Majda Juvan

Med številnimi svetovnimi dnevi je tudi svetovni dan raka. Umestili so ga na 4. februar. Zakaj prav sem, ne vem. A imamo ga!

Včasih se mi zdi, da bi bilo dobro te svetovne, pa mednarodne, pa kaj jaz vem kakšne dneve še vse, kar prepovedati. Praviloma so to dnevi, ko privre na plano statistika. In ta praviloma ni dobra.
Recimo! V Sloveniji vsako leto na  novo za rakom zboli 12 tisoč ljudi, 6 tisoč pa jih umre! Med tistimi, ki so zdaj otroci bo do njihovega 75-tega leta zbolel vsak drugi fantek in vsaka tretja deklica. Pomeni, če imate dva sinova…..brrrr…..
Tako statistika, ki meri povprečja. In to sedanja povprečja. A ta se spreminjajo. Pred manj kot desetimi leti je za Slovenijo veljalo, da letno za rakom na novo zboli 10 tisoč ljudi, letos pa, kot rečeno, že dva tisoč več.
Zdravniki mirijo. Že res, da je odkritih bolezni več, res pa, da zato, ker živimo dlje. Prav.
Res je tudi, da se je prisotnost raka povečala zato, ker ga več ne skrivamo. Še pred nekaj desetletji so ga. Tako bolniki kot svojci. Kdo ve zakaj? Bolezen ni nalezljiva! Danes, mnoge znane osebnosti govorijo in pišejo o svoji bolezni.
Je pa rak bolezen, ki se je ni mogoče znebiti le z dobro voljo. Ta gotovo pomaga, deluje pa vse kaj drugega. Praviloma zapletena kirurgija in draga terapija.
In tu se začenja žalostna zgodba slovenske onkologije. Toliko zapletov, kot jih je deležen ta inštitut, toliko kregarij, kot so jih v zadnjih letih spravili pod njegove stare in nove strehe, je res težko najti.
Nenehno se mi vleče primerjava z našo politiko. Tako kot je našim politikom najpomembnejše onemogočiti njihove in povzdigniti naše, je tudi na OI. Ne le, da vodstvo nikakor ne najde skupnega jezika z osebjem, kot je znano, so si v laseh tudi  na posameznih oddelkih. Težave Erika Breclja so znane. Zapletov in zaslužkov ob gradnji novega OI, sploh ni treba omenjati. Ministrstvo pa se dela kot, da nikoli ni bilo investitor. Kot, da ni zadolženo za ekonomično porabo našega denarja.
Najbolj pa me pojezi, ko eden čez drugega zatrjujejo, da se vse te peripetije bolnikov ne dotaknejo.
Prijateljici so postavili sum na ponovitev bolezni. Deset dni je čakala na odstranitev testnih bezgavk. Ni bilo operaterja in ni bilo prostora.  Ker je poznala nekaj ljudi, je operacijo dočakala. In dočakala je tudi slabe novice. Samo nekdo, ki je tako dolgo čakal ve, kako je to. In samo nekdo, ki je to doživel ve kako potem črviči vprašanje ali je tistih 14 dni, ko se ni vedelo, kaj spremenilo ali ne?
Saj ne vem, če bi bilo drugače, če bi bili na OI vsi veliki prijatelji. Če bi tam vsi mislili le na bolnike. Vem pa, da tega dandanašnji ni nikjer več. Ne v moji, ne v vaši, ne v njihovi dejavnosti. Vsi smo postali  egoisti. Vedno večkrat opravljamo le še službo. In, ko to delamo na svojih delavnih mestih, najdemo za to kopico opravičil. In, verjemite tudi tisti,ki skrbijo za naše zdravje, jih. Nič manj krvavi od nas, niso pod kožo.
Kako se bo izšlo, ne vem! Vem pa, da zato tiste, ki le zmorejo kaj več, neskončno cenim in spoštujem. In upam, da bom v nesreči, če me ponovno doleti, prišla prav v njihove roke.

Po bitki smo vedno vsi generali. V primeru smrti zdravnika Beričeviča, ki so ga pokončali lastni psi, ne bo nič drugače. Če bi vedel kaj se mu bo primerilo, bi gotovo tudi sam ravnal drugače in psov že dolgo ne bi bilo več med živimi.

