob teh zadnjih tudi meni dvigne pritisk, ker ne morem razumeti kako lahko nekdo, ki ga odstrelijo iz takšnih ali drugačnih razlogov, tako rekoč za duševne bolečine, popoka 100 ali 150 tisoč evrov, moramo biti do naših funkcionarjev vendarle bolj razumevajoči. Pred kratkim smo lahko brali o plačah naših ministrov, ki da so prav zdaj, ko moramo vsi varčevati, prešli v višji plačilni razred. In, da ima zdaj ministre s 30-timi leti delovne dobe okoli 2800 evrov neto plače. In, da človek s takšnimi dohodki razumljivo ne more soditi kako težko živijo delavke v Muri. A pripomba je tako zelo naša, slovenska, tranzicijska.Tudi v razvitih demokracijah so dohodki politikov in funkcionarjev pod strogim nadzorom. Razlika med njimi in nami pa je, da ministri ne postanejo zato, da bi mesečno zaslužili kakšnih 500 evrov več kot prej, temveč zato, ker jim bo dobro opravljeno ministrovanje kasneje zagotovilo več kot imenitno službo z velikim ugledom in visoko plačo. Ne pa tako kot pri nas, kjer ministri praviloma vsaj leto po zaključenem mandatu ne gredo v novo službo. Ne zato, ker je ne bi dobili, temveč zato, ker bi bila njihova plača pol nižja od prejšnje ministrske. Tudi zato, ker naši ministri, zaradi negativne in strankarske selekcije, skoraj praviloma niso strokovni presežek, temveč nekdo, ki si minister želi biti in ima za to tudi vse strankarske kvalifikacije.«Dobrobiti«takšnega kadrovanja dojamemo vedno, ko prvi razlaga,da inflacija ni problem, saj je bila za časa prejšnje vlade še mnogo višja, ko drugi reče, da bo zato, ker ne bo kupil oklepnikov v Bruslju gotovo doživel kakšno hudo uro in ko tretji pove, da nam gre izjemno, saj imamo visoko gospodarsko rast in skorajda nič posojil. Potem postanejo stvari jasne tudi nam.Se bojim, da bolj kot njim.

Poslusaj posnetek

»Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«.To je rek, ki mu ni mogoče oporekati. In če je le mogoče se ga velja tudi držati. Sporočilo naše davčne uprave, da slovenski gostinci pred davkarijo skrijejo več kot 70 odstotkov gotovinskih plačil, potrjuje, da so mojstri svojega posla.

Nadzor je bil enostaven. Inšpektorji so obiskali lokal, plačali zapitek, spravili račun in čakali ali ga bodo gostinci prijavili. In ga niso. Kar 70 odstotkov teh računov se na davčnih upravah ni pojavilo. Zgražanje je morda za kakšnega gostinca krivično. Vsi gotovo niso goljufi in lopovi. A mnogi očitno vendarle so. Besedi sta hudi, a zdi se, da jih bomo v podobnih primerih vendarle morali tako razumeti. V Sloveniji – morda zaradi polotoka na katerem živimo - tistih, ki na vse mogoče načine poskušajo prelisičiti državo – ljudski glas ne prišteva h kriminalcem. Celo več. Skorajda navdušeni smo nad temi,ki so tako iznajdljivi, saj država tako ali tako samo obira poštene državljane. Morda se nam nekoliko zatakne, ko kak ata v vrtec pripelje svojega naslednika z nezmernim terenskim avtomobilom, obenem pa zaradi ubožnosti uveljavlja oprostitev plačila za varstvo, kaj več pa skorajda ne. Vsi po vrsti z veseljem plačujemo zasebnim varuhinjam, gospodinjam, likaricam, obrtnikom, zidarjem in krovcem kar na roke. Zato,da je malo ceneje za nas in, da njim dohodka ni potrebno prijaviti. In pri tem niti ne pomislimo, da koga goljufamo.

Dejansko pa počnemo ravno to. Česar ne plačamo mi, mora plačati drugi davkoplačevalec. Praviloma tisti, ki je malo manj balkanec ali pa do naše davkarije goji pretirano strahospoštovanje. Dejstvo je namreč, da vas za nič od prej naštetega dacarji sami ne bodo terjali. In četudi kje le zalotijo koga, ki ima domnevno na vesti nekaj sto milijonski dolg , so praviloma njegovi odvetniki spretnejši od državnih tožilcev. In glede na vse povedano, so gostinci pravzaprav upravičeno užaljeni. Le zakaj so se inšpektorji spravili ravno na njihove zaslužke. Ali jih ni dovolj hudo udaril že kadilski zakon?

