Andrej Miljković, športni novinar Ekipe

Absurdni paradoks naše tihe sobe

09.08.2012 12:27, Andrej Miljković

V teoriji je quiet room, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot tiha soba, nekaj najboljšega, kar ponuja glavno medijsko središče sredi londonskega olimpijskega parka.

Če je bil vrhunec pekinške različice začasnega domovanja neštetih predstavnikov sedme sile z vsega sveta lični salon s kitajskimi maserkami, ki so svoje brezplačne usluge (če je kdo pomislil na masaže s srečnim koncem, sram vas bodi!) ponujale cele dneve in v neomejenih količinah, je masaža tukaj daleč od vrhunca. Neki brezvoljni študenti jo sicer nudijo v enem od spremljajočih objektov, toda fantje in dekleta so bolj sami sebi namen, ob tem pa jim gre le za nabiranje finančnih prispevkov, ki morajo biti tipično angleško visoki.

Zato pa je tu tiha soba, prava mojstrovina londonskih organizatorjev in v teoriji pravi božji dar. Pravzaprav gre za pravcato dvorano, v katero je nameščeno veliko najbolj udobnih ležalnikov, kar sem jih kadarkoli preizkusil. Ne upam si niti vprašati, koliko taka zadeva stane in kako bi lahko do nje prišel, gre pa resnično za pravi čudež vede o počivanju, ki iz človeka kar srka utrujenost.

Dvorana in ležalniki so povsem primerni tudi zato, da novinarji za kako urico pobegnemo v deželo sanj oziroma so temu celo namenjeni. V različnih časovnih pasovih delamo v različnih ritmih in včasih dejansko ni druge možnosti, kot da kako spalno kitico nadoknadiš kar na delovnem mestu. Temu primerno so tudi spisana zelo stroga pravila, ki jih je treba dosledno upoštevati. Soba je namenjena izključno počivanju, zato je strogo prepovedan vnos računalnikov, telefonov in kakršnihkoli drugih naprav. Kdor bi torej želel udobno ležati in brskati po medmrežju ali igrati igrico, lahko na tiho sobo pozabi.

Prepovedan je tudi vnos hrane in pijače, celo nahrbtnikov in vrečk, ki bi lahko povzročali razne zvoke. V zvočno povsem izolirano sobo je treba vstopiti popolnoma tiho, najstrožje je prepovedano pogovarjanje, za nameček pa ni dovoljena niti uporaba raznih predvajalnikov glasbe, pa čeprav se iz kakovostnih slušalk po pravilu ne sliši popolnoma nič. Tiha soba v pravem pomenu tega izraza in dejansko raj na zemlji za vsakega utrujenega garača. V teoriji.

Verjetno ste opazili, da to teorijo poudarjam zelo pogosto, pa tudi naslov zapisa vam je bržkone že takoj dal vedeti, da stvari v praksi niso take, kot bi človek pričakoval in kot so si idejni vodje projekta zamislili. Pa ne zato, ker novinarji ne bi upoštevali pravil. Sprva je sicer bilo nekaj težav, toda odgovorni so bili dosledni in nepopustljivi, tako da so pravila začeli spoštovati prav vsi in v tihi sobi dejansko ni bilo mogoče najti nobenega od prepovedanih predmetov ter opaziti nobenega od prepovedanih početij.

No, zato pa v tihi sobi vseeno nikakor ni mogoče najti tistega, po čemer je dobila ime. Tako je, nikakor ni mogoče najti tišine. Na kaj takega sprva nisem pomislil, zdaj pa mi je precej logično in že zamisel, da bi lahko obstajala taka oaza popolne tišine, se mi zdi precej absurdna. Kdor je namreč kadarkoli poskusil zaspati v sobi, v kateri povprečno spi naključnih štirideset ali petdeset oseb moškega (ženske so v »tiho« sobo že davno nehale hoditi) spola, zelo dobro ve, da je tišina čista utopija.

Pravzaprav je zadeva od tišine oddaljena tako zelo, da se uporaba računalnika in telefona, glasno žvečenje sendviča in celo glasba brez slušalk zdijo kot obljubljena dežela. Če še dodam, da so ležalniki oblikovani tako, da je treba spati na hrbtu, potem vam je gotovo že jasno, o čem teče beseda. Dobro staro smrčanje. Prepoznavni evropski slog, ki ga delimo na nadležnega nemškega, glasnega balkanskega, nežnega italijanskega in na še nekaj vmesnih. Značilni ameriški, ki je glede na velikost in razčlenjenost države neverjetno enoten. Manj glasni, a vseeno zelo zoprni vzhodnoazijski, pri katerem med podslogi najbolj izstopa kitajski. In kajpak uničujoči arabski, ki para ušesa in še bolj kot vsi ostali ruši stene.

Smrčanje me je spremljajo vse odraščanje in tudi moja trenutna hotelska soba je vse prej kot tiha. Toda spektakel sobe, ki pridevnik tiha nosi celo v svojem imenu, je nekaj z vsem tem nepredvidljivega, nekaj z nepredstavljivimi razsežnostmi. Vsake toliko si ga odidem ogledat zgolj z namenom od srca se nasmejati. Jasno, čisto po tiho, sicer bi kršil pravila in bi me iz tihe sobe odstranili.

  Deli z ostalimi