Navadnim smrtnikom ne bo nikoli jasno kaj neki je vodilo zdravnika v boj z državnimi in pravosodnimi institucijami za ponovno dodelitev  krdela dokazano nevarnih psov. Večina tistih, ki se zanašamo na zdravo pamet, bi se psom odrekla. Stroka je vendarle dovolj jasno ves čas razlagala, da so zelo nevarni.
To je očitno vedel tudi sam lastnik, saj  po pričevanju sosedov, psov sploh ni spuščal iz ograjenega dvorišča. Ali takšno ravnaje ustreza definiciji vzornega ravnanja z bul mastifi, bodo morali pojasniti tisti veterinarski inšpektorji, ki so trdili, da ja.
Beričevičeva nesreča sta bila njegov vpliv in denar. Nekdo, ki ne bi imel ne enega, ne drugega, psov, ki so pred štirimi leti že razmesarili nič hudega slutečega Tržičana, ne bi dobil nazaj. Nesrečni zdravnik pa je najel najboljše pravnike, ki znajo najti procesne napake. Zadnja je bila storjena na pravobranilstvu, ki je brez pooblastila vlade, tožilo ministrstvo za kmetijstvo. In izgubilo. Vsi trije psi so bili dokončno spet doma. Tako Delo.
Višje cene, kot jo je, za svojo neracionalno privrženost živalim, lastnik ne bi mogel plačati. Verjetno ga le redki razumejo. Jaz priznam, da ga ne. Meni se zdi  sobivanje s takimi psi podobno vožnji z avtomobilom brez zavor. Kdo normalen pa bi se odpravil na pot, če bi vedel, da lahko že na prvem klancu ubije nekoga, ki bi se po naključju znašel tam? Le nekdo s samomorilskim nagibom bi s takim avtom tvegal svoje življenje.
Pes je zver. Trije nasilni psi, so tri nasilne zveri. To je Beričevič vedel. Za takšne pse se odločajo samo nekateri ljudje. Psihologi bodo vedeli kateri.
Vse hudo je za nekaj dobro. Vsaj tako naj bi bilo. Upam, da bo Beričevičeva smrt vendarle pripomogla k doslednejšemu ukrepanju v primerih, ko se bo izkazalo, da ljudje nimajo psov zato, ker bi jih njihova družba plemenitila, temveč zato, ker  poskušajo z njimi zapolniti kak svoj osebnostni primanjkljaj. Da bo ta smrt pripomogla tudi k temu, da psi, ki so petkrat težji od manjših otrok , ne bodo prosto tekali po sprehajališčih in po Šmarni gori. Da se prepotentni lastniki ne bodo od daleč drli na prestrašene starše, češ saj ne bo nikomur nič naredil!
Da bomo na prostem pri teh velikih pasmah vendarle spet  začeli videvati nagobčnike. Ker pes je nepredvidljiva zver.
Pogovor o tem, da vsak pes ni za vsakogar in za vsako okolje, bi moral biti stalnica. Rejci in lastniki pa bistveno bolj odgovorni kot so. Vsaj do drugih, če jim je že za sebe in njihove vseeno. Dober obet je že včerajšnje ravnanje policije, ki je po nalogu inšpektorja vse pse takoj usmrtila. Če bil jih pred širimi leti, bi bil Beričevič še živ.
Če pa bo edina korist od te nesmiselne smrti iskanje političnih točk, ki si jih vedno bolj nepomembna SLS poskuša nabrati z zahtevo po odstopu ministra, bo zamujena tudi ta  priložnost.
Meni je za SLS in ministra precej vseeno. Za otroke in odrasle, ki so izpostavljeni podivjanim zverem, mi pa ni!

Ko je človek od doma, ne ve prav dosti o tem kaj se godi doma. Ne nazadnje tudi zato ne, ker, če je na dopustu, ga vse skupaj niti ne zanima preveč. Če bi se zgodilo kaj zelo posebnega, bi že izvedel, saj živimo v dobi mobilne telefonije, mar ne?

