V Slepo ulico nas je poklicala Darja. Njeno vprašanje lahko slišite v priponki.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.


Starši lahko pravico do dela s krajšim delovnim časom uveljavljajo na podlagi Zakona starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS , št. 110/06-UPB2, 114/06, 122/07, 10/08, 62/10; v nadaljevanju ZSDP). ZSDP v prvem odstavku 48a. člena določa, da ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, pravico delati krajši delovni čas, v 48.b členu pa določa, da lahko eden od staršev, ki neguje in varuje dva otroka, pravico iz prvega odstavka 48. člena oziroma iz prvega odstavka 48.a člena tega zakona podaljša do dopolnjenega šestega leta starosti mlajšega otroka.

Krajši delovni čas mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost (tretjem odstavku 48.a člena). V teh primerih delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.

V navedenem primeru gre za pravico delavca, ki je zaposlen s polnim delovnim časom, da začasno začne delati s krajšim delovnim časom na podlagi posebnih predpisov, delodajalec pa je delavcu dolžan omogočiti takšno obliko dela. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06, 46/07, 103/07, 45/08 in 83/09; v nadaljevanju ZDR) tu odstopa od načela soglasja obeh strank pri sklepanju sprememb pogodbe o zaposlitvi zaradi dela s krajšim delovnim časom.

V primeru uveljavljanja pravice do krajšega delovnega časa na podlagi ZSDP je pomembno, da obe pogodbeni stranki pisno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi uredita uveljavitev pravice o delu s krajšim delovnim časom. Poleg trajanja delovnega časa je pomembno, da se pogodbeni stranki dogovorita o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa v skladu s sedmo alinejo prvega odstavka 29. člena ZDR).Pomembno je torej, da se pri pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pogodbeni stranki razporeditev delovnega časa konkretno določita v pogodbi o zaposlitvi.

V konkretnem primeru bo v odgovoru na vprašanje, kolikšna je delovna obveznost delavca in kako je možno razporejati delovni čas, treba upoštevati odločitev organa, ki je odločal o pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega, v vašem primeru Centra za socialno delo. Delovna obveznost delavca je namreč lahko opredeljena kot dnevna delovna obveznost (npr. 5 ur na dan) ali tedenska delovna obveznost (npr. 20 ur na teden).Če mora delavec opraviti 20 urno tedensko delovno obveznost, je lahko delovni čas tudi v različnem trajanju razporejen na posamezne dneve v tednu, pri tem pa je treba upoštevati, da tem delavcem ni dopustno naložiti dela preko polnega delovnega časa - več kot 40 ur na teden (145. člen ZDR), tem istim delavcem tudi ni dopustno neenakomerno razporediti ali začasno razporediti delovnega časa - v določenem obdobju več kot polni delovni čas, v drugem manj kot delovni čas (147. člen ZDR). Če je v odločbi CSD določena zmožnost delavca, da dela 5 ur na dan to v primeru razporeditve delovnega časa na štiri dni v tednu pomeni 24-urno tedensko delovno obveznost, na pet dni v tednu 30–urno tedensko delovno obveznost, na šest dni v tednu pa 36-urno tedensko delovno obveznost.

V kolikor pa je v odločbi Centra za socialno delo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 4 ure na dan in hkrati 5 dni na teden, pa je treba spoštovati in upoštevati odločbo CSD.


  Deli z ostalimi