Poslusaj posnetek

Vlada hiti s predlogi, ki naj bi olajšali življenje socialno najšibkejšim slojem. Oprostitev dohodnine, višji otroški dokladi, razmišlja menda celo o oprostitvi takse za RTV. Na drugi strani pa v Ljubljani župan napoveduje višje cene v vrtcih. In nekateri se zgražajo.

Vrtci v Ljubljani bodo dražji za od 5 do 15 odstotkov. Nasprotniki župana Jankoviča so pohiteli z očitki. A ni pomagalo. Predlog je jasen. V jaslih bo cena nekaj več kot 470 evrov, pri predšolskih otrocih pa 335 evrov. Prispevek staršev bo odvisen od njihovih prihodkov. Od O pa do domala 300 evrov. Največ jih bo plačevalo okoli 100 evrov. Presoja zneska je seveda odvisna od globine žepa. Ima pa ta zgodba tudi drugo plat. Tisto, ki izhaja iz sistema kakršnega smo si izbrali. Tako kot drugje, kjer vlada kapitalizem, se razlike med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, večajo. Otroci – pa naj si to še tako zelo želimo, iz zgodbe o socialnem razlikovanju niso izvzeti. Zdi se mi tudi, da vsi skupaj nimamo prav nič od tega če se sprenevedamo, da so. Tisti starši, ki imajo visoke dohodke že danes za svoje otroke ne iščejo prostora v javnih ampak v kakem od 15 zasebnih vrtcev. Malo smo se pozanimali kako je s tem v Ljubljani. Za to, da otroka spravite v enega od ljubljanskih zasebnih vrtcev, ga morate vpisati tisti dan , ko se rodi. Tako ga bodo morda pri treh letih tja lahko sprejeli. Večina staršev za svojega otroka plačuje več kot 500 evrov. Tudi, če bi bili vrtec enkrat večji, bi bila čakalna doba še vedno nekaj let. Tako pač je. Vrtec ponuja majhne skupine, veliko dodatnega programa in seveda imenitnost. Staršem, ki imajo otroke v teh vrtcih je precej vseeno ali za drugega otroka v vrtcu ne bo več potrebno plačevati. Tudi to ali bodo zasebne šole financirane 100 ali le 80 odstotkov jih ne gane pretirano. Tudi plačljiv študij bodo svojim otrokom z lahkoto zagotovili. In konec koncev, zakaj tudi ne? Nakladanje o tem, da bi moralo biti za vse otroke vse enako dostopno in enako je v razmerah, kjer smo si vedno bolj različni, res le nakladanje. Pač ni. Sprijazniti se bomo morali s tem, da nam bo sčasoma vsem dostopen le osnovni program.V vrtcih, šolah in bolnišnicah. Socialne države ni vedno več, vedno manj je.

Poslusaj posnetek

Jelinčiči se ne da. Zdaj, ko ga je zapustilo pol poslancev ne sme mirovati. Dobro se zaveda, da ves njegov cinizem in samozavest ne moreta nadomestiti škode, ki so mu jo naredili. SNS danes, vsem analitikom navkljub, ni več kar je bila pred nekaj tedni. Jelinčič je pravilno presodil, da ne sme izgubljati časa.
Predlog za referendum o vstopu Hrvaške v EU ni kakšno posebno presenečenje. Bilo bi presenetljivo, če bi stari lisjak Jelinčič zamudil priložnost. Celo tistim, ki smo se spektaklom na naši južni meji vedno posmehovali, se zdi, da je odziv naše politike na uveljavitev ekološko ribolovne cone – milo rečeno – zelo mil. Sestavlja ga v glavnem čakanje. Najprej smo poslušali, da gre za interno predvolilno folkloro Hrvatov, nato, da gre za slepilni manever in, da cone sploh ne bo, zatem, da je treba počakati na ustoličenje nove vlade in sedaj.. no, sedaj pa čakamo na to, da bo problem uredil Bruselj. Naši ponosni diplomati nam nenehno zagotavljajo, da smo tudi mi člani velike družine, ki se bo postavi tudi za svoje najmlajše in najmanjše. Vsakega še tako milega žuganja Hrvatom se neskončno razveselimo. Naši politiki raje povzemajo komisarja Ollija Rehna kot, da bi sosedom postregli z domačimi argumenti. Ker poleg tega v zraku nenehno visi tudi strah, da se bosta Hrvaška in Italija o coni na tiho dogovorili kar mimo Slovenije, si mislim, da ni ravno malo Slovencev, ki danes Jelinčiču ploskajo. Pa čeprav se nas večina zaveda, da cilj ni tako zelo plemenit, kot se morda zdi na prvi pogled. Resnici na ljubo Plemenitemu zaradi usode slovenskih ribičev ne krvavi srce. Kot ga tudi v preteklosti v resnici niso posebno skrbeli tisti s katerimi se je za potrebe predvolilnega časa zdaj bratil, zdaj zmerjal. Jelinčič ve, da predlog za razpis referenduma v parlamentu ne bo dobil potrebne večine. A nič hudega. Predlog zanj je ena prvih odločnih potez Zmaga k zmagi SNS-a nad Pečetovo Lipo. Biti poslanec v slovenskem parlamentu namreč ni le lepo, je tudi koristno. V štirih letih človeku navrže dobrih 140 tisoč evrov. Pa še na nekaj velja biti pozoren. Jelinčičev predlog je prav vsem parlamentarnim strankam ponudil možnost za glasno opredeljevanje do sosedov. Koaliciji pa tudi možnost za vsaj začasno preusmeritev pozornosti od plač, inflacije in stavke.