In nekaj dni me ni bilo. Ker  se nihče ni oglasil s posebnimi novicami, mi je bilo jasno, da nas doma kaj posebno usodnega ne čaka. A, da bo vse skupaj taka žalost, si pa le nisem mislila.
Že v soboto zvečer sem šla na novičarske spletne strani. Katastrofa! Nič takega, zaradi česar bi nam bilo lahko v prihodnje bolje ali lažje, naši vrli politiki niso naredili. Nič! Še kar naprej se ubadajo sami s seboj. Kot v najnovejšem primeru Pahor in Zalar zaradi Brezigarjeve! Tudi v tem primeru smo državljani vsem trem zadnja skrb.
Če ne bi bilo tako zelo žalostno, bi bilo še najbolj zabavno prebirati Erjavčeve izjave. A so v resnici tako zelo bedne. Erjavec je pač moral oditi in za okoljsko ministrstvo to gotovo ni posebna izguba. Za svojo stranko, ki je edina možnost za njegovo politično preživetje, pa mora še naprej igrati klovna. To ji je na zadnjih volitvah prineslo ogromno glasov. Volivci nismo nujno racionalni ljudje.
Pa ne gre le za njegovo politično preživetje. Desusovi kadri zasedajo kar veliko lepo plačanih funkcionarskih mest v državnih podjetjih in nadzornih svetih. In kruh se tam ne reže prav na tanko.
Potem je tu Križanič. Tudi ta bi moral oditi, so prepričani v opoziciji in v Kosovi komisiji. Kot minister je poskusil vplivati na dekana ekonomske fakultete. Karkoli sta že ta dva imela, sta pač imela. Rada se očitno nimata in Mramor je izkoristil priložnost. Po sredi je bil še Jože P. Damjan. Trije, ki vedo kaj je to ministrski stolček. A očitno trije, ki bi drug drugega utopili v žlici vode. Vse tri  davkoplačevalci  solidno plačujemo. Smo jih in jih še bomo. Ne glede na to, kako dolgo bodo kje na kakšnem stolčku. Nič ne tvegajo. Njihove službice so večne.
A, da ne bo nesporazuma. Naši ministri o nekaterih stvareh  res nimajo pojma. Ne le da, ne vedo  kako voz potegniti navzgor, prav tako jim ni jasno, da če si minister ne moreš biti tak bumbar, kot si lahko, ko s svojimi klaftraš za šankom. A Križanič kar blekne. Tudi o večjem številu otrok v šolah in vrtcih je. Saj mogoče bi se tu res dalo kaj narediti, recimo to, da tetice, ki morajo v vrtcih malčkom menjati plenice, morda res ne rabijo visoke izobrazbe - naj mi Bog odpusti to bogokletno misel - a tega ne moreš ziniti kar tako. Če si minister. Še mene, ki sem le novinarka, malo skrbi.
In, če si minister za zdravje, tudi ne moreš kar tako reči, da se nek Zavod  noče preseliti na drugo lokacijo zato, ker potem uslužbenke ne bi mogle, kar med delom, skočiti na bližnjo tržnico. Preprosto ne moreš. Pa četudi si kdaj tam, med službenim časom, kakšno celo srečal.
Minister pač mora biti minister. A naši, žal večkrat kot ministri delujejo kot  gospe ministrice. Po Nušiču, seveda. Saj veste, tista Ana Živana, katere mož je nenadoma, po spletu okoliščin, postal minister. Ona pa gospa ministrica. Pa mu je bila reva bolj v posmeh kot v ponos. Kaj šele, da bi bila od nje kakšna korist.

Ni rešitve. Delovna doba se bo očitno podaljšala. Pri nas do 65-tega, marsikje celo do 70-tega leta. Naj se še tako upiramo, matematika bo močnejša. Denarja za pokojnine bo premalo in na vsak način bo potrebno resno skrajšati čas, ko jih ljudje dobivajo. Danes tisti, ki so penzionisti 30 in več let niso nikršna posebnost.

Leta. Kdo je še mlad, kdo je že star? Vprašanje za milijon dolarjev. Odgovor je tako zelo odvisen od tega koliko je star tisti, ki presoja, da niti dva odgovora ne moreta biti enaka. Ko sta moja sinova, tam v začetku mojih 30- tih, poskušala pojasniti koliko je stara  njuna tovarišica, sta rekla, da je stara. Dobro, stara! Apak koliko je to, sem vrtala? Ja stara je pač. Tako stara jre kot ti! . Kot rečeno takrat sem jih imela dobrih 30.
Ko danes sama gledam 30 ali 40 letnice okoli sebe, mi je jasno, da so še mlade. Ko jih bom imela 80, če jih sploh kdaj bom, bodo v mojih očeh stari šele tisti pri 100-tih.
Se sprašujete kaj me je napeljalo na takšna razmišljanja?
Pred dnevi se je na smučišču Krvavec zgodila nesreča. Nekdo je nekoga podrl in pobegnil. Ne ve se kdo in ne ve se kam. A ker je eden pač obležal, se je o njem izvedelo vse. Pravzaprav ni res. O njem se je izvedelo le to, da je star 73 let. In pod novico se je razbohotil forum z mnenji bralcev. Vsaj tri četrtine tistih, ki so se oglasili, se je zgrozilo. 73 let!? Pa kaj je takle starček sploh delal na smučišču? Takim bi bilo potrebno smučanje prepovedati! Gotovo je bil on kriv, saj tak ne more več nadzorovati smuč! Še dobro, da se ni on zaletel v kakšnega otroka, saj tak starček nič več ne vidi, niti ne sliši……in tako dlaje in tako naprej.
No nekaj jih je bilo bolj prizanesljivih, a ne prav veliko.
Ko sem brala zapisano, sem se zaklela, da jtudi, če se bo meni kdaj kaj zgodilo na kakšnem smučišču, nobenemu reševalcu za živo glavo ne bom povedala koliko sem stara. Ker čisto mogoče je, da bi potem že moja generacija postala  sinonim za splošno nevarnost
Ne bom zlobna in ne bom vračala očitkov tistim mladim, ki na vrhu hriba nastavijo malo bolj na široko in se v domnevni preži spustijo v dolino. Ne bom zlobna, pa čeprav še nikoli v življenju nisem videla da bi takšno neverjetno korajžo pokazal kak 60 ali 70 letnik. Ne bom zlobna, ker nesreča dejansko nikoli ne počiva. Za vsak primer!
A ne morem si kaj, da se ne bi spomnila na, v uvodo omenjeno težavo. Pokojninska reforma  bo krepko podaljšala delovno dobo. Starčki, ki zdaj menda niso za na smučišča, bodo morali biti dobri še za vse kaj drugega.  Morali bodo loviti norme, morali bodo slediti tehnologiji, morali bodo umiriti morda že tresoče prste. Morali bodo ostai fit, zato, da bodo lahko še delali. Za mnoge ne bo enostavno, gotovo ne!

Bo pa daljša delovna doba  prinesla tudi nekaj dobrega. Priletni gospodje in gospe med tednom ne bodo delali drena na smučiščih.  Ja, vse je za nekaj dobro.!

P. S.
občudujem ljudi, ki so v zrelih letih še vedno tako fit, da lahko smučajo, hodijo v gore, pretečejo kak polovični maraton ali pa mimogrede prekolesarijo nekaj deset kilometrov. Če mi bo čez deset let dano početi vsaj kaj od tega, bom sama nad sabo naravnost navdušena!

Izredna seja DZ je bila  posvečena dvema temama. Ultri in protikriznim ukrepom. In kot je bilo pričakovati, je prva požela veliko večje zanimanje. Ne le med poslanci. Kar poglejte katera se je znašla na prvih straneh časopisov in na prvem mestu včerajšnjih poročil.

Ja prav res. Politika še dolgo ne bo izrinila politikantstva. Od kar nam kar dva programa nacionalne televizije dogajanje v Državnem zboru prinašata v naše dnevne sobe, pa sploh ne! Vsaka politična stranka potrebuje reklamo.
In Golobič prinese očitno veliko več kot protikrizni  ukrepi. Pa čeprav, resnici na ljubo, zaradi njegovega političnega preživetja ali pač političnega umiranja na obroke, naša država in mi z njo, ne bomo nič bolj bogati ali bolj ubogi. Ultra je uspešno podjetje in kot je znano se je – gotovo tudi zaradi političnega bremena - v dobršnem delu že umaknila v tujino. Če je  to tisto pravo, potem tudi prav. Gregor Golobič pa je zelo sposoben človek. Bil in bo. Si mislim, da bo on politiko manj pogrešal, kot bo politika njega.
Je pa zgodba o obstreljevanju med strankama Zares in LDS tudi zgodba o odločnosti in moči Boruta Pahorja. Ni velika. Premajhna je. Kar je res je res. Česa podobnega si v prejšnjem mandatu Nova Slovenija in Slovenka ljudska stranka gotovo ne bi mogli privoščiti. A tudi zato, ker je s svojo avtoriteto Janez Janša to preprečil, Nove Slovenije ni nikjer več, Slovenka ljudska stranka pa le še statira. Sama SDS pa ni bila dovolj močna in je občepela v opoziciji.
Politika je res umetnost, ki je navadni smrtniki ne razumemo najbolje.
Nerazumno se nam zdi, da se politiki ukvarjajo z drugorazrednimi temami, pomembne pa puščajo ob strani.
Med razpravo o Golobiču je bilo v dvorani veliko več poslancev kot med razpravo o SDS-ovih protikriznih ukrepih. Saj morda res niso dorečeni. In so izračuni narejeni takole čez prst, a glede na razmere, kjer Slovenija očitno ne ve ne kod ne kam, bi jim cvet slovenskega naroda vendarle moral vsaj prisluhniti! In jim, če je res tako, tudi pred javnostjo dokazati, da tiste milijarde, ki bi jo SDS rada kar tako na pamet razdelila, res ni kje vzeti. Saj ljudje nismo nori. Saj vemo, da če ni, pač ni!
Tako pa se zdi, da imamo v teh dneh opraviti z ministri,ki še najbolj spominjajo na razcepljene osebnosti. Ko se pogovarjajo z delodajalci imajo polno razumevanje za njihove težave, strinjajo se, da je država predraga, trg delovne sile rigiden, davčne obremenitve  prevelike. Ko se pred vrati zbere nekaj deset predstavnikov delojemalcev, ploščo obrnejo. Vedo, da so paleč prenizke, vedo, da fleksibilnost trga delovne sile pomeni rast brezposelnosti in obljubijo višje minimalne plače. Ne glede na vse. Ko so sami med seboj  pa modrujejo kako vse to spraviti pod isto streho. In državo zadolžijo za novo  milijardo in pol evrov. In so veseli, da je javnost zaposlena z Erjavcem, Golobičem, Zalarjem in Brezigarjevo, vodo in Miklavčičem.
Dostikrat se vprašam, kako jim je v resnici. Saj tega, da nikomur med njimi ni neprijetno, ne verjamem.
Saj vedo, da jih vidimo.

