Posvojeni Aktualovec, novinar športnega dnevnika Ekipa je že cel čas Olimpijskih iger v Londonu. In ker Andrej izredno rad potuje in ker Andrej izredno rad piše, je kombinacija jasna! Vedno vsaj malo športen in vedno kritičen! Takšnega, kot ga poznate na Aktualu vsako jutro! Za pokušino vam dajemo enega od njegovih odličnih komentarjev Londona 2012, ki jih lahko vsak dan preberete v Ekipi!


Uporniki! Jaz, moj »brat« in moj idol

08.08.2012 10:22, Andrej Miljković

Nekaj minut je še manjkalo do ponedeljkovega večernega košarkarskega obračuna Španije in Brazilije, ko je prišla. Sicer prostovoljka, a sodeč po slušalki v ušesu z bolj odgovornimi nalogami in sodeč po izrazu na obrazu na zelo pomembni misiji.

Odločila se je (oziroma se je verjetno odločil nekdo drug in v žerjavico po kostanj poslal njo), da bo iz dvorane odstranila vse tiste, ki nismo imeli vstopnic za še poznejši dvoboj Združenih držav Amerike in Argentine. Da, srečanje zadnjih dveh olimpijskih prvakov je bilo uvrščeno med tako imenovane dogodke visokega zanimanja in je ob običajni novinarski akreditaciji zahtevalo dodatno vstopnico, Slovenija pa pač ni med državami, ki bi imele pravico do takega koščka papirja. »To je tekma Brazilija - Španija in imam jo pravico gledati. Če tako hočete, bom dvorano zapustil neposredno po njej, prej pa nikakor,« sem se seveda uprl in pod svoje okrilje vzel še nekaj sotrpinov, ki so se znašli v istem čolnu.

Najtesneje se me je držal srbski kolega, v meni je borca za skupne pravice hitro prepoznal Portugalec, nekaj je bilo še novinarjev iz neidentificiranih držav, da bi bila stvar še bolj zanimiva, pa so želeli iz dvorane odstraniti tudi velikega Oscarja Schmidta. Če je kdo od mlajših bralcev pomislil, da gre za kakega nemškega novinarja, mu to, če se malce pošalim, kar precej zamerim. Gre namreč za mojega idola, ki je sicer res nemškega porekla, a je legenda rodne Brazilije in svetovne košarke.

Bržkone tega doslej nisem povedal še nikomur, a ko mi je dedek na vrt svoje hiše postavil prvi improvizirani koš in sem vanj metal za to povsem neprimerno žogo, sem se pretvarjal, da sem Oscar Schmidt, najboljši strelec v zgodovini svetovne košarke (na klubski in reprezentančni ravni je skupno dosegel skoraj 50 tisoč točk), najboljši strelec treh zaporednih olimpijskih turnirjev in najboljši olimpijski strelec vseh časov. Tudi njemu, ki je danes strokovni komentator na eni od brazilskih televizij, se ni zdelo logično, da za spremljanje srečanja svoje reprezentance potrebuje vstopnico za naslednjo tekmo, in tako zanjo sploh ni zaprosil. Pri tem pa se celo strinjam, da smo vsi enaki in da bi dvorano moral zapustiti tudi on, če bi dejansko kršil kaka pravila. A jih ni. Tako kot jih nisem jaz, tako kot jih ni Portugalec in tako kot jih ni Srb.

»Mi ostajamo tu. Če ste preleni, da bi v dobre pol ure med obema tekmama izpraznili novinarsko tribuno in nanjo vrnili tiste z vstopnicami za naslednje srečanje, pa je to vaš problem,« sem nastopil zelo odločno in druščini pokazal, naj sede na svoja mesta. »Ne bodite smešni. Se vam to zdi dogodek visokega zanimanja?« sem še pristavil, z gesto pokazal napol prazno dvorano in na tri četrtine prazno novinarsko tribuno ter odgovorno mladenko povsem spravil ob živce.

Nervozno je govorila v svoj mikrofon, si v slogu kake tajne agentke pritiskala slušalko globlje v uho in na svet gledala vse bolj dramatično. Hotel sem še nekaj dodati, toda odločno me je ustavila. »Počakajte, skušam se spoprijeti s krizo,« me je hkrati spravila v smeh in še bolj razjezila. »Za božjo voljo, saj ni izbruhnila kuga, pa tudi nobeden od naših nahrbtnikov ne tiktaka,« sem se zavestno sprehajal po robu hujših težav in šel še nekoliko dlje: »Vseeno mi je, da Američanom nekam lezete že šestdeset let in zaradi mene jim lahko še šestdeset. Toda to je tekma Španija - Brazilija in mi jo bomo gledali.«

Verjetno ste uganili, da je ta zadnji del nastopa najbolj razveselil srbskega kolega. »Tako je, brate, reci jim,« se je v srbščini očitno spogledoval z razširitvijo politične tematike na tisto slavno Natovo bombardiranje njegove domovine, a sem ga še pravočasno ustavil. Vendarle smo želeli ostati vsaj na olimpijskih igrah, če nam že ne bi uspelo ostati v dvorani. A nam je tako prvo kot drugo. Čez nekaj minut sta se s »krizo« prišla ukvarjat dva nadrejena in po številnih šepetajočih posvetih v slogu ameriške Secret Service je padla odločitev: uporniki imajo prav oziroma so, tudi če nimajo, dovolj sitni, da bodo povzročili preveč težav. Posedli so nas celo za delovne mize, da bi bila zmaga popolna, pa nas nihče ni nič vprašal niti pozneje in smo si s svojih priborjenih položajev ogledali tudi naslednjo tekmo, do katere dejansko nismo bili upravičeni.