Poslusaj posnetek

Verjeli ali ne! Ko so pred dobrima dvema letoma odprli avtocestni odsek s trojanskimi predori, so bili na prometnem ministrstvu in na Darsu navdušeni. Končna cena je bila občutno nižja od načrtovane. Zaslugo so pripisali dobremu načrtovanju, pogajanju in nadzoru. Skratka Direkciji za državne ceste. A prav njej bi sedaj novi minister za promet Radovan Žerjav naprtil krivdo in stroške za prenovo predorov. Čudno, tako čudno, da se človek vendarle loti brskanja po arhivih. In najde marsikaj.
Najde recimo podatek, da smo davkoplačevalci za 30 kilometrski odsek avtoceste vključno z vsemi tremi predori, plačali okoli 200 milijonov evrov, kar je bilo – naj se sliši še tako neverjetno – okoli 40 milijonov manj od prvotno načrtovane vsote. Ker nam večini takšne številke ne povedo kaj dosti, si bomo pomagali s primerjavo. Pogodbena vrednost za izgradnjo šentviškega predora se je v nekaj letih s prvotnih 100 milijonov evrov dvignila na današnjih 263 milijonov. Ponovimo: 30 kilometrov ceste preko Trojan 200 milijonov, 5 in pol kilometra ceste s šentviškim predorom pa 263 milijonov evrov. Ne glede na to, da projekta gotovo nista povsem primerljiva, je govorica številk povedna. Konec koncev je med obema projektoma le nekaj let. Pa to ni edini podatek, ki bodi dvom, da gre pri zadnji gonji morda vendarle za vihar v kozarcu vode. Ali pa celo samo za politično nabiranje točk. Naši predori – tudi ti, kjer zdaj tako zelo drsi - so zgrajeni v skladu z razpisnimi pogoji in takratnimi standardi. Tako kot nemški in avstrijski , kjer imajo podobne težave. Tudi zato zahteva, da naj brazdanje predorov plača Družba za državne ceste, njeni vodilni pa naj odstopijo, ne pije vode. To je tako kot, da bi od tistih, ki so v 60 tih načrtovali hiše, ki niso protipotresno varne - zakon pač tega takrat ni predvideval - zahtevali, da naj jih zdaj na lastne stroške podrejo in postavijo nove. Dvome v iskrenost pogroma pa, ne nazadnje, budi tudi dejstvo, da naj bi bil strošek tega brazdanja milijon evrov. Za mene in za vas je vsota ogromna. A za cestarsko malho pomeni komaj kaj. Samo SCT je v minulih treh letih od Darsa za svoje delo dobil milijardo 250 milijonov evrov. Veste kolikokrat po milijon je to? Ali pa drugače – nekateri imamo pač radi gospodinjske primerjave - milijon evrov je cena enega samega luksuznega stanovanja v Ljubljani. In nekdo bo ta milijon stresel iz rokava. Tudi zato se mi zdi, da se za temi predori skriva še kakšna zgodba.