V Sloveniji imamo 12 zastopnikov bolnikovih pravic. Nekaj izkušenj so si že nabrali  in oglasili so se tudi ob primeru nesrečnega Bora  Nekrepa.
O njem skorajda ni mogoče povedati nič novega. A javnost  še vedno kar ne more dojeti, da pravega epiloga še vedno ni. Očitno se duhovi niti na zdravniški zbornici še niso pomirili. Člani drugostopenjskega  razsodišče, čigar sklep je skupščina Zbornice  zaobšla, razmišljajo o odstopu. To najverjetneje vendarle pomeni, da se tudi znotraj samega zdravništva le začenja utrjevati prepričanje, da bo o napakah zdravnikov potrebno govoriti, saj bodo sicer vse niti res začeli vleči mediji. Predvsem rumeni mediji.
Zastopniki pacientovih pravic so prepričani, da je bil primer Nekrep stihijsko prepuščen medijem, predvsem  rumenim medijem, ki so  tako bolnikom kot tudi  strokovni javnosti naredili veliko škode. S tem se velja celo strinjati, le puščice je treba usmeriti v pravo tarčo. Če bi se bolnišnica skupaj z zdravnico, strokovno odzvala na preštevilna neodgovorjena vprašanja, bi se starši do dneva današnjega gotovo že pomirili s kruto resnico, lečeča zdravnica pa bi tudi. Tako pa, kot vemo, starši še kar naprej begajo od ene do druge tiskovne konference, vse zdravniške organizacije pa se trudijo zanikati  vsakršne napako in krivdo.
Zdravniške napake so dejstvo. V ZDA letno zaradi njih umre 44 tisoč ljudi, v Evropi pa vsak 1000-i bolnik. Ni razloga, da bi bilo v Sloveniji kaj drugače. Naši zdravniki niso ne boljši ne slabši kot jih je večina v razvitem svetu, sistem, ki je povečini sploh kriv za vse te napake, pa tudi ne.
Zastopniki pacientovih pravic računajo na bodočo neodvisno agencijo, ki bi opravljala nadzor nad zdravstvom. Sama dvomim. Res ne vem zakaj bi bila ta agencija kaj bolj učinkovita kot so sedanji nadzorni organi. Pridevnik »neodvisna« pač kaj dosti ne pomaga. Dejstvo je, da je Slovenija majhna država. Imamo približno 7 tisoč zdravnikov. Do pred kratkim so prihajali iz iste fakultete,  staž opravljali na istih klinikah, hodili na iste kongrese, bili včlanjeni v isto društvo, sindikat in zbornico…pa kako se ne bi poznali? Davek majhnosti ni majhen. In to ne le na tem področju!
Saj bi najraje rekla, da se vsi, ki se znajdejo v konfliktu z zdravnikom ali ustanovo lahko zatečejo k pravni državi. K odvetniku in z njim na sodišče. A tega si resnično ne želim. Treba je namreč vedeti, da se proti tej praksi tako ustanove kot tudi zdravniki lahko branijo le s visokimi zavarovalninami. Kar odnese lep kos, sicer zdravljenju namenjenega denarja. Dobljene tožbe pa tudi ne pomenijo bolj zanesljivih zdravnikov. Nasprotno. Pomenijo, da se ti zdravniki – in bolnišnice z njimi- začnejo ogibati tveganim posegom, dragim  in negotovim terapijam in bolnikom, kjer je možnost zdrsa zaradi zapletenosti, velika. Ne naredijo tistega, kar bi morda vam pomagalo do zdravja, temveč le tisto in tako, da jih morebitna tožba ne bo dosegla. Ne nazadnje je to, ob privatizaciji, eden od razlogov za nujnost ameriške zdravstvene reforme. Imajo najdražji zdravstveni  sistem na svetu in kar tretjino ljudi, ki vanj ne morejo vstopiti. Samo po njihovi poti nikar!

Nad tednom, ki je za nami se ne moremo pritoževati. Vsaj tisti, ki imajo radi malo razburljivosti, ne. Pestro je bilo. Je pa res, da ni bilo zelo inventivno.

