Velja za eno najbolj štajerskih pevk vseh časov. Poznajo jo vse generacije. Poje, fotografira, hodi na koncerte, obožuje naravo. Sodelovala je z nekaterimi najpomembnejšimi glasbenimi producenti in pevci znotraj naše dežele. Je tudi legenda slovenske popevke in drugih festivalov. Je Neca Falk.

Neca Marjeta Falk se je rodila 19. junija leta 1950. Svojo glasbeno kariero je pričela v rokerskih bendih Boemi in Rdeči dečki. Svojo solo kariero pa je uspešno lansirala leta 1969 z nastopom na Mladinskem festivalu v Hali Tivoli. Istega leta je pela še na lokalnem mariborskem glasbenem festivalu Vesela jesen. V teh letih je največkrat snemala z Borom Gostišo, nekdanjim članom zasedbe Bele vrane, ter Alfijem Nipičem, in z obema je izdajala pesmi. Od leta 1972 naprej je Neca redno nastopala na znamenitem slovenskem glasbenem festivalu Slovenska popevka v Ljubljani in Celju, kjer je prejela številne nagrade. Leta 1973 je posnela 45-minutni televizijski "mjuzikl" Dekle iz šestega nadstropja. Leta 1975 je nastopila na takrat izjemno pomembnem Opatijskem festivalu. Zanjo pomembnejša prelomnica je bilo delo v Drami SNG Ljubljana. Tam je kot pevka začela nastopati v drami Johna Ardena "Živite kot svinje". Na odru je z njo nastopal Janez Bončina-Benč, glasbo je napisal legendarni mariborski skladatelj Dečo Žgur, ki je denimo napisal tudi glasbo za film Sreča na vrvici, izvajala pa jo je skupina September. Takrat so se njeni posnetki, tako glasbeni, kot tudi filmski, prodajali za med. Zaključimo z uspešnim duetom z Alfijem Nipičem V avtu pred menoj.

Leta 1977 je končno izšla njena prva plošča Danes, na kateri so pesmi zanjo ustvarili najpomembnejši slovenski producenti tistega obdobja: Bojan Adamič, Dečo Žgur in Jani Golob. Na albumu je Neca odpela tudi nekaj nepozabnih šansonov, ki jih njeni oboževalci danes štejejo med praktično znamenite. Izdajanje je nadaljevala s kaseto Vsi ljudje hitijo, kjer pa je menjala ekipo, saj sta ji glasbo naredila Tomaž Domicelj in Andrej Šifrer. Če smo iskreni, naslovna pesem res zveni precej "šifrersko".

Njena druga plošča Najjači ostaju, ki je prišla na trg leta 1978, je bila čisto drugačna od prejšnje. Večina skladb na njej je bila bolj ali manj rokerskih. Kritiki so ga označili kot album za »specifično mainstream rock orientacijo«, menda edinstveno v prostoru nekdanje Jugoslavije. Razveselila je rock ljubitelje in nekoliko razočarala svoje dobre stare oboževalce, od katerih so nekateri mislili, da se ji je utrgalo. Skladbo Zaspao si u mojoj kosi je posnela s puljskim bendom Atomsko sklonište, s katerimi je sodeloval njen mož, fotograf Tone Stojko.
Tokrat je Neci pri ustvarjanju glasbe pomagala še dodatno razširjena in resnično kvalitetna ekipa glasbenih mojstrov: zraven Šifrerja in Domicelja sta pesmi producirala še Dave Cooke in Anthony David. Dobro jutro dober dan

Leta 1981 je s skupino Predmestje izdala pesem Neću. Konec tega leta pa je na prodajne police poslala nov album Nervozna, ki sta ga spet producirala britanska producenta Cook in Chris Burkett. Na albumu je bil največji hit Banane, ki ga je zanjo ustvaril Tomaž Domicelj.

Neca, ki ima – če ste se slučajno že kdaj vprašali – naravno skodrane lase, je odpela tudi nekaj najboljših pesem za otroke. Med njimi so: Zlata ladja, Maček Muri in muca Maca, Mačji sejem in še mnoge druge. Največji avtorski uspeh je doživela z albumom "Portreti", kjer je nastopila kot pevka in avtorica glasbe in pesmi. Ko govorimo o pravljicah za otroke, sploh tistih domače izdelave, med njimi najdemo eno, ki izjemno odstopa od drugih. Glasbo za Mačka Murija in Muco Maco, legendarno otroško mačjo avanturo, je pred več kot 20-imi leti napisal Jerko Novak. Zapela jo je Neca Falk, za pesmi pa je bil seveda zadolžen Kajetan Kovič. Ta "zvezdniška zasedba" je v teh 20 letih prodala neverjetno količino zgoščenk in kaset Mačka Murija, pravljice "mačka za otroke od 3. do 90. leta".

Zanimivo je Necino mnenje glede mladih slovenskih novodobnih pevcih, ki nastajajo kot gobe po dežju. Ko so jo pred kratkim vprašali, kako bi jih komentirala, je rekla kratko in jedrnato: »Bomo že preboleli.« Neca je sicer velika oboževalka Joeja Cockerja, med slovenskimi izvajalci pa se navdušuje nad skupino D-Fact. Z Alfijem sta posnela priredbo pesmi Kako sva si različna in z njo dosegla lepe uspehe.

Neca je najbolj zadovoljna takrat, ko ima dovolj prostega časa za naravo, kjer je rada predvsem sama in kjer se rada sprošča. Takrat je polna življenja. Neca izjemno rada tudi fotografira, a če bi morala izbirati med fotografijo in glasbo, bi brez razmisleka izbrala slednjo. Vseeno pa ji v zadnjih letih veliko časa poberejo fotografske razstave povsod po Sloveniji, če bi radi kakšno videli, boste morali redno spremljati kulturne napovednike. V nekem intervjuju pa je nedavno priznala, da je še zmeraj tako divja kot nekoč. Zaključimo z legendarno Dravski most, ki je tudi ena Necinih najljubših. Pravi, da bi mariborsko občinstvo ponorelo, če je ne bi vsaj enkrat zaigrala na nastopih na štajerskem koncu. Sama skladbo označuje kot »pesem za ranjene dušice«.

Prihodnjič boste pobliže spoznali enega najbolj legendarnih slovenskih glasbenih izvajalcev Lada Leskovarja.