Poslusaj posnetek

Kaj naredi delavec,ki že tedne in mesece posluša finančnega ministra Bajuka kako z visoko dvignjenim nosom in ogorčenim, tresočim glasom razlaga kako velike so zasluge vlade za visoko gospodarsko rast?Tako dobri so ministri ,da so skorajda popravili že vse, kar so prejšnje vlade zavozile!Kaj naredi delavec? Jasno, zahteva višjo plačo!Ko pa mu ,ti isti,ki mu razlagajo kako dobri,da so,tako mimogrede navržejo, da mu že obljubljene višje plače ne bodo dali, ker bi to pospešilo inflacijo- za katero so pred tremi meseci trdili, da je ni - gre delavec na cesto.
Če namreč delavec zloži skupaj vse kar mu pripovedujejo, zgleda kot,da pametni kot so,iz njega brijejo norca.Če k temu ta isti delavec doda še informacije o menedžerskih plačah za katere bi delodajalci najraje videli, da o njih nihče ne bi nič vedel in nič napisal,pa še tako imenovane tajkune,ki nikogar-tudi sedanje vlade ne- niso motili do pred nekaj meseci,ko so očitno začeli lastniniti nepravi direktorji, potem je, vzdušje,ki danes omamlja navadne smrtnike v Sloveniji že skoraj popolno. No, ni odveč,če mu dodamo še zapravljanje pri gradnjah bolnišnic in tunelov,pa še oklepnike iz Finske, pa tiste iz Turčije, vojaško ladjo iz Rusije,transportna letala in še kaj,s čimer naša vojska seveda nima nič,ker to od nas zahteva Nato.Ko vse to spravite v kotel, zabrbota.V delavstvu se prebudi čut za pravičnost. Ne za enakost. Za pravičnost! Ne more biti vsega dovolj in preveč le za ene, za druge pa nič ali skoraj nič.V tej užaljenosti se z lahkoto na cesti sporazumeta delavec s 300, učitelj s 1000 in zdravnik z 2000 evri plače.Vsi trije imajo pravico do spoštljivega odnosa tistih ,ki živijo od njihovega dela.In ,ker ga niso deležni,bo Slovenijo zajel stavkovni val kot ga v času naše samostojnosti še ni bilo.

Poslusaj posnetek

Če se mi bodo dacarji letos zaradi česar prikupili , bo to izpolnjena davčna prijava, ki jo bomo davkoplačevalci letos dobili kar na dom. Nič več brskanja za podatki, nič več kupčkanja računov, nič več formularjev, nič več stanja v vrstah na pošti, skratka milina…..

A čisto tako ne bo. Prva streznitev je vse, ki živite v več stanovanjskih hišah, kjer upravnik stavbe v vašem imenu oddaja hišniško stanovanje ali pa kakšno drugo skupno luknjo, doletela s spoznanjem, da morate do jutri prijaviti dohodke iz nepremičnin. Če ste tako lansko leto zaslužili neverjetnih 20 evrov, ki jih, ker so šli za vzdrževanje hiše, niti videli niste, jih morate prijaviti. Na posebnem formularju. Obvezno. In takole , čez prst, takšne – v narekovajih seveda – silne zneske mora do jutri dacarjem prijaviti kakih 200, 300 tisoč Slovencev. Kazen za zamudo ali neprijavljanje je reci in piši 200 evrov.

In ob tem meni ni nič jasno.Zakaj za vraga tudi teh dohodkov dacarji ne morejo prišteti k mojim siceršnjim prihodkom. Saj jih ne tajim! A naša državna uprava, ki se tako trudi biti prijazna, še vedno preseneča. Upravniki, ki natančno vedo koliko ste lani zaslužili z oddajo hišniškega stanovanja namreč, po zakonu, o tem niso dolžni obvestiti davkarije. Na Dursu so sicer pripravili spremembo zakona , ki bi to neumnost odpravila, a si na finančnem ministrstvu za njihov predlog še niso uspeli vzeti časa.
Rekli boste, da gre za malenkosti, za dlakocepljenje. A v resnici gre za zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Obravnava vsake od teh nekaj sto tisoč prijav, nas namreč stane precej več kot znaša davek, ki nam ga bo na ta račun država pobrala. In to zato, ker pač zakon upravnikom ni določil klika s katerim bi zbrane podatke posredovali tudi Dursu. Nam jih namreč tako ali tako morajo. Prav res le zakaj bi se obnašali racionalno, če pa je z možgani na paši tako fino zapravljati. Saj ne zapravljajo svojega. Ne upravniki in ne dacarji. Oboji stran mečejo našega.