Začnimo pri Erjavcu. Tako dobro se mi zdi, da se dogaja. Tako očitno kot v tem primeru, ljudstvo namreč še nikoli ni moglo v živo spremljati kadrovanja. Tako jasno kot v tem primeru, nam naši politiki še nikoli do sedaj niso uspeli razkriti  kaj kadrovanje v resnici je. Kadrovanje ni iskanje  najprimernejšega človeka za neko funkcijo. Kadrovanje je iskanje najprimernejše funkcije za določenega človeka. Ne vem koliko vas je, ki se vam ob vsem skupaj še ne dviga želodec. A vem, da jih je veliko med politiki, ki sploh ne dojamejo, da kaj ni v redu.
In v takih razmerah so naše težave lahko le že večje.
Samo, da ne bodo sindikati gnali ljudi na ceste! Samo ceste ne! Je že bolje, da jim damo kar hočejo. V tem primeru  višje minimalne plače. Da bo to porušilo plačni sistem je več kot jasno. Minimalne plače - pa kakorkoli so za preživetje res nujno potrebne - so se povsem približale plačam srednje izobraženih kadrov. Tistih, ki tudi v tovarnah prevzemajo odgovornost za delovanje delovnih procesov v proizvodnih dvoranah, ob tekočih trakovih, pri logistiki… Pa res verjamete, da bodo ti poslej še delali z vso potrebno odgovornostjo in zavzetostjo? Povišanje le tistim z najnižjimi plačami je opravičljivo le, če sledimo teoriji enakih želodcev. A svoj čas smo menda že dojeli da to ni tisto pravo. Tudi zato se mi zdi nerazumno, da je vlada odstopila od paketnega reševanja gospodarskih ukrepov. Mar Pahor res verjame, da bodo v naslednji fazi sindikati pristali na lažje odpuščanje ljudi, na nižjo bolniško, na povišanje starosti pri upokojevanju? Le zakaj pa bi? Dva ducata s kapicami in zastavicami opremljenih sindikalistov  lahko pri nas sesujeta vsako reformo!
In potem je tu pravosodni sistem. Generalna javna tožilka Barbara Brezigar je svojim tožilcem odsvetovala sestajanje z ministrom. In ubogali so jo. Tožilci strokovnjaki naj bi bili neodvisni strokovnjaki, njihova šefica pa je ena od najbolj eminentnih slovenskih političark. Tako kot je to v zadnjem letu tudi minister Zalar. Ni skrivnost, da sta različnih barv. In tudi meni bi se zdelo več kot trapasto, če bi me kdo silil med njune vojščake. Si pa mislim, da, če bi imeli možnost izbire vsi ne bi tako strumno stati za hrbtom  prve dame slovenske politične desnice. In to, da te možnosti ni bilo, ni ravno v prid naši pravni državi.
Bi omenili še vodo? No pa jo dajmo.
Dr. Gorazd Pretnar je pred časom v Večeru zapisal, da manj inteligentnega sogovornika najlažje zmedeš z navajanjem manj pomembnih ugotovitev in podatkov. Verjetno vse do zadnje objave o škodljivosti vode iz  vodomatov, niti sam ni vedel kako res je to. To, da je vodo v redu, da pa smo  malomarni uporabniki, je zamolčal. Le zakaj bi se trudil za korektnost, če pa se gromovništvo bolje prodaja? Noben od medijev ni podvomil, pa čeprav bi mnogi novinarji lahko vedeli, da ta raziskovalec  ljubi senzacije.
Če smo že pri vodomatih in, če jih je po pisarnah res treba imeti, bi se meni zdelo veliko bolje, če bi spoštovani raziskovalec svoj ugled zastavil za to, da po pisarnah ob vodomatih ne bi bilo plastičnih kozarcev. Veste koliko manj  plastike bi bilo ob vodomatih? S prihrankom bi jih morda lahko celo bolj pogosto servisirali!
A res je, tak poziv se ne bi tako dobro slišal in Pretnar ne bi v enem tednu obredel vseh medijskih hiš v Sloveniji.
Ja, takle mamo!

Več kot 20 Slovenk leta se je ža zvrstilo v minulih letih. Izbrali so jih bralci revije Jana. Na bolj ali pa manj posreden način. Pred leti je bil to eden bolj redkih in zato tudi bolj odmevnih izborov, zdaj jih je toliko, da jim tudi najbolj zagrizeni kronisti težko sledijo.

Začelo se je pred 22-timi leti. Izbor si je zamislila prva dama našega ženskega, pa ne le ženskega,tiska Bernarda Jeklin, morda takrat še Rakovec, ne vem natančno. Prejšnja država, ko smo se še delali, da vemo kako pomemben je bil AFŽ, je počasi ugašala, nove v kateri naj bi se pamet, lepota in funkcije na nove delile tudi med spoloma, pa še ni bilo. In si je Bernarda se je odločila, po vzoru belega sveta, pomembne ženske dodatno spromovirati.
Ni naključje, da se je začelo z novinarkami in politčarkami. Čez nekaj let se je izkazalo, da način izbora ni v redu. Pametne in pomembne ženske niso imeli v primerjavi z medijsko najbolj izpostavljenimi, nobene možnosti. Prav res, le zakaj bi bilo poslanstvo  novinarke, ki se je zaradi dela dnevno pojavljala na ekranu, bolj  pomembno kot delo neke druge, ki je ljudje nikoli niso videli. Izbore so zato v redakciji vzeli v svoje roke.Pa se spet ni obneslo. Revija je izbore pripravljala tudi zaradi  samopromocije in marketinga. Neznake naklade niso dvigovale. In v zadnjih letih so Slovenke leta spet postale bolj znane dame. Letos je to Katarina Kresal.
Katarina Kresal je šele druga političarka med vsemi Slovenkami leta. Prva je bila  v začetku 90-tih Vika Potočnik. Če si je Vika Potočnik prostor na sceni utirala počasi in s trdim delom, je Kresalova čez noč zablestela.
In priznam vedno bolj se mi dopade. Ko jo je Jožef Školjč pripeljal na čelo LDS-a, sem se kar zgrozila. Imela je vse atribute za babji dvom. Najprej: izjemno, ampak res izjemno dobro je izgledala. Vedno je bila kot iz škatljice. Tudi, ko se je pojavila v kavbojkah, je bilo jasno, da so drage in prave blagovne znamke. Njena pojavljanja so bila do skrajnosti uglajena, korak pa kljub vrtoglavo visokim petam zanesljiv in premišljen. Potem so tu njeni nastopi in govori.
Ženska očitno ni le lepa ampak tudi pametna. Za novinko v politiki pa celo neverjetno hitra in spretna.  In kot, da vsi ti atributi ne bi bili dovolj, je celo čisto po žensko ženska. Na tiskovki o smrtnih žrtvah na slovenkih cestah se je zjokala. Verjamem, da iskreno. Njene solze so bile vredne več kot trud vseh strankarskih in ministrskih piarovk skupaj.
Katarina Kresal se je iz lepotice čez noč prelevila v osebnost. In to celo v spoštovano osebnost.
Skratka Katarina Kresal je dobra. To moramo priznati tudi tisti, ki smo dvomili. Saj vem tudi jaz, da za njo stoji kar nekaj milo rečeno prefriganih in v politiki zelo preizkušenih  moških, ki podpirajo njene vogale, a kljub vsemu je ona tista, ki mora stopiti pred ministrske kolege in kamere. In to naredi odločno in profesionalno, tudi, ko ve, da bo z drugega brega priletela kanonada. Vem tudi, da imajo vsaj tisti, ki stojijo za njo gotovo tudi kakšne svoje račune, čisto mogoče , da so večji lumpi, kot si mislimo in čisto mogoče, da Kresalova prosotovljno sodeluje v tej igri. Politika ni za nežne in nepokvarjene duše.
A dokler se zdi da obvladuje resor, ki ji je zaupan in, da denar, ki ga zanj in zanjo plačujemo davkoplačevalci ne gre v nič, dela dobro. Celo zelo dobro. Dela bolje kot marsikateri njen ministrski kolega. In pri tem ji lepota prav nič ne škodi. Nasprotno!

Dandašnji v ekonomiji ni nič zelo zanesljivega. No morda le ena reč. Lastniki hočejo dobiček. Če ga ni, naredijo vse, da bo. Če ne ukrepajo pravočasno, se skupaj z zaposlenimi potopijo tudi sami.  In danes v globalnem svetu je za iskanje večje konkurenčnosti, veliko možnosti.

Pred nekaj dnevi smo poslušali kako dobro je šlo lani Revozu. Ohranili so tri izmene, povečali so svoj delež na tržišču. Zastavili so celo proizvodnje novega modela od katerega si veliko obetajo. Za zagon te proizvodnje se je francoski lastnik skupaj s slovenskimi partnerji z našo vlado dogovoril za nekaj več kot 14 milijonsko subvencijo.
In do pred nekaj dnevi je kazalo, da gre vse kot po maslu. Nekateri naši ekonomisti so se prav s primerom Revoza, posmehovali Jožetu Mencingerju kako zelo se moti, ko trdi, da tuji lastniki niso zanesljivi in, da bi morali naši paradni konji ostati v domači lasti, saj bi le tako lahko ščitili naš nacionalni interes.
Lanskoletni podatki namreč dokazujejo, da ima Revoz visoko dodano vrednost in, da lahko svoje delavce, za naše razmere, naravnost razkošno plačuje in nagrajuje.
A kako dolgo še, se gotovo sprašujejo mnogi, ki so zasledili napoved Francozov, da bodo proizvodnjo Cliov druge generacije iz Slovenije in Španije preselili v Turčijo.
Poznavalci že dolgo s skrbjo gledajo na avtomobilski trg. Tega so lani dodobra poganjale  državne subvencije in olajšave. Te počasi ugašajo. Po vrhu vsega pa je trg že nasičen z majhnimi avtomobili. Tisti, ki so si želeli drugi ali tretji družinski avto, so ga že kupili. Črne oblake nad avtomobilsko industrijo žene tudi vsak dan dražja nafta. Spet bomo dvakrat premislili preden bomo po nepotrebnem sedli v avto. Vse to ne obeta nič dobrega. Vse to bo tudi avtomobilsko industrijo sililo v nove varčevalne ukrepe. In kot rečeno lastniki vedo kam je treba kaj seliti, da je ceneje. Že če se iz Slovenije preselijo v Srbijo ali v Bosno, kjer znajo delati avtomobile, privarčujejo. Če gredo v Turčijo še več, če pa na daljni vzhod pa sploh.
V Revozu pravijo, da še niso zaskrbljeni. Da bodo izpad nadomestili z drugimi modeli. Morda res. A tudi te bo potrebno prodati po konkurenčni ceni. In bolj kot vse ostalo, utegne biti to problem. Ko ne bo več olajšav, ko ne bo več vseh mogočih akcij za zniževanje cen, bo težje. In treba je vedeti, da so bile mnoge zahodne države zelo radodarne. Vse zato, da bi ohranila proizvodnjo in delavna mesta.
Tudi, če bi se za olajšave zdaj odločila tudi slovenska država, to Revozu ne bi dosti pomagalo. Šele, ko sem pred dnevi slišala, da v Revozu vsa vozila, ki jih  pokupimo Slovenci, naredijo v samo dveh dneh, sem dojela kolikšna je njihova proizvodnja. Letno naredijo več kot 200 tisoč avtomobilov, Slovenci pa jih pokupimo precej manj kot 10 tisoč. 190 tisoč jih morajo prodati na tujem. In pri tako velikih številkah je pomemben vsak evro.
Če bi pri vsakem avtomobilu zaradi cenejše delovne sile prihranili le 50 evrov, pomeni to v žepih lastnikov 10 milijonov evrov čistega dobička. Samo pri Revozovi proizvodnji.
In kako bi ravnali vi, če bi bili lastnik? Kako ravnate vi, ko iščete obrtnika za kakšno delo pri hiši? O čem razmišljate, o njegovi minimalni plači ali o svojem strošku in  morebitnem prihranku?

Ob tem, ko bi nas politiki radi prepričali, da z enim Erjavcem stoji ali pade vlada, kaj vlada kar država bi lahko šla k vragu, se je nekje v nekih bistrih glavah in razumnih glavah, porodila akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu.

Ni izvirna. Iz Estonije so jo uvozili. Pobudniki, Društvo ekologov brez meja, so za mobilizacijo prostovoljcev uporabili sodobne komunikacijske poti. Čeprav so svojo namero objavili šele pred kratkim, je pripravljenost za sodelovanje v akciji napovedalo že več kot 20 tisoč ljudi. In časa za prijavo je še več kot dovolj. Akcijo naj bi izpeljali 17. tega aprila.
Prijavljajo se taborniki, gasilci, planinci, lovci – skratka vsi, ki so veliko v naravi in vidijo kakšni umazanci smo Slovenci.
V službo se vozim skozi gozd nad Črnučami.  Skozi gozd, ki je za mnoge izhodišče za Rašico. Tik preden je zapadel zadnji sneg, se je ob izhodišču te poti pojavil posteljni vložek, jogi po domače. Tisti, ki ga je odložil, ga ni prinesel na rami. Zakaj ga je odvrgel v gozd in zakaj ga ni odpeljal kak kilometer dlje na deponijo, gotovo ne ve niti sam. Na drugi strani se bodo potem, ko bo sneg skopnel, pod cesto in med drevesi ponovno razbohotile vrečke in plastenke. Tiste plastenke, ki jih zato ker je zdravo, med vožnjo praznijo športni kolesarji. In jih, da ne bi vozili kakšnega dekagrama več, odvržejo. Tako pač kot to na Giru ali Touru počnejo Armstrongi, Contadorji, Landisi in drugi. Si pa mislim, da jih organizatorji tam poberejo. Če tega ne naredijo že zbiralci spominkov.
V Sloveniji imamo odvoz smeti kar lepo urejen. Pustimo ob strani ločevanje in recikliranje, to je resnično v domeni politike in o njenih sposobnosti danes res ne bom izgubljala besed. Imamo redne kosovne odvoze in z nekaj truda se lahko tudi tisti, ki zbirnih mest nimamo ravno pred nosom, znebimo odvečne krame. Pa so vseeno vse grape polne odpadkov in smeti. Tega res ni mogoče razumeti. Če že nekdo naloži odpadke na prikolico, zakaj jih ne odpelje na deponijo, zakaj jih vrže v najbližji gozd? Saj menda vsi plačujemo odvoz smeti in, če ne že kar tako, z računom, bodo na odlagališču gotovo sprejeli tudi vašo kramo! Zastonj!
A takšni pač smo. Če se ozrem okoli sebe, nikomur ne bi pripisala takšnih grdobij. A očitno jih je, glede na vse kar leži okoli nas, veliko. 17-tega aprila bodo vse to pobirali prostovoljci. 200 tisoč ljudi  naj bi  pobralo 20 tisoč ton odpadkov. Vsak od sodelujočih bi moral pobrati 100 kilogramov. To je veliko, zelo veliko!
Vsekakor zelo upam, da bo 17-tega aprila lepo vreme. In upam, da bodo z Ekologi brez meja našle skupni jezik tudi lokalne komunalne organizacije. Bilo bi škoda  dobre zamisli in priložnosti.
Ne vem kako bo akcija organizirana na mikro ravni. A, če bo dovolj zbirnih mest, če bodo navodila jasna, sem prepričana, da bo poleg tudi veliko tistih,ki nismo ne taborniki, ne gasilci in ne upokojenci.
Ideja je super in res upam, da tistih, ki jo bodo poskusili zminirati ne bo preveč. Da pa bodo tudi taki, sploh ne dvomim. Vsak uspeh civilnih pobud, je neuspeh tistih, ki so plačani, da nekaj naredijo. In zato morajo nenehno dokazovati, da so nenadomestljivi, najboljši, predvsem pa silno dragoceni. Smeti so namreč že dolgo za mnoge zelo velik posel. In to ne le